SiolNET. Avtomoto Zgodbe
6,55

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pred 30 leti je bila Jugoslavija prvič del kultnega Camel Trophyja

Obnoreli so Jugoslavijo: za skrajno avanturo izbrali Slovenca

6,55

termometer

Camel Trophy
Camel Trophy ni bil le dirka, to je bil zares skrajen preizkus človeških zmogljivosti, iznajdljivosti, psihološke trdnosti in medsebojne pomoči. Foto: Land Rover

Pred 30 leti je bila Jugoslavija kot prva socialistična država del kultne avanture s terenci Camel Trophy. Med več kot 28 tisoč prijavami iz vse države je posadko sestavljal tudi takratni rudar Robert Kašca iz Idrije. Dvotedenski pekel v blatu in pragozdovih Brazilije ni bil klasična dirka, temveč epsko druženje s poudarkom na nujni medsebojni pomoči, iznajdljivosti, psihološki trdnosti, pogumu in trmi. Avanturistične sanje so takrat premamile Jugoslovane najrazličnejših poklicev, izobrazb in zanimanj.

Jeseni leta 1988 so medije po republikah nekdanje Jugoslavije preplavili privlačni oglasi. V obdobju še vedno precej zaprtih državnih mej in dostopnosti do najrazličnejših dobrin so obljubljali nekaj drznega, vznemirljivega, nekaj skrivnostno oddaljenega, nedostopnega in prav zato tako avanturističnega. "Ste pripravljeni na zeleni pekel Amazonije," se je glasil napis, ki je prek teh oglasov vabil Jugoslovane avanturističnega srca, je v svoji knjigi zapisal takratni spremljevalni novinar Džordže Ličina.

Trasa Camel Trophyja leta 1989, ki je 14 sodelujočih ekip peljala skozi Amazonijo v Braziliji. Trasa Camel Trophyja leta 1989, ki je 14 sodelujočih ekip peljala skozi Amazonijo v Braziliji. Foto: Land Rover Skrajni preizkus človeškega duha in avtomobilske tehnike

To je bil prvi korak k oblikovanju prve jugoslovanske ekipe za skrajno tekmovanje s terenskimi avtomobili Camel Trophy. To je bil trženjski produkt tobačnega velikana, ki je bil podobno kot tekmeci zelo aktiven v svetu športnega avtomobilizma.

Camel Trophy pa ni bil le dirka, to je bil zares skrajen preizkus človeških zmogljivosti, iznajdljivosti, psihološke trdnosti in medsebojne pomoči. V deseti izvedbi so dogodek leta 1989 izpeljali po amazonskih pragozdovih v Braziliji, izbor udeležencev pa je trajal več tednov in naposled so se v Land Roverjeve terence zares usedli najbolj primerni kandidati.

Med vsemi avanturističnimi Slovenci so izbrali rudarja iz Idrije

Aprila leta 1989 se je iz Brazilije vrnila jugoslovanska ekipa, nepogrešljivi del katere je bil tudi Slovenec Robert Kašca iz Idrije. Nekdanji rudar, pozneje tudi slovenski vojak in danes predstavnik OZN v Rimu je zahtevno komisijo prepričal s svojimi telesnimi zmožnostmi, predvsem pa s psihološko mirnostjo in sposobnostjo, da je v terencu lahko enakovredno opravljal vlogo voznika in sovoznika.

Med vsemi kandidati – prijav je bilo iz vse Jugoslavije sprva kar 28 tisoč, naposled se je v širši izbor uvrstila petdeseterica – je bil prav zato najbolj prepričljiv. V avtomobilu mu je družbo delal Zagrebčan Franjo Božić, z njima pa sta se vozila tudi novinarja Veljko Jukič (takrat sodelavec Avto Magazina) in omenjeni Ličina.

Robert Kašca (desno) pripoveduje o dogodivščinah dvotedenske avanture ob prihodu v ciljni del. Robert Kašca (desno) pripoveduje o dogodivščinah dvotedenske avanture ob prihodu v ciljni del. Foto: osebni arhiv

Land Rover je moral svoje klene terence še dodatno prirediti za skrajne preizkuse. Land Rover je moral svoje klene terence še dodatno prirediti za skrajne preizkuse. Foto: Land Rover

Za dve točki ob želeno nagrado za ferplej

Bistvo vse 1.700 kilometrov dolge poti je bilo priti do cilja. V karavani je bilo 14 tekmovalnih vozil (poleg še šest spremljevalnih) in pot skozi blato, neprehodne gozdove in prek prepadov so lahko prevozili le s skupnimi močmi. To je bila skrajna avantura človeškega duha in avtomobilske tehnike. Kašca in Božič sta zasedla 13. mesto, za dve točki pa se jima je iz rok spolzela nagrada za ferplej.

O končnem vrstnem redu je odločalo skupno devet specialnih voženj. Na njih so se točke delile glede na uvrstitev. Naposled so zmagali Britanci pred Brazilci in Španci.

Na vseh izvedbah ni bila bistvena hitrost in tekmovalnost, temveč predvsem ekipni duh in sopomoč med tekmovalci. Na vseh izvedbah ni bila bistvena hitrost in tekmovalnost, temveč predvsem ekipni duh in sopomoč med tekmovalci. Foto: Land Rover Boj z neprehodnim blatom, pragozdom, komarji, rumeno mrzlico …

Ob vrnitvi sta Kašca in Božić prejemala čestitke in prisotnim na dolgo in široko pripovedovala o vseh skoraj nepredstavljivih preizkusih v brazilskih pragozdovih. O boju proti komarjem, malariji in rumeni mrzlici, kako so do vratu skakali v blato, vlekli vitel, zaspali ob zvokih pragozda in bili iz dneva v dan bližje cilju. Štart je bil v Alti Florestu, nato pa so nadaljevali ob reki Peixoto in naprej severno, mimo Cachimba, Riozinha in prek gorske verige Serra da Cachimbo do slavne ceste Transamazonica. Vmesni prevoz z ladjo po Itapirangi je bil le krajši oddih pred ciljem v Manausu. To je bilo peklenskih 14 dni bitke z naravo.

Prijavo je poslalo 4.282 Slovencev, samo iz Ljubljane več kot tisoč

Vrnitev iz Brazilije pa je bila le zadnje dejanje dogodka, ki se je začel že pol leta prej in je takrat resnično obnorel vso Jugoslavijo. Organizatorji so pričakovali morda 10 ali 12 tisoč prijav. Naposled jih je bilo 28 tisoč. Pogoj je bila starost vsaj 20 let (idealna leta so bila od 25 do 37), prijavljeni ni smel biti profesionalni avtomobilski dirkač (z licenco), vse stroške izbora in tekmovanja pa je nosil organizator.

Jugoslavija se je tekmovanju Camel Trophy pridružila kot prva socialistična država. Vsem 28 tisoč prijavljenim so poslali še dodatni vprašalnik in vrnilo jim ga je 16.524 ljudi. Med njimi je bilo največ Srbov (5.304), Slovencev (4.284) in Hrvatov (4.080), samo iz Ljubljane so dobili več kot tisoč resnih kandidatov.

Zmagovalna posadka leta 1989, Britanca Bob in Joe Ives. Leta 1989 so uporabljali vozila land rover defender z 2,5-litrskim turbodizelskim motorjem (85 'konjev'), stalnim štirikolesnim pogonom, blokado sredinskega diferenciala in 125-litrsko posodo za gorivo. Zmagovalna posadka leta 1989, Britanca Bob in Joe Ives. Leta 1989 so uporabljali vozila land rover defender z 2,5-litrskim turbodizelskim motorjem (85 'konjev'), stalnim štirikolesnim pogonom, blokado sredinskega diferenciala in 125-litrsko posodo za gorivo. Foto: Land Rover

Avanturistični pobeg iz socialistične Jugoslavije v Amazonijo: tja so želeli profesorji, mornarji, piloti, oficirji, avtomehaniki, študenti …

Za vse te je bil Camel Trophy konec osemdesetih let, še desetletje od začetka razvoja interneta in enostavne medijske dostopnosti do informacij, nekaj vzburljivega, drugačnega. Sanje o vožnji s prepoznavnimi rumenimi terenci skozi brazilsko džunglo so premamili vse družbene sloje in vse narodnosti.

Ko so organizatorji med 16 tisoč anketami izbrali 50 kandidatov za prvi izločilni krog izbora, so bili med njimi profesorji, pek, trgovski potnik, posameznik iz državnega protokola, delavec v pristanišču, mornar, obrtnik, dva odvetnika, šest profesionalnih pilotov, dva policista in novinarja, oficir JLA, dva odpravnika vlakov, več študentov, avtomehanik, carinski referent, pet inženirjev, zdravnik in podobno.

Najmlajša je bila 21-letna Simona Kobl iz Radencev, najstarejši pa 39-letni Andrej Strmecki iz Ljubljane.

Mnogo samozavestnih, a ni bilo vse v telesni moči in kondiciji

Prvi izločilni izbor so pripravili na progi za motokros blizu Jastrebarskega pri Zagrebu. Tam so se preizkušali v testih vzdržljivosti, iznajdljivosti, teku, delanju vozlov, gradnji mostov, delu z vitlom. Sledil je psihološki razgovor, prav tako tudi ocena zdravstvenega stanja.

Mnogo kandidatov je bilo zelo optimističnih, bili so prepričani o svoji fizični pripravljenosti in znanju o motorni tehniki. Toda ker je bila večina kandidatov v dobri telesni kondiciji, so odločali drugi dejavniki. Enega med njimi so na primer izločili, ker je ves čas za pasom nosil nož.

V jugoslovanskem terencu je sedel tudi slovenski novinar Veljko Jukič. "Avantura fizično napornega in zahtevnega brazilskega potovanja skozi džunglo, ki je marsikoga skoraj strla, me je navdušila, a sem vse napore kot fizično odlično pripravljen športnik zdržal brez večjih težav in zapletov," se spominja po 30 letih. V jugoslovanskem terencu je sedel tudi slovenski novinar Veljko Jukič. "Avantura fizično napornega in zahtevnega brazilskega potovanja skozi džunglo, ki je marsikoga skoraj strla, me je navdušila, a sem vse napore kot fizično odlično pripravljen športnik zdržal brez večjih težav in zapletov," se spominja po 30 letih. Foto: osebni arhiv "Kot bi pripravljali specialce": prvi preizkus na Jastrebarskem, nato še v Franciji in na Kanarskih otokih

Nad izborom so bedeli Karim Farah (vodja tekmovanja Camel Trophy za Jugoslavijo), športni zdravnik in kirurg dr. Ivan Fattorini in eden od najboljših jugoslovanskih voznikov relija Tihomir Filipović. "Nisem pričakoval tako zahtevnih preizkusov, kot da bi nas pripravljali za specialce," je takrat povedal Kašca.

Naposled so izbrali peterico. Poleg Kašce in Božića so bili v njej še Zoran Drljača iz Beograda, Rade Minić iz Nikšiča in Andrej Škafar iz Ljubljane.  

Od najboljše peterice so nato izbrali posadko

Kašca, Božić, Minić in Drljača so januarja leta 1989 odpotovali na drugi del priprav v Francijo. Škafar je kot rezerva ostal doma. V krutih zimskih pogojih so iz štirih debel delali most, vlekli avtomobil z vitlom, pomerili so se v nočni orientaciji. Odločilen je bil nato še dodatni preizkus na Kanarskih otokih, kjer so kot dva najprimernejša kandidata (izmed več kot 16 tisoč resnih) izbrali Slovenca Kašco in Hrvata Božića. V avtomobilu je bilo takrat prostora tudi le za dva spremljevalna novinarja, preostali so prireditvi sledili iz organizacijske baze na cilju v Manausu.

Dvotedenski pekel je pustil veliko spominov

Devetindvajsetega marca tistega leta se je zgodaj zjutraj začela dvotedenska avantura. Poleg Jugoslavije so sodelovali še Argentina, Belgija, Brazilija, Kanarski otoki, Francija, Nemčija, Nizozemska, Italija, Japonska, Španija, Švica, Turčija in Velika Britanija.

Leta 1989 so uporabljali vozila landrover defender z 2,5-litrskim turbodizelskim motorjem (85 "konjev"), stalnim štirikolesnim pogonom, blokado sredinskega diferenciala in 125-litrsko posodo za gorivo. Dodatne štiri 20-litrske posode za gorivo so imeli nameščene še na strehi. Tak avtomobil je bil pripravljen za resnično skrajne terenske preizkuse, med drugim je lahko bredel po 1,8 metra globoki vodi, za pomoč v sili pa so imeli udeleženci tudi 40 metrov dolg vitel.

"Desetletje mojega pionirskega dela na področju F1, moto dirk in jugoslovanskega avto-moto športa se mi je obrestovalo s sodelovanjem v tej življenjski avanturi. Tedaj smo si domišljali, da smo elita, a smo bili le orodje v nekem globalnem in hkrati lokalnem komunikacijskem projektu z namenom razvijanja blagovne znamke. Camel Trophy se je zgodil na vrhuncu moje športne kariere mladega karate tekmovalca, zato mi priprave, fizični napori, težavno okolje in zahtevno podnebje nista predstavljala težav. Avantura fizično napornega in zahtevnega brazilskega potovanja skozi džunglo, ki je marsikoga skoraj strla, me je navdušila, a sem vse napore kot fizično odlično pripravljen športnik zdržal brez večjih težav in zapletov. Na trenutke sem si želel še kanček večjo težavnostno stopnjo, še več nepredvidljivosti, a ‘naši’ prvi pravi avanturi v Amazoniji 1989 to ni jemalo enkratnosti, neponovljivosti, ekstremnosti in (pre)pogosti hoji po robu mogočega," se dogodkov pred 30 leti spominja takratni spremljevalni novinar v jugoslovanskem land roverju Veljko Jukič.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin