Peter Podlunšek - slovenski letalski as odprl vrata obiskovalcem

Kaj je Petra Podlunška gnalo v zrak?

Nič čudnega, da si je Peter Podlunšek želel v zrak. Kronično pomanjkanje igrivih zavojev in vzpetin, ki jih običajno spremljajo, je v (pre)pogosto pozabljenem turističnem in ljudskem slovenskem biseru Prekmurju dovolj dober razlog, da letalska strast človeka ugrabi v nepopustljive spone neskončnih zračnih izzivov z enim skupnim imenovalcem – adrenalinom.

Desetletja za tem, ko je v njem vzklilo seme letalske radovednosti, spada med najboljše akrobatske pilote na svetu. V zavetju dejansko najhitrejšega športa je našel okolje, s pomočjo katerega ne živi le svojih sanj, ampak jih tudi aktivno soustvarja. Včeraj jih je na prvem dnevu odprtih vrat svoje ekipe delil z nami.

V zrak, še prej pa v BMW

Peter Podlunšek je, preden je sedel v svojo dirkalno specialko, ustvarjeno za peklenski veleslalom med nebom in zemljo, sedel za volan BMW M4. Niti malo ne čudi podatek, da je Prekmurec našel skupen jezik z znamko z eno najbogatejših tradicij v avtomobilskem športu in zgodovino ustvarjanja cestnih športnih mojstrovin.

V osrčju dežele Bavarske je ena črka prerasla svoj elementarni namen in bo v štirikolesni dvorani slavnih pod žgočimi žarometi zagotovo sijala v vsej svoji veličini. M je pri BMW sinonim za to, kar je priimek Podlunšek v zadnjih nekaj letih postal v Sloveniji.

O Podlunškovi prodornosti, odločnosti, njegovi športni poti in najnovejših podrobnostih njegovega dirkalnega letala, s katerim postavlja slovensko znanje tudi na inovatorski zemljevid, smo že veliko pisali. Tokrat smo šli globlje – iskat trenutek, ko trnek zasvojenosti svoj špičasti konec zasadi v posameznika, željnega adrenalinskega razsvetljenja, in ga ne izpusti, dokler ni dokončno ujet. In morda ni naključje, da je vzporednic med letalstvom in avtomobilizmom v tej zgodbi veliko.

V Prekmurju bo grmelo po bavarsko

Zdi se, da je pri vseh M, ki jih BMW premore, ravno M4 tisti, ki se z novim lastnikom, predvsem pa z njegovim letalom ujame najbolj. Ni naključje, da smo v našem testu BMW M4 pred dvema letoma že v naslov zapisali: tehnično popoln, a še vedno zver.

Medtem ko njegovi podatki o zmogljivosti ne podirajo rekordov ("konjev" je okoli 430 in navora 550 njutonmetrov) in čeprav je njegov zelo eksploziven motor zaradi prisilnega polnjenja izgubil značajsko bogatost atmosferskega predhodnika (zaradi tega je pridobil pri poskočnosti in celo ekonomičnosti), čarovnija črke M ostaja. In ta je očitno dovolj močna, da Podlunšek ob vprašanju, h kateremu športu bi se obrnil, če letalstvo ne bi obstajalo, s prstom pokaže ravno na štirikolesno bavarsko mojstrovino.

Čeprav ga z BMW veže pokroviteljska vez in je v luči dobrega sodelovanja skoraj dobesedno primoran izreči pohvalo, njegove besede zvenijo iskrene ravno tako kot tiste trajne ljubezenske zveze z nebom, hitrostjo in zadnjih nekaj let tudi z velikimi napihljivimi stožci tekmovanja Red Bull Air Race.

Ciril, vabljeni v kokpit ...

Za tem, ko je bilo vse izrečeno in veliko videno, pojedeno pa po nagonski modrosti bolj malo, sklenem tudi sam, absolutni avtomobilski zasvojenec po duši in srcu ter avtomobilski novinar, v rokah katerega se je znašlo že krepko čez tisoč volanov, prvič v življenju preveriti, kaj ponuja sprednji sedež akrobatskega letala

"Ne skrbi, letim že od šestnajstega leta" 

Dario Costa, šef letalskih operacij tekmovanja Red Bull Air Race, postane moj skrbnik za dobrih dvajset minut – od tega jih v zraku ne mine več kot kakih šest, morda sedem. Italijan, pod taktirko katerega nastaja čisto vsaka dirka zračnega cirkusa, ki v zadnjih nekaj letih doživlja nesluten razcvet, leti že od svojega šestnajstega leta.

V povsem mirnem tonu mi jasno razloži, da bi v primeru kritičnega trenutka, če se pristanek ali kakršnakoli druga elegantna rešitev kočljivega položaja ne bi zgodila, rdeč vzvod pri mojem srcu nad mano odprl rešilno kupolo iz tanke plasti blaga. Za tem sedim v kokpitu, pritrjen z varnostnimi pasovi, malo pa tudi z mislijo na enega od njegovih nasvetov: "Če zapustiva letalo v zraku, bova to storila na levi strani. V takšnem primeru se ne poženi proti propelerju ali repu, to ne bi bilo dobro."

Vzlet, razgled in prvih nekaj sto višinskih metrov en sam užitek

Prekmurje je lepo kot razglednica. Sledijo pomirjujoče in skrajno natančne napovedi manevrov, za njimi pa občutki, na katere človeka ne pripravi nič, čisto nič. Klišejskim zapisom o želodcu pri gležnjih se bom izognil, ne morem pa mimo brutalnih srečanj s sposobnostmi 900 kilogramov težkega letečega bolida, ki s hipnimi spremembami smeri bega um. V teoriji, še bolj pa dobesedno.

Medtem ko za menoj Costa mojstrsko prikliče in odslovi gravitacijske sile, za katere človeško telo ni bilo narejeno, se Prekmurje okoli mene vrti v vse smeri. V vsakem ostrejšem zavoju ne napenjam le trebušnih mišic, ampak kar vse. Tudi tisto, ki kraljuje v prostoru, kamor gre še cesar peš. In uživam tako, kot bi v avtomobilu redkokdaj, če sploh. Pa do absolutnega vrhunca, ki se je v enem poletu zgodil dvakrat, sploh še ni prišlo.

Potem pa se nos letala usmeri v dva pokončna, nekajdesetmetrska stožca v neposredni bližini letališča. V glavi se mi kljub vsej zmedi, veselju in vztrajnemu ponavljanju, naj se to nikoli ne konča, odvrti prizor iz Top Guna, ko Maverick oplazi stolp (saj veste, poveljujoči v njem pa po sebi polije kavo).

Med stožca s 370 kilometri na uro, potem pa ...

Med stožca le metre nad tlemi moja čelada in vse, kar je pod njo, prileti s 370 kilometri na uro, desetinko ali dve za tem pa absolutni šok – v hipu zagledam modrino neba, pospremi pa jo tako nasilno srečanje z gravitacijsko silo, da kljub veliki odgovornosti, ki mi veleva "zlitje" občutkov na digitalni list papirja, preprosto ne najdem pravih besed. Pa brez zamere.

Morda se tako počuti skala, preden jo nekdo s katapultom zaluča proti obzidju. No, skala in Peter Podlunšek, skupaj z mojstri letenja. Ti znajo v nekaj kratkih minutah popolnoma spremeniti percepcijo posameznika, ki v štirikolesnih zakladih vidi ultimativno izražanje dirkalne tehnike. Nič več. V letalu nisem našel le četrte dimenzije in kokpita zapustil večno zaznamovan, vesel sem, da zdaj ves ta cirkus razumejo tudi moji notranji organi. Hvala.

Fotogalerija

1 / 19