BMW M power – mistična moč črke M

M kot motorsport

Kje je že leto 1972! Pa vendar ga ni težko pozabiti: v Münchnu so se odvijale poletne olimpijske igre, že nekaj mesecev prej pa so pri Beemveju ustanovili podjetje BMW Motorsport GmbH s 35 zaposlenimi.

To je bila le krona njihovim dotedanjim uspehom v motošportu in jasen znak, da so se v Münchnu tega poglavja lotili še bolj sistematično.

Sprva so skrbeli za dirkaške izvedenke vozil znamke BMW, leta 1978 pa javnosti pokazali prvi uradni M, M1.

S pravo nego do kulta

Tudi Beemvejev M je nastal kot logična posledica nekih dogodkov in ne z namenom, da bo v naslednjem desetletju postala kultna reč. Pa je.

In Bavarci ne bi bili Bavarci, če tega ne bi zgrabili z vsemi možnimi udi: pridno so negovali črko M, predstavljali nove modele po ustaljenem redu, vmes poskrbeli za kakšno stvar, ki ni padla v zastavljeni okvir (in ki je zato danes nekaj še bolj posebnega in iskanega, denimo M8), pridno širili ponudbo modelov in kasneje tudi storitev.

V posvečenih krogih velja M za ultimativno avtomobilsko zadevo današnjega časa.

Tri linije beemvejev: BMW, BMW M preformance in BMW M

Če malo poenostavimo, sta danes na voljo dve vrsti beemvejev M: pravi M in tisti drugi M. Pravi M je M od gum do strehe, tisti drugi M pa ima nekaj emovskega, a premalo, da bi mu rekli M. Da bo bolj nazorno:

pravi M je na primer M3, tisti drugi M je pa denimo M135i; v zadnjem času tem drugim rečejo avtomobili razreda M preformance.

Zadeva se je razvila iz več razlogov; eden je med drugim ta, da je M1 nekoč že obstajal kot nekaj čisto drugega, kot bi bila danes M1; drugi močan razlog pa je, da je bila luknja med običajnimi beemveji in beemveji M dovolj velika (predvsem zmogljivostna) vrzel, ki so jo "zakrpali" z M performance.

Tudi samo nalepka na pokrovu prtljažnika zna biti razlog veselja

A to so le akademske zadeve, ki polnijo eter z besedičenjem o tem in onem o avtomobilizmu. V praksi gre pa za nadvse široko paleto pojavljanja M na cestah: od pravega M6 pa vse do kakega še vedno čudovitega 518i, letnik 1991, ki mu je novi lastnik najprej namenil poliranje in čisto novo črko M za pokrov prtljažnika.

Vsi so seveda zadovoljni, eni bolj, drugi malo manj.

In ko smo ravno pri zadovoljstvu: znotraj obravnavanega poglavja se nič ne more meriti s tem, ko lahko stopiš iz neke zgradbe, zunaj pa čaka 12 emov s ključi, le malo naprej pa je nekaj kilometrov asfalta, kjer ni ne omejitev ne prehodov za pešce. Grrr!

Ključ je v roki. Kaj pa zdaj?

Pristopa sta najmanj dva. Prvemu se reče "na juriš" in vsebuje vse elemente divjaštva: poženeš motor in misleč, da ti je vse jasno, odkrivaš Ameriko in toplo vodo.

Drugi je bolj civiliziran: pozorno poslušaš teorijo in se kasneje tudi v praksi pustiš voditi nekomu, ki že nekaj ve, ker s tem preskočiš vse začetne zaplete o nepoznavanju tehnik ter pričneš graditi na že davno odkriti Ameriki in topli vodi.

Če je na čelu kolone Herbert Grünsteidl, ni slabo: danes sicer že upokojeni, a zato nič manj dinamičen in spreten nekdanji (uspešen!) dirkač ima beemveje M v malem prstu. Vsak njegov nasvet ima trdno osnovo.

Gledati, poslušati, voziti

Sledi vožnja, ki se v obliki črk, povezanih v besede (in te v stavke) ne zdi prav nič presunljiva. Osem različnih avtomobilov, štiri "vaje", suho in mokro, stožci in premikajoče ovire, ravnina in zavoji vse do kroga ter različne kombinacije naštetega. Na papirju (no, na ekranu) nič posebnega, v resnici pa nekajkrat bolje kot "ringlšpil" v vrtcu ali vlakec smrti v Gardalandu.

Skoraj si upam trditi, da obstaja kakšen dan, ko bi bil sposoben tudi zgolj poslušati zagon teh strojev in vožnjo mimo ter okoli mene.

Seveda pa je dni, ko je užitek sukati njihov volanski obroč, veliko več, le priložnosti – žal – ni toliko. Zato je pač treba izkoristiti to, ki je v nekem trenutku dana.

M. Nekaj zelo posebnega. Doživetje.

Beemveji M, naj bodo pravi ali tisti drugi, so res nekaj posebnega. Že oko si spočije, ko opazuje – na primer – detajle na kolutu prednje zavore skozi platišče, ali pa le M6 coupé v "zmrznjeno kovinsko rdeči" barvi (ki ga žal ni na fotografijah). Sesti v enega od njih tudi še zdaleč ni enako kot sesti v na primer 118d.

Da ne omenjam zvoka motorja med pretikanjem. In tudi če nekomu nič od tega ne prikliče dobre volje in če je istemu vožnja kakšnega od beemvejev M del vsakdanjika, je (več kot le hitra) vožnja v nadzorovanih okoliščinah na za promet zaprtih cestah nekaj, kar povprečen zemljan doživi 0,00000000001-krat v življenju. Kar je malo pogosteje, kot se vozi v vesoljski ladji.

Konec dober, vse dobro

Ko je dneva konec, je človek malo slabe volje. Prvič zato, ker je dneva konec, drugič pa zato, ker podzavestno na seznam želja uvrsti vsaj še eno igračo, ki jo povprečen zemljan zelo težko upraviči doma in v banki.

Pesimist si misli, da bi bilo bolje, da sploh ne bi skusil, optimist pa pravi, da je vesel, ker je vsaj poskusil. Preostanek življenja zaradi tega ne bo nič bolj kakovosten, je bil pa vsaj ta dan nekaj posebnega. Uživaški do konca.