Torek, 30. 9. 2025, 17.45
35 minut
Intervju z Domnom Škoficem
Domen Škofic preplezal letalo v letu: Projekt je združil moje otroške sanje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,05
"Sredi vsakega poskusa sem se ujel pri vprašanju, ali to res počnem ali samo sanjam. Čeprav se bo slišalo osladno, lahko mirno rečem, da je bil to nedvomno najboljši trenutek v moji športni karieri. Brez dvoma." Slovenski plezalec Domen Škofic je postal prvi človek na svetu, ki je preplezal umetno plezalno smer, postavljeno na jadralnem letalu, med jadranjem na višini 2.500 metrov. O zakulisju adrenalinskega projekta je spregovoril v intervjuju za Sportal.
Danes 31-letni Domen Škofic je prvi mejnik na svoji športni poti postavil pri petnajstih letih, ko je preplezal smer z oceno težavnosti 9a in postal eden najmlajših na svetu s tem dosežkom. Vrhunec tekmovalne kariere, ki jo je končal leta 2022, je dosegel leta 2016, ko je zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala v težavnostnem plezanju. Od takrat naprej je fokus usmeril v skalno plezanje in maja letos na Norveškem preplezal svojo do zdaj najtežjo smer v naravnih stenah – Move, z oceno 9b/9b+.
Kar zadeva adrenalinske projekte je do zdaj plezal že po Solkanskem mestu, pa po trboveljskem dimniku, kjer sta z Janjo Garnbret preplezala najdaljšo umetno večraztežajno smer na svetu, avgusta letos pa je plezal še po balvanski smeri, postavljeni na legendarnem jadralnem letalu Blanik ekipe Red Bull Blanix, in to 2.500 metrov nad tlemi. V projektu je združil strast do plezanja in letenja ter njegovo ambicijo, da se zavestno sooči z naravnimi elementi. Zakulisje posebnega projekta je Škofic podrobneje opisal tudi za bralce Sportala.
Domen, kako ste se odzvali, ko so vam pri Red Bullu prvič predstavili idejo? Vas je takoj navdušila ali ste bili zaradi kombinacije plezanja in padalstva sprva nekoliko zadržani?
Ne, ravno obratno. Ko so mi na hitro predstavili idejo, da bi lahko plezal po letalu in da bi nanj pritrdili oprimke, sem brez razmišljanja takoj pristal. "Ja, ni vam sploh treba več razlagati!" (smeh) Takoj sem vedel, da je to to. Kaj boljšega si skoraj ne bi mogel zamisliti.
Ker je projekt poleg plezanja vključeval še padalstvo, je bil to zame še dodaten izziv, ki me je pritegnil. Pred izvedbo projekta sem seveda moral opraviti padalski tečaj, da sem se navadil na opremo in občutek v zraku, a glede na to, da me je padalstvo zanimalo že kot otroka, mi je bilo to v veselje. V tem projektu so se združile moje otroške sanje – plezanje in padalstvo. Hudo, res.
Škoficu je uspelo v četrtem poskusu:
Kako dolgo je trajalo od ideje do izvedbe?
Mislim, da smo se začeli pogovarjati lansko pomlad, projekt pa smo izpeljali konec avgusta letos … Kar dolgo, torej. Največ časa nam je vzelo iskanje rešitev za določene izzive. Na primer, kako na letalo pritrditi oprimke, kako bo to vplivalo na sam let, koliko bo zračnega upora in podobno … Tudi pilot je moral biti na to pripravljen. Na koncu se je izkazalo, da je bil let zaradi oprimkov le za štiri odstotke slabši.
Naslednja faza priprav se je dogajala v vetrovniku, kjer sem preizkusil, ali je sploh mogoče plezati pri hitrosti 90 ali 100 kilometrov na uro, ali je mogoče izvajati rotacije, delati gibe. Izkazalo se je, da je pri tej hitrosti to ravno še mogoče, medtem ko so bile rotacije pri višji hitrosti, pri 110, 120 kilometrih na uro skoraj nemogoče, saj je težko obdržati stabilnost. Že pri devetdesetih, ko greš v gib, postane precej problematično. Skratka, na začetku je bilo res ogromno izzivov.
Tudi s plezalnega vidika sem se moral specifično pripraviti. Ker sem med plezanjem nosil 12-kilogramsko padalo, sem moral trenirati z dodatno težo, kar je precej spremenilo moj trening. Veliko je bilo vzgibov, vaj v fitnesu …
Največji tehnični izziv pa je bil, kako oprimke pritrditi na letalo, da bodo stabilni tudi pri plezanju. Tukaj se je vključil tudi moj oče (Pavel Škofic, op. a.), ki je po poklicu inženir, in predlagal nekaj ključnih rešitev. Na koncu smo se odločili, da oprimke na letalo preprosto prilepimo in ne namontiramo, in takrat so se stvari začele premikati v pravo smer. Od takrat naprej je projekt stekel, postopoma smo optimizirali vse podrobnosti in na koncu našli odgovore na vsa vprašanja, je pa res, da je trajalo kar nekaj časa.
Znano je, da pri svojih plezalnih projektih veliko pozornosti namenite vizualizaciji. Predvidevam, da ste si tudi tokrat lahko zelo jasno predstavljali celotno smer – do te mere, da ste jo poznali na pamet in bi jo zmogli preplezati skoraj z zaprtimi očmi?
Da, smer sem sam postavil, zato sem jo res poznal do potankosti. In če se vrnem čisto na začetek – razlog, da sem projektu sploh rekel "ja", je v tem, da obožujem vizualizacijo. Prav tukaj je ta prišla najbolj do izraza. Moral sem si predstavljati moč vetra pri 90 kilometrih na uro, dodatnih 12 kilogramov na hrbtu in vse, kar bi to pomenilo za samo plezanje. Takšne priprave so mi bile neskončno zanimive.
Smer sem sestavljal tako, da sem najprej v vetrovniku preveril, ali je sploh izvedljiva, nato pa jo oblikoval tako, da mi je predstavljala tudi plezalni izziv. Hotel sem, da poleg vseh zunanjih dejavnikov – padala, hitrosti, letala – ostane izziv tudi sama linija.
In čeprav sem treniral v vetrovniku, doma na repliki letala, z dodatno težo in vse skupaj pripravil, me je tisto, kar me je čakalo v praksi, vseeno presenetilo. Razmere v zraku so se namreč stalno spreminjale. Od vetra do turbulence in tresenja letala, tudi moja G-sila se je povečala, kar je pomenilo, da sem v določenih trenutkih tehtal tudi 20 kilogramov več, tega pa nisem predvidel. Vse skupaj je projekt tako otežilo, da je sam čudež, da mi je na koncu uspelo.
Poleg vsega naštetega je bil velik faktor tudi mraz. Jasno mi je bilo, da bo hladno, a ne, da bo tako ekstremno. Pri 90 kilometrih na uro, dveh stopinjah Celzija na višini in vlagi je bil občutek temperature vsaj –10 stopinj. Zato je bilo ključno, da sem splezal čim hitreje, dokler so bili prsti še vsaj malo ogreti. Tudi mentalno sem se na to pripravljal.
Za izvedbo projekta smo imeli na voljo dva dneva in priznam, da sem čutil kar precejšen pritisk, ali mi bo sploh uspelo. Na koncu mi je uspelo v četrtem poskusu.
Na projekt ste se pripravljali na repliki letala. Kje je ta replika?
Da, treniral sem na repliki letala, ki je še vedno in tudi bo na Plezalnem Ranchu v Vrbnjah. Moja ideja je, da bi lahko smer, ki sem jo preplezal v zraku, preizkusil vsak, in to z 12-kilogramskim nahrbtnikom, da bo čim bolj avtentično. Zavedam se, da na tleh ne moremo poustvariti dejavnikov, ki jih prinese samo plezanje v zraku, ampak občutek, kako zahtevna je smer, pa bo vseeno mogoče dobiti.
Bi bilo mogoče oceniti, za kako zahtevno smer je pravzaprav šlo, če upoštevamo vse dodatne dejavnike v zraku – od višine do pogojev, ki jih na skali sicer ni?
Težavnost same smeri, če bi jo plezal na tleh, brez vetra in brez nahrbtnika, bi ocenil vsaj na 8a. A ko dodaš vse oteževalne dejavnike – veter, dodatno težo padala, nihanje letala – je bil občutek takšen, kot da plezam nekaj, kar je težje od 9a. Smer je doma preizkusil tudi Jakob Schubert.
Je pri takem projektu kaj prostora za strah?
V bistvu nikoli nisem imel nobenega dvoma, da bi lahko šlo karkoli narobe, ker verjamem, da sem bil narejen, da to splezam, pa čeprav se bo to čudno slišalo (smeh). Prepričan sem bil, da nič ne more iti narobe. Edino, kar me je res skrbelo, je bila možnost, da bi se med plezanjem ročka za odpiranje padala zataknila ob kakšen del letala. To bi lahko bilo problematično.
Skrbelo me je samo v trenutku, ko sem moral med letom zlesti iz kabine letala, se z eno roko držati vrat letala in hkrati začeti plezati iz kabine. Tega dela nisem mogel nikoli zares natrenirati, zato sem imel nekaj dvomov. A že pri prvem poskusu sem videl, da bo šlo. Zahteven je bil tudi trenutek, ko sem ob koncu smeri moral splezati na krilo in potem skočiti s padalom. Kljub vsemu sem verjel, da sem varen in sem v samem plezanju resnično užival, kar je bilo zame tudi najbolj pomembno.
V kateri fazi je bil nivo adrenalina največji?
Sredi vsakega poskusa sem se ujel pri vprašanju, ali to res počnem ali samo sanjam. Čeprav se bo slišalo osladno, lahko mirno rečem, da je bil to nedvomno najboljši trenutek v moji športni karieri. Brez dvoma.
