Maja Martina Merljak: "Zaradi teh izkušenj sem veliko boljša mama in tudi veliko boljši človek"

Foto: Gaja Hanuna

V novi predstavi Zadnja večerja gledamo nadaljevanje zgodbe iz komedije Ljubezen gre skozi želodec. Kaj je bistvena razlika med prvo in drugo predstavo? 

Uf, več jih je. Čampi (Jernej Čampelj, op. p.) ima zelo specifičen, zelo absurden humor, ki ga trenutno v gledališču ne zaznavamo prav pretirano. Tukaj se mi zdi, da ga je pripeljal še na naslednjo raven. Zelo je "montypythonska" predstava. Težko predvidevaš karkoli, presenečamo na vsakem koraku, kot publika se moraš kar nekako navaditi tega Čampijevega sveta in naših likov, ki so absolutno "čez", pa hkrati dovolj realni, da nas še vedno brez težav kupiš. Pridružil se nam je seveda še Gregor Ravnik in vsi skupaj, vsak na svoj "utrgan" način, kljubujejo tej mainstream normalnosti.

Zelo mi je bila všeč ena od osrednjih idej predstave: vprašanje, kdo sploh vodi moje življenje – jaz ali vsi drugi? Kako vi razumete to dilemo?

To je vprašanje je ekstremno pomembno, vedno in povsod, še sploh pa v današnjem svetu in času. Moramo si ga čim večkrat zastavljati, da lahko z njim preklopimo iz avtopilota. Še toliko bolj pa je je to preizpraševanje pomembno, če si starš. Moj "ritual" z mojima otrokoma, preden gresta v šolo, so besede: Najprej ju vprašam Kaj si morata zapomniti? In onadva odgovorita – da me ima mamica rada. In potem jima rečem:  "Uživaj v učenju in bodi ti drugim vzor."

To je pa lepo.

Ne toliko lepo, kot bolj nujno! Ker je svet vplivništva šel čez vse meje. Vplivništvo je postalo ključni pojem in zato je toliko težje najprej najti, potem pa še ohraniti sebe in svojo pot. Hoditi tako zavedajoč skozi življenje, da te ne odnaša, saj te dobesedno na vsakem koraku nekdo prepričuje, da je boljši, da je njegov svet bolj popoln, bolj srečen, bolj izpolnjen. Meni osebno je to, da smo "nepovpljivljeni", skoraj življenjskega pomena, zato se kot levinja borim, da bi tako jaz kot moja otroka našli svojo edinstvenost in jo tekom življenja zmogli tudi ohraniti. Če bom pri tem uspešna, sem prepričana, da bosta dobila eno najtrdnejših baz za njuno stabilnost v miru in radosti.

Je pa to tudi, bi rekla, celo ena najtežjih nalog mojega osebnega starševstva. Vzorništvo in vplivništvo je seveda obstajalo od nekdaj – tudi moja soba je bila polepljena s posterji, normalno – in seveda je to nujno in tudi dobro. Ampak privlak vseh možnih oblik sveta je zdaj ravno zaradi družbenih medijev tako zelo močan, da tudi mene, levinjo, včasih ob preveliki utrujenost prime, da bi rekla: "ma pusti, naj ju svet požre". Ampak nešteto dokazov govori, da bi bila to napaka, ki bi si jo močno očitala, in zato vztrajam.

Foto: Gaja Hanuna

Bi rekli, da je danes izziv biti starš? Sploh zaradi tehnologije in družbenih omrežij.

Seveda! Tudi nam odraslim je to težko. Jaz imam sicer, bom kar rekla, to srečo – ali celo milost –, da mene na primer družbena omrežja niso niti malo potegnila vase.  Spomnim se, ko sem enkrat šla na neko družbeno omrežje in malo "skrolala", kot to počnejo običajni ljudje. In ko sem se čez cca eno uro zavedla, ne znam drugače reči, ampak popolne praznine te ene ure v mojem življenju, ko nisem ne jaz dobila ničesar, kar bi nosilo informacijo ali občutek s kakršnimkoli pomenom, niti jaz nisem dala ničesar, kar bi nosilo pomen, samo ura je prazna odfrčala skozi okno, sem se zavestno odločila, da to ni zame. Poznam pa ljudi, ki so jih socialna omrežja tako močno potegnila, da jim je stresno biti brez njih.

Res? Vaši sovrstniki ali …?

Ne, tudi starejši. Poznam jih kar nekaj, starejših od 60 let, ki so ves čas na družbenih omrežjih in na veliko govorijo o številu všečkov, komentarjih ipd.

Kmalu se bosta za to verjetno zanimala tudi vaša sinova. Koliko sta stara zdaj? Že imata svoj telefon?

Stara sta šest in devet, in ne, nimata telefonov, niti devetletnik ne. Imata pa zdaj uro – takšno, s katero ju lahko spremljamo in pokličemo, če je nujno. Telefona absolutno nimata in z Juretom sva ju zelo odločno postavila pred dejstvo, da ga še dolgo tudi zagotovo ne bosta imela. Sploh devetletnik je dolgo težil glede tega, tako da smo opravili milijon pogovorov o tem, zakaj ne in kaj je ta kriterij zrelosti, kot odgovor na njegovo vprašanje, kdaj. Ko so telefone dobivali sošolci, smo imeli to temo ves čas odprto. 

Všeč mi je ideja Marka Juhanta, ki pravi, da ne gre toliko za leta kot za zrelost. On pravi, da je otrok zrel, ko je sposoben sam skuhati pet nedeljskih kosil v celoti. Moj sin sicer ne mara kuhati, tako da se kriterij zrelosti šele počasi izrisuje, ampak poanta je v tem, da gre veliko bolj kot za leta za zrelost. 

Moj starejši sin je sicer zelo odgovoren in ima zelo zrelo energijo, nanj se lahko zanesem. Ampak ravno zaradi privlaka TikToka in drugih omrežij, ki tudi njega, ko ima kratek dostop do njih, hitro povlečejo, sva se odločila, da je vseeno treba počakati. Tudi sicer precej omejujeva vse stvari – risanke, igrice in podobno. Nismo brez, daleč od tega, ampak vedno nadzorujem, da ni na primer nobenega nasilja. Pri tem res tečno, naravnost tečno vztrajam.

Foto: Gaja Hanuna

Pred časom je Robbie Williams rekel, da tudi svojima hčerkama – mislim, da sta že najstnici – ne dovoli imeti telefonov, saj pravi, da so družbena omrežja izziv že zanj in mu lahko uničijo dan.

Veš, kaj mene tukaj najbolj moti? Nočem biti obsojajoča, čeprav je težko ne biti. Meni pri družbenih omrežjih najbolj manjka vsebina. Komentarji me niti ne motijo. Ampak vsakič, ko sem šla gor in malo "skrolala", sem se vprašala: Zakaj bi me zanimalo, kaj nekdo je, kaj ima, kako je nekdo ob bazenu popolno urejen? Kaj imam jaz od te informacije? Kaj naj z njo naredim? Otroci tega ne zmorejo filtrirati. Njim se zdi: "To je ves svet." Jaz pa hočem, da moji otroci razumejo, kaj je prava vsebina.

Družbena omrežja sama po sebi niso problem. Nobeno orodje ni samo po sebi problem. Problem je praznina vseh teh informacij. Kaj imam jaz od tega, da gledam, kaj je nekdo jedel? Razen če je to recept ali koristna informacija. Ampak vse ostalo? Zakaj? Prijatelj je na morju – super, to bi mi lahko povedal tudi drugače. Resno se sprašujem, kaj imamo od tega. Otrokom je treba vcepiti v ozadje njihovih možganov vprašanje, ki se neprestano oglaša: zakaj to poslušaš, zakaj to gledaš, je tu kakšen smisel? Recimo, nedavno sta bila navdušena nad Titanikom. Rekla sem, v redu, gledamo lahko, kako ladje gradijo, tudi kako so se potapljale, seveda ... Potem pa pridejo kratki videi, "flipanje" plastenk ... zvečer sta že sama "flipala" plastenko. V redu, zabavno, smo se smejali. Ampak če bi to postalo večurni izziv, da plastenka nekomu pristane na glavi – zakaj? Kaj imaš od tega? Ne vem, saj verjetno sem jaz čudna, dopuščam to možnost.

Sicer pa so lahko na teh platformah tudi poučne stvari, kajne.

Seveda, absolutno.

Ampak meja je zelo tanka.

Zato pravim, da morajo starši do določene zrelosti otroka to nadzorovati. Ko vidiš, da se drži dogovorov, da zna reči ob gledanju tudi "jao meni" in "dovolj" ter sam zapreti – to je že nekaj znakov zrelosti. 

Foto: Gaja Hanuna

Gledalci lahko trenutno v kinu gledajo animirani film Zootropolis 2, v katerem enemu od likov glas posodite tudi vi. Kako vaša otroka gledata na risanke, v katerih lahko slišita vas?

Tukaj imata pa otroka kar manjši problem, oba sta ga imela skozi razvoj. Recimo, spomnim se, ko sem igrala v Smrkcih, v filmu, in sem igrala šefico neke agencije, za katero je delal moški glavni lik. Bila je ošabna, ukazovalna in tako naprej. Sin je imel res težave pri razločevanju med likom, ki ga igram, in mano. Večkrat mi je zgrožen rekel, kako sem grozna, me celo odrival: "Pojdi stran, pojdi stran." Spomnim se tudi, ko me je gledal na televiziji, ko sem bila na novoletnem programu in me seveda zato ni bilo doma. Povedali so mi, da je padel v histeričen, neutolažljiv jok. Ta percepcija: zakaj je moja mami tam notri in ne pri meni? Pa kdo so ti ljudje okrog mene! Zakaj je tako oblečena? Oba sta potrebovala nekaj časa, da sta "predelala moj poklic", če lahko rečem tako.

Sta zdaj to sprejela?

Mlajši ima še kdaj kakšne izzive, da. Še danes kdaj, ko pri branju pravljic na primer spreminjam glasove in naredim kakšen še posebno zloben glas, reče: "Mami, ne, mami, ne, ne, ne." Saj je smešno, ampak vidim v njegovih očeh zmedo: kaj se zdaj dogaja z mojo še pred trenutkom prijazno mamo?

To je s psihološkega vidika za njih res lahko kar breme.

Da, je. Saj sem se pogovarjala tudi s svojim terapevtom glede tega in mi je ravno zato rekel, naj se še več poigravam z glasovi, naj ne neham s tem, da bo sčasoma razumel, da je to igra. Spomnim se, ko je bil Val še čisto majčken in sem to prvič naredila ter pri enem liku v pravljici zelo spremenila glas v Darth Vaderja, mi je šel prav gledat v usta (smeh, op. p.). Ampak je bil res majčken, po mojem je imel leto ali dve.

In ko ste omenili terapevta: imate psihoterapevta?

Mhm.

Ga redno obiskujete?

Da. Mislim, v tem obdobju ne tako pogosto, ampak takrat, ko sem izgorela, sem hodila recimo enkrat na teden. Zdaj pa ko pride nek, recimo temu, vozelj, ko se nekje v mojem ustroju pokaže nekaj, kar bi bilo dobro še raziskati – takrat grem.  Ko se neki občutki, odzivi, misli ponavljajo in mi niso prijetni, mi delajo "škifo". Danes praviloma hodim bolj kot ne na terapijo, ko sem izgorela, pa sem potrebovala oboje – psihiatrinjo in psihoterapevta. Obiskujem namreč koterapevtski par v ordinaciji Jesej, kjer delujeta mož in žena.

Darja je poleg psihoterapevtke tudi psihiatrinja in tako sem dobila še posebno med izgorelostjo tudi čisto medicinski vidik mojega stanja, ki mi ga je predstavila tudi zelo plastično – jaz sem pač človek, ki potrebujem že na splošno zelo jasne, konkretne, z dokazi podprte odgovore kaj, zakaj, kje in kako, takrat pa še toliko bolj. Spominjam se, kako mi je risala možgane ter kje, zakaj in kako se kaj zdaj dogaja in zakaj ne gre hitreje in zakaj gre kljub vsemu, kar zagotovo delam pravilno, vmes tudi na slabše ipd. Dobila pa sem tudi nezanemarljiv ženski vidik. Skratka, pristop je bil in je izjemno celosten, za kar sem jima hvaležna do neba in še naprej.

Foto: Gaja Hanuna

Kako vam je zdaj – se tisti občutki kaj vračajo? Kako zdaj gledate na svoje življenje glede na to, kaj ste se naučili iz tega obdobja?

V tem obdobju sem imela torej intenzivne predvsem pa stalno prisotne občutke tesnobe, ki so tudi eskalirali v včasih manj, pa tudi v bolj intenzivne napade panike. Med zdravljenjem sem te občutke namenoma poimenovala Miki Miška, da sem jim odvzela prizvok, ki jih imata besedi tesnoba in panika, ter da bi s temi občutki zgradila drugačen odnos. Sčasoma sem namreč le sprejela, da vsi ti občutki niso z mano zato, ker se je nebo zarotilo proti meni, ampak je namen v svojem bistvu dober.

Pa vendar se spomnim ene terapije, ko sem mojega terapevta vprašala – pravzaprav sem od njega kar zahtevala neko zagotovilo –, da ko bom ozdravljena, teh občutkov ne bo nikoli več nazaj. On pa je takrat rekel eno stvar, ki mi je zelo odzvanjala in se je seveda izkazala za resnično. Rekel je, da v to močvirje ne bom več stopila, da pa moja Miki Miška ne bo nikoli odšla, ampak bo imela drug namen in pomen. In to je res. Tesnobica, občutek neke panike, ki se začenja plaziti, še pride včasih – kadar je preveč. Ampak danes Miki Miško dojemam kot res dobro prijateljico, ki mi reče: "Majči, glej, rabiš majčkeno odmika." Takrat načeloma spustim vse – grem na hrib, grem spat, začnem brati knjigo, grem na res dolgo masažo, skratka za kratek čas uberem druge poti.

To je ena izmed ključnih, recimo temu, popotnic, ki sem jih dobila iz tega obdobja: občutek zavedanja. Da se opazujem od znotraj, da se zavedam in sprejemam tudi občutke, ki sem jih včasih potiskala stran. Včasih sem svoje telo dojemala kot nekaj, kar mora služiti načrtom, ki jih je moja glava sproducirala, telo pa je bilo popolnoma trivialna zadeva, za zraven. Pač naj služi glavi – ne glede na vse. Seveda pa je v enem trenutku reklo: "Oprosti, ne morem več." Zdaj to prepoznavam.

Prepoznavam občutke in jim znam – v veliko večji meri, da ne bom govorila preveč absolutno, ker smo vsi samo ljudje – preobrniti iz destruktivne v konstruktivno smer. Zavestno življenje, dobila sem nek uvid v to. Kako ustaviti ta brzovlak, ki je včasih dirjal brez voznika, ki bi ga zmogel ali sploh želel ustaviti.

Foto: Gaja Hanuna

Torej, da se znate v tistem trenutku ustaviti in se vprašati, kako se zdaj počutite?

Da, seveda. Govorim o notranjem pogledu, ki sem ga razvila tekom terapij, ki mu sledi "aha" moment. Potem pa: "Dobro, Majči, kaj bova zdaj?" Od tu naprej meni osebno res zelo pomaga hrib. Pa pravilno dihanje, meditacija, sprejemanje, odpuščanje … Dejansko je tako, da Miki Miška v meni brbota, ampak ni več panike, da bo panika, če me razumeš? Miki Miški pustim, da je z mano, da mi pove, kar mi ima za povedati – ko pa jo slišim ("aha" moment) in začnem delovati, razmišljati drugače, gre počasi spet nazaj v svoj naslanjač, iz katerega me čuva. Največja razlika je prav v tem, da si dopustim čutiti tudi vse, kar ni prijetno. Prej bi naredila vse, da teh čustev ne bi bilo.

Zdaj pa prepustite, da jih začutite.

Seveda, ker razumem, da ima vsak občutek, vsako čustvo svoj namen.

Ni dobrih in slabih občutkov.

Ne. Gre za prepoznavanje tega, da neprijetni občutki nekaj sporočajo – da nekaj ni v redu, da si želimo, da bi bilo nekaj drugače. In če gre, da glede tega nekaj naredim – oziroma najmanj sprejmem, da ničesar ne morem in da je tudi to v redu. Zato pravim, da sem zelo, zelo, zelo hvaležna za to izkušnjo, čeprav je bilo ekstremno težko.

Je bilo tisto neposlušanje svojega telesa in nenehno pehanje vzrok, da se je to zgodilo?

Če zelo posplošiva, da. Ampak v resnici gre za to, kako sem "skodirana". V vseh pogledih pa sem šla čez rob. Fizično, psihično – v vseh pogledih.

Prebrala sem, da sta vas v takšen stanju videla tudi sinova.

Oba, da. Nekateri mediji znajo to povzeti na določen način in obrniti tako, da izpade senzacionalistično. Jaz pa želim govoriti o tem zato, da to demistificiramo, destabiliziramo. Potem pa nastane nalepka: "Na psihiatriji s sinom." Ljudje božji! Kakorkoli, bila sem sama doma in v sebi sem imela to skalo tesnobe, nisem mogla dihati in eskaliralo je v panični napad. Zagotovo nisem ne prva ne zadnja, ki se ji je to zgodilo na tak način. Tako da ja, otroka sta bila takrat zraven. Jureta takrat ni bilo doma. Ne spomnim se točno vseh podrobnosti, ampak spomnim se, da sem se počutila sama in nemočna in prestrašena ...  Ne, otrokoma to ni pustilo neke travme – ali pa vsaj ne vem zanjo, imam pa močan občutek, da ne. Sem pa jima povedala o tem obdobju v svojem – no našem – življenju. 

Povedala sem, da je bilo to zame zelo zahtevno obdobje, ampak na zelo nežen, igriv način. Predvsem sem to uporabila kot izhodišče za pogovor. Moj starejši sin zdaj počasi vstopa v najstniško obdobje in seveda že doživlja kdaj kakšne izrazito neprijetne občutke – že je recimo čutil tesnobo. Zato sem lahko njegov občutek izkoristila za pogovor o tem, da ga razumem, ker sem ga tudi sama doživela. Potem sem ga vprašala, ali se spomni tistega mojega obdobja in tega, ko je šel recimo z mano na pogovor. Rekel je, da se spomni, kako sva se igrala skrivalnice v hodniku ordinacije ... To sem nekako izkoristila za razumevanje, da so ti občutki tudi del človeka. Tako kot ti to čutiš, sem na primer čutila tudi jaz. Tako kot ti to čutiš, je čutil kdaj tudi oči. To je del nas.

Zelo lepo.

To mi je tudi moja psihiatrinja govorila – da bom zaradi teh izkušenj veliko boljša mama in tudi veliko boljši človek, ker bom veliko lažje razumela ljudi. In to je absolutno res, stoodstotno res.

Foto: Gaja Hanuna

Torej je bila to ena taka izkušnja, ki vam je veliko dala?

Da, res mi je. Zato tudi mislim – to sem že večkrat rekla in v to res verjamem –, da bi ljudje v resnici morda še prej kot osebnega zdravnika potrebovali osebnega psihoterapevta in redne, obvezne pogovore. Zato, da se neprijetni občutki demistificirajo, detabuizirajo. 

Zdi se mi, da je človek, sploh v današnjem svetu teh pozitivnih naravnanosti – kjer je velik problem tudi vpliv družbenih omrežij –, prikazan zelo popačeno. Prikazan je samo en del tega, kar pomeni biti človek. Vsi smo zelo srečni, vsi smo ves čas nasmejani, ves čas produktivni, vse je popolno. Samo popolno. Pa ni res. Človeška izkušnja je potem zreducirana na nekaj zelo okrnjenega. Jeza in žalost sta nesprejemljivi ... Zato se mi zdi, da bi se morali o tem več pogovarjati. Da ti nekdo na drugi strani reče: "Da, v redu, si jezen – v redu, ni problema." 

Spomnim se ene svoje terapije, ko sem začela nekaj govoriti in sem rekla: "Joj, oprosti, zdaj tukaj nekaj jamram." Pa mi je bilo rečeno: "Seveda, kar jamraj – zato si tukaj. Tudi to je odlično. Samo če jamramo, se lahko stvari spremenijo. Če smo pa ves čas odlično, pa ne."

Šele ko tu in tam slišimo kakšno žalostno zgodbo ali tragedijo, vidimo, da se premalo govori o tem.

Tudi mene so ljudje spraševali: "Zakaj govoriš o izgorelosti?" In sem se takrat res vprašala: "Počakaj malo – a bi me moralo biti česa sram?" Na začetku me je res bilo. Potem sem se pa resno vprašala: ali si s tem, da sočloveku priznam, da mi je bilo in mi je še vedno tudi kdaj težko, res škodim? Da sem se počutila šibko, nemočno ...  V bistvu sem začela s tem priznanjem čutiti, da sem močnejša, kot sem bila prej. Torej – ali bi me moralo biti česa sram? 

Imam občutek, da bi morali ljudje o tem govoriti pogosteje in glasneje. Sploh vi, znani – ljudje vam bolj prisluhnejo.

Čeprav je to neumno, ampak da.

Neumno ali ne – tako pač je. Takoj ko o tem spregovori nekdo znan, se o tem več govori. Ljudje takšno osebo bolj poslušajo in se z njo lažje poistovetijo, zato se mi zdi dobro, da o tem govorite.

Da, absolutno. Ker vem, da je ljudi ob teh občutkih zelo sram. Sram šibkosti, sram žalosti, sram jeze, sram sramu. Zaradi tega ljudje naredijo samomor. Torej smo za to posredno odgovorni tudi mi kot družba.

Točno tako: družba vpliva. Svoj delež pa imajo tudi družbena omrežja, kjer se vsi prikazujejo kot ves čas popolni in srečni, kot ste rekli ...

Zato je to naša naloga. Res je naša naloga, da človeka vprašamo: "Si žalosten?" In če odgovori, da je, rečemo: "V redu, ni problema. Lahko si. Ne glede na to, si najboljši in te imam rad. Jaz sem tukaj in vse je v redu." In takoj po tem: "Kaj bova naredila glede tega? Ampak najprej – vse je v redu. Ni ti treba biti srečen pred mano. Jaz te imam rad tudi v tej obliki. Ni ti treba biti samo srečen pred mano!"

Dobro je, da ljudje vedo, da so vsa čustva v redu in sprejemljiva – niso pa sprejemljiva vsa vedenja.

Ne, točno to. Tudi jaz svojim otrokom rečem: pri nas imamo doma recimo boksarsko vrečo, ker imam dva absolutno divja, ultradivja otroka. In v redu je, da sta divja. Ampak imamo boksarsko vrečo, ki sem jo sicer kupila možu za sproščanje jeze (smeh, op. p.). Vedno, ko je prisotna jeza, torej rečem: "Tamle imaš boksarsko vrečo, butaj! Ni problem, da si jezen, nikakor ne boš pa tepel drugih ali razbijal stvari." Pred tem smo imeli blazino, ki je služila istemu namenu.

Treba jih je že mlade naučiti, da sprejmejo vsa svoja čustva, da jih občutijo ...

Ampak veš, tega tudi jaz ne bi vedela, če o tem ne bi brala. Mislim, da so za to zelo zaslužni tudi psihoterapevti, ki se borijo za to, da bi bila psihoterapija dostopnejša. 

Foto: Gaja Hanuna

Kot ste predlagali, da bi vsak imel dodeljenega psihoterapevta, kot osebnega zdravnika.

Mislim, da je to nujno, ampak verjetno bo za to še treba počakati nekaj generacij.

Gre pa tudi za stvar prioritet – nekateri raje vlagajo v svoj videz, kar je povsem v redu, ampak za duševno zdravje pa se jim velikokrat zdi škoda denarja.

Razumem, kako da ne, ker tudi sama nisem pomislila na terapijo, dokler jih nisem dobila z macolo po glavi. Ker je z mano – z mojo glavo – seveda bilo vse v redu, medtem ko pa celulit vidim, pa odrgnjen lak na nohtih in narastek tudi, pa še pet kil imam tudi zelo jasno vidno preveč, čevljev tudi evidentno premalo ipd. V resnici je z mojo glavo tudi res bilo in je še vedno vse v redu, lucidnost nikoli ni bila vprašljiva – kar je glavni zadržek ljudi za obisk terapije, da ga bodo imeli ali se bodo imeli za zmešane. 

Šele ko bodo ljudje dojeli, da voden pogovor, kjer preizprašuješ svoje občutke, odzive, misli, pomaga predvsem v smislu, da je tvoje življenje bolj zavedajoče, manj podvrženo vožnji na avtopilotu in s tem veliko bolj polno ... Do takrat pa se ta percepcija žal ne bo spremenila – ker ljudje v osnovi ne razumejo pomena in namena. In še enkrat, to razumem, ker tudi sama nisem. Zato je treba govoriti o tem!

Bi lahko rekli, da je predstava Zadnja večerja ravno zaradi izkušnje izgorelosti in globokega vpogleda vase malo terapevtska za vas?

Predvsem je terapevtska v tem, da se res veliko smejimo. Mislim, da je smeh terapija številka ena in tukaj se res veliko smejimo. Absurd omogoča, da si marsikaj privoščimo – bolj kot je odbito, boljše je. Včasih se bojimo, da nam ne bo uspelo, da na odru ostanemo resni. To je najzahtevnejše (smeh, op. p.).

Preberite tudi:

Sportal "Življenje me ves čas opominja, da še nisem tam, kjer bi moral biti"

Trendi Gacho brez olepševanja o slovenskem okusu za modo: Logotipi niso stil

Novice Slovenska zahrbtnost: Dokler se pije, je vse v redu, ko nastopi bolezen, pa vsi gledajo stran

Trendi Nina Donelli vse bolj samozavestna: Ko sem bila mlajša, marsičemu nisem znala reči ne #video