Mesec žensk
ženske
Petek, 20. 3. 2026, 9.35
1 teden, 2 dneva
Politika ni za ženske? Razbijamo najpogostejše mite in predsodke.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,04
Države so različno uvajale volilno pravico žensk, jo omejevale in pogojevale. Najkasneje v Evropi so univerzalno volilno pravico uvedli v Švici, v svetu pa v nekaterih državah Bližnjega vzhoda (v Afganistanu je le na papirju). Na fotografiji je spominski pohod ob stoti obletnici uvedbe volilne pravice v Veliki Britaniji.
Zadnje tedne nas z vseh strani prepričujejo, naj gremo na volitve. Po eni strani zato, ker da nam neudeležba okrni pravico do nezadovoljstva z izvoljenci v novem mandatu, po drugi zato, ker gre za preveč resne stvari, da ne bi vsaj skušali vplivati nanje po svojih preferencah. Če pa dodamo še tretji vidik – udeležba na volitvah je pravica, ki jo je ženska polovica populacije dobila z velikim trudom in zamikom v primerjavi z moškimi. Borke za ženske pravice so se za volilno pravico na naših tleh, pa čeprav utopično, zavzemale že pred prvo svetovno vojno, a gibanje sega že v 19. stoletje. Splošno volilno pravico so Slovenke dobile šele leta 1945, z izjemo kratkega obdobja leta 1920 – že naslednje leto so z novo ustavo to pravico izgubile.
Ena izmed najkonkretnejših zahtev v boju za pravice ženske je bila zagotovo zahteva po volilni pravici. V njej so borke za ženske pravice videle sredstvo, s katerim bi lahko resnično vplivale na odločitve, sprejete v družbi. Tako so vse tri tedanje slovenske stranke že pred vojno poudarjale, da je treba uvesti volilno pravico za ženske, v praksi pa so občasno delovale drugače, predvsem zaradi prepričanja, da zanjo še ni nastopil pravi čas, kar je pravzaprav še danes dobrodošel argument proti uvajanju vsakovrstnih sprememb.
Močno vlogo pri pridobivanju pravic žensk je imela tudi Franja Tavčar, ki se je med drugim zavzemala za uveljavitev žensk v javni sferi. Velja za osrednjo predstavnico slovenskega meščanskega liberalnega gibanja, bila je predsednica Splošnega ženskega društva in Ženskega telovadnega društva.
Gibanje za volilno pravico po svetu pa ženskam ni omogočilo le volilne pravice, temveč je prineslo tudi širše družbene in politične spremembe, rušilo zacementirane norme in utiralo pot kasnejšemu pojavu feminističnega aktivizma.
Prve v svetu so volilno pravico dobile ženske na Novi Zelandiji, leta 1893, v Evropi je to leta 1906 storila Finska. Najdlje so nanjo čakale Švicarke, vse do leta 1971, še dve desetletji dlje pa v enem od švicarskih kantonov na severovzhodu države, kjer so ženske volilno pravico dobile šele po posredovanju zveznega sodišča (1990).
Počasne spremembe
"Današnje mlade ženske, ki lahko svobodno študirajo, govorijo, pišejo, izbirajo svoj poklic, se morajo zavedati, da je bil vsak centimeter te svobode izborjen za visoko ceno. Svojo hvaležnost morajo izkazati tako, da pomagajo pri izvajanju reform v svojem času, da širijo luč svobode in resnice še dlje. Dolg, ki ga ima vsaka generacija do preteklosti, mora plačati tudi prihodnosti," so besede sufražetke, urednice in pisateljice iz 19. stoletja Abigail Scott Duniway. Ji lahko oporekamo?
Spomenik sufražetki Annie Kenney
Podatki kažejo, da se deleža udeležencev volitev po spolu bistveno ne razlikujeta. Drugače je pri uveljavljanju pasivne volilne pravice, ki nam omogoča, da smo izvoljeni. Slovenska politika je bila kljub splošni volilni pravici dolgo izrazito moška domena, šele v zadnjem desetletju se približujemo bolj uravnoteženi zastopanosti.
Uvedba spolnih kvot
Zaradi počasnih sprememb tradicionalnih vzorcev in vztrajno nizkega deleža žensk v politiki je bil potreben še korak naprej, zato smo v Sloveniji s spremembo ustave predpisali minimalni delež za vsakega izmed spolov na kandidatni listi, da bi dosegli enakomernejšo zastopanost. Sprva le za volitve v Evropski parlament (40 odstotkov), nato na lokalni ravni (40 odstotkov), od 2006 pa še za volitve v državni zbor (35 odstotkov).
V prvih sklicih državnega zbora je bil delež poslank zelo nizek, najnižji v drugem sklicu po volitvah leta 1996, ko je na Šubičevi sedelo le sedem poslank. Delež je postopoma naraščal, v trenutnem sklicu je okoli 40-odstoten. A kot pojasnjujejo na spletni strani projekta za opolnomočenje žensk EWA, rast deležev ne pomeni toliko dejanske spremembe politične kulture in preseganja spolnih stereotipov kot spremembe v pojavljanju novih strank, ki zaradi ožje baze kandidatov na izvoljiva mesta in okraje postavljajo tudi ženske.
Podobno stanje je v vladi. V prvi vladi smo imeli le eno žensko, kar je pomenilo štiriodstoten delež, v vladi Mira Cerarja polovični delež, v aktualni vladi je približno tretjina žensk.
Kljub nihanjem pa se v zadnjem desetletju približujemo bolj uravnoteženi zastopanosti in tudi resorske razmejitve so se zmehčale. Medtem ko so sprva vodile predvsem tako imenovane mehke resorje – kulturo, šolstvo –, pa v zadnjih letih prevzemajo tudi trde resorje, kot so ministrstva za notranje in zunanje zadeve ter digitalno preobrazbo. Vendar pa Slovenija nima zakonsko predpisanih kvot za sestavo vlade, zato je sestava kabineta v celoti odvisna od politične volje mandatarja in koalicijskih partnerjev.
Ženske v politiki in zasidrani predsodki
Žensk se v povezavi s politiko še v 21. stoletju kot klop drži kup predsodkov in mitov. To je eden od razlogov, zakaj delež žensk v politiki še vedno ne odraža resnične demografske strukture.
Kot navaja EWA, je eden od predsodkov, da je politika preveč umazana in agresivna za ženske. Naslanja se na tradicionalistično pojmovanje, da obstajata ženskam primerno vedenje in ravnanje. Drugo takšno prepričanje se nanaša na spolno določene vloge žensk, ki naj bi bile primernejše za negovalke in družinske skrbnice, kot pa da bi se aktivno vključile v politiko. Zagovorniki takšnega pogleda med drugim zatrjujejo tudi, da se ženske niti ne zanimajo za politiko.
Če ženska že vstopi v politiko, naj se ukvarja bolj z "ženskimi vprašanji" in problematikami, širši spekter družbenih vprašanj pa naj prepusti moškim. Ženske so tudi manj naklonjene odločnim političnim stališčem in raje sprejemajo kompromise, sta še dva primera iz cvetobera predsodkov.
Od takšnega načina razmišljanja ni daleč do osredotočanja na stereotipno dojemanje političark, pri katerih se tudi medijska pozornost namesto na delo preusmerja na njihovo osebno življenje, videz, barvo čevljev in podobno, s čimer se dodatno utrjujejo predsodki do žensk. Vse našteto ter tudi vsiljiva vprašanja o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja potencialne kandidatke odvrača od političnega udejstvovanja.
V Avstriji so volilno pravico ženskam podelili decembra 1918, kar naj bi bila posledica zelo uspešnega feminističnega gibanja kot tudi velike odzivnosti avstrijske javnosti na dosežke ameriškega feminizma in političnih razmer v državi. Zasluge za to so imeli socialni demokrati, ki so se počutili zavezani univerzalnemu sufražizmu kljub pričakovanju, da bodo ženske svoje glasove v glavnem namenile katoliški stranki, v znanstvenem članku piše zgodovinarka Irena Selišnik. Če se stranka ne bi zavzela za žensko volilno pravico, bi izpadla neiskrena in nedosledna, dodaja.
Krščanski socialci so se podredili svojim nasprotnikom socialdemokratom in volilna pravica za ženske je bila tako uveljavljena, z eno izjemo: vse do leta 1923 ni smela voliti posebna skupina ženske populacije – prostitutke.
Slovenski socialdemokrati so še v letu 1919 trdili, da je "tudi slovenska ženska postala svobodna in enakopravna državljanka in da so ji odprta vrata v zakonodajne zbore", prav tako so vse tri politične stranke načelno podpirale žensko volilno pravico in se pri tem sklicevale na demokratični princip kot na neizogiben imperativ, a v tem niso bile iskrene.
Neiskrenost izrekanja političnih strank na Slovenskem pa ni bila edinstvena. Lahko jo primerjamo s Francijo, kjer je leta 1914 predsednik vlade René Viviani podprl demonstracije feministk za žensko volilno pravico. Feministično gibanje je bilo povsem prepričano, da bo njegova obljuba o ženski volilni pravici po vojni izpolnjena. Francozinje so bile leta 1919 zelo razočarane, ko se je feministična zahteva po ženski volilni pravici ponovno zdela subverzivna in je vlada blokirala njihove zahteve.
Ženske v Veliki Britaniji so volilno pravico pridobile leta 1918, a v omejenem obsegu, saj je veljala le za ženske, starejše od 30 let, ki so imele v lasti nepremičnino, popolno enakopravnost pri glasovanju z moškimi pa so dosegle leta 1928, ko je bila starostna meja znižana na 21 let.
