Mesec žensk
Nedelja, 22. 3. 2026, 15.57
1 mesec, 2 tedna
Prva ženska in tretji moški s takšne višine
Slovenski podvig v Andih: Rea Kolbl in Andraž Istenič postavila mejnik v gorskem kolesarstvu #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,88
Rea Kolbl ni le športnica, ki premika meje vzdržljivosti – je raziskovalka lastnih zmožnosti, ki se vedno znova podaja tja, kjer se stikata negotovost in pogum. Tokrat je skupaj z Andražem Isteničem stopila še korak dlje: v argentinskih Andih sta se povzpela na 6.770 metrov visok Cerro Mercedario in se z njega tudi odpeljala. A čeprav gre za izjemen skupen podvig, v ospredje stopa prav Rea – kot prva ženska na svetu, ki se je s kolesom spustila s tako visoke gore, medtem ko je bil Andraž tretji moški, ki mu je to uspelo.
Ideja za odpravo na Cerro Mercedario je bila sprva Andraževa, Rea pa si je že dlje časa želela večdnevne odprave na visoki nadmorski višini. Projekt sta načrtovala in pripravljala skupaj, ob rednih službenih in športnih obveznostih. Velik del priprav je bil namenjen tudi opremi: izbrala sta čim lažjo, a zanesljivo opremo, jo temeljito testirala in deloma prilagodila sama. Zaradi zahtevnosti odprave sta optimizirala tudi kolesa (med drugim poenostavila prestave za večjo zanesljivost), prehrano pa prilagodila tako, da je bila čim lažja, a energijsko učinkovita.
Kako je potekala odprava, s kakšnimi izzivi sta se soočila in kaj pomeni tak podvig, pa razkrivata v spodnjem intervjuju.
Kako bi v enem stavku opisala to odpravo – je bila bolj kolesarska, alpinistična ali avanturistična?
Rea: Zame je bila to kombinacija vsega – vzpon je bil popolnoma alpinistični z nekaj 15 kilogrami več zaradi koles. Sama gora ni tako zahtevna kot sta bila zahtevna višina ter dejstvo, da smo celotno odpravo naredili brez zunanje pomoči (brez mul, baznih taborov). Je bila pa tudi avantura, saj sva imela vnaprej zgolj informacije, ki zadevajo varnost, drugače je bilo pa za vsakim ovinkom presenečenje razgledov. Morda bi jo opisala kot alpinistično kolesarsko odpravo.
Andraž: Jaz bi jo opisal kot kolesarsko odpravo v alpskem slogu na najvišji vozen vrh sveta. Sam vzpon je potekal kot alpinistični vzpon z dodatkom enduro kolesa (cca 14 kilogramov), ki sva ga rinila in večji del nosila, ter nekaj dodatne opreme za njegovo popravilo (tlačilka za pnevmatike, tlačilka za amortizerje, manometer, rezervne zavorne obloge, rezervne zračnice, rezervni ventilčki, rezervne osi, rezervni nosilec menjalnika, rezervne napere ipd.). Ostala oprema je bila kot za klasične alpinistične odprave. Spust je bil gorsko kolesarski, po uhojeni kamniti, peščeni poti, ter en odsek freeride. Od klasičnega gorsko kolesarskega spusta je tu treba poudariti, da je bilo potrebno poleg vožnje navzdol dodatno oddelati (peš odnesti v dolino) še eno rudno rezervne hrane, plina, smeti in opreme, ki jih nismo več potrebovali.
Rea, vi ste prva ženska, ki ji je uspel ta podvig, Andraž, vi pa tretji moški. Kakšni so občutki ob tem, da vama je uspelo nekaj tako neverjetnega? Koliko vama takšni mejniki pomenijo?
Rea: Kolikor smo našli informacij, je bil ta spust tudi svetovni rekord: spust (vožnja) z gorskim (enduro) kolesom za ženske z najvišjega voznega vrha na svetu – Cerro Mercedario. Seveda sem zelo ponosna, da nama je uspelo, saj je bilo kljub temeljitim pripravam veliko dejavnikov, na katere nisva imela vpliva (vpliv višine, vreme – še posebej veter). Bilo je tudi zelo težko, sploh dan vzpona na vrh. Že pred tem sem včasih dvomila, če sem tega sploh sposobna, še posebej pa zadnjih sto metrov višincev. Se mi zdi, da bolj kot je nekaj negotovo, več ti pomeni, če ti uspe. Seveda je tudi super občutek, ko ti uspe nekaj, kar ni bilo storjeno še nikoli prej (mislim, da je takih stvari tudi vedno manj), upam pa, da to tudi navdihne kakšno punco, da lovi svoje sanje ter se zave, da tudi ona zmore. Še vedno je precej manj žensk v gorskih športih, tako na tekmovanjih kot tudi v bolj ekstremnih podvigih, ekspedicijah, ipd. Več kot se premika mej, kar zmoremo, več nas bo v areni, manj pomislekov, če sem spadamo.
Andraž: Sva druga kolesarska odprava, ki je dosegla vrh Cerro Mercedario (6.770 metrov). Prva sta bila lani Italijana. Dosežek mi pomeni zelo veliko, saj je bilo kljub dobrim pripravam (tako fizično kot organizacijsko) zelo težko doseči sam vrh (za primerjavo: v tem času je to uspelo le še dvema peš – peš vrh ni zahteven, a višina in vreme, predvsem veter, imata velik vpliv). Poleg vsega, kar sva planirala, je bilo potrebne tudi nekaj sreče, da se je veter umiril za eno popoldne in sva bila na ta dan dovolj spočita in motivirana za vrh. Vložila sva veliko časa in ko smo prišli nazaj do pick up točke, sem začel čutiti, kako velik je ta dosežek, in ko gledam sedaj za nazaj, se mi zdi še bolj.
Zelo veliko mi pomeni, da sem ta podvig delil z mojo punco, ki je izjemno močna in vzdržljiva. Naj poudarim, da je bil to zanjo še mnogo težji podvig. Sama oprema (kolo) tehta enako, ona pa ima mnogo manj telesne mase kot jaz – torej absolutno sva imela enako maso opreme, relativno gledano pa jaz precej manj.
Rea, ste med pripravami razmišljali o tem, da boste morda postavili ženski mejnik – ali je bil fokus samo na sami avanturi?
Definitivno sva se ekspedicije lotila zelo resno – to, da še nikoli ni bilo izpeljano za ženske in zgolj enkrat lani z moško ekipo, je bila definitivno dodana izredna priložnost, bi se pa pripravljala enako, tudi če bi že bilo. Obema je bil to nek osebni mejnik. Nikoli prej se nisem počutila dovolj pripravljena in z zadosti znanja, da bi to organizirala sama, pa sem si že veliko let želela na tako ekspedicijo. Vedela sva, da bo avantura, sva pa pristopila k projektu resno in z jasnim ciljem (vrhom), če bo to varno izvesti (nivo aklimatizacije in vreme).
Ekspedicija predstavlja velik vložek in tudi tveganja, zato tja nisva želela oditi "le poskusit", če bo šlo na višini, ampak sva naredila vse, kar sva lahko in je v skladu z najinimi vrednotami (torej nisva uporabljala tablet proti višinskim boleznim, kisika in pomoči pri nošnji (nosači, mule)). Gora je zelo odmaknjena, hitro reševanje je praktično nemogoče in veliko je neznank. Fokus je bil vedno na varni odpravi, vse ostalo pa sva upala, da bo odličen bonus, če dobro splanirava, se priprava ter imava tudi nekaj sreče pri izvedbi.
Koliko podobnih odprav že imata za seboj?
Rea: To je bila zame prva. Bila sem že na veliko vzdržljivostnih preizkušnjah, nikoli pred tem pa višje kot na 4.400 metrih višine ter nikoli popolnoma v lastni režiji za tako obsežen projekt.
Andraž: Tudi zame je bila to prva odprava. Do zdaj sem se odpravljal na maksimalno dvodnevne ture. Hitro se naučim, kar me veseli in zanima, zato so bile priprave izziv in užitek, dokler ni začelo primanjkovati časa (smeh). Si lahko predstavljate, da je že samo spanje in prehrana 14 dni v divjini svoj izziv? Kaj šele dodatek visoke višine in tovora, ki sva ga nosila.
Kako se je sploh rodila ideja, da bi na skoraj sedem tisoč metrov visoko goro nesla kolo in se potem z nje spustila?
Andraž: Leta 2023 sem uspešno osvojil in odpeljal Punta Gnifetti (Koča Margerita, 4.554 metrov, leta 2023). Takoj po tem se je pojavila želja peljati kar se da visok vrh. Ker v Alpah nad 4.554 metri po mojem mnenju ni voznega vrha, sem se s pomočjo Google Eartha razgledal po svetu in kmalu ugotovil, da je Južna Amerika območje, ki ponuja visoke hribe, ki obetajo vožnjo z visokih vrhov. Hitro je prišlo do ideje o vožnji Aconcague (6.961 metrov), ki je najvišja v Južni Ameriki. Že takrat sem govoril z Andreasom, ki je tudi želel osvojiti ta vrh.
Kasneje sem spoznal Reo (poznam veliko kolesarjev, ampak iskreno ne primernega kandidata za tak podvig) in hitro je napredovala na enduro kolesu. Kmalu se je porodila ideja, da bi šla tudi ona. Nato sta lani Andreas in Giovani kot prva osvojila Cerro Mercedario in ga razglasila kot najvišji vozni vrh na svetu. Sredi leta sva nato midva začela resno razmišljati, da se izziva lotiva – varčevanje za dopust se je začelo. Kmalu sva ugotovila, da v sam nacionalni park okoli in na Aconcaguo ni dovoljeno iti s kolesom (poskusila sva več različnih poti, kontaktov – brez uspeha). Aconcagua ni v celoti vozna (v zgornjem delu preveč tehnično), a je bila zaradi višine zelo mikavna. Ker ni možno iti s kolesom, sva iskala drug vrh – tu pa sem dobil veliko željo, da če ni najvišji, mora biti pa res celotno vozno. In tako sva se odločila za Cerro Mercedario – poleg voznosti so naju v veliki meri prepričale tudi odročnost, divjina in velika višinska razlika po poti od konca ceste do vrha (3600+ višinskih metrov).
Rea: Zadnja tri leta sem se posvetila boju za olimpijske igre v tekmovalnem turnem smučanju. Tri- do dvajsetminutni dogodek, ki je zahteval precej drugačne treninge kot večdnevna odprava. Tekmovalno turno smučanje je bilo na OI letos prvič, posledično je bilo na voljo za cel svet zgolj 18 mest za ženske, 18 za moške. Zaradi številnih kvot za kontinente smo se borili za zgolj top 7 najhitrejših na svetu ter za malo zgrešili normo. Tako sem po tem imela februarja čas (idealen termin za vzpone v Andih) ter veliko željo po vrnitvi v vzdržljivostne preizkušnje.
Kako je potekala odprava – koliko dni sta potrebovala za vzpon, aklimatizacijo in spust?
Rea: Z aklimatizacijo sva začela že doma – tri mesece pred odpravo sva začela s spanjem v višinskem šotoru (simulirana nadmorska višina doma, op. p.), prespala sva več kot 300 ur na višini 5.200 metrov, na kateri smo planirali na odpravi največ dni. Jaz sem tudi prekolesarila kar nekaj ur na trenažerju z masko, prav tako na simulirani višini 5.200m. Med novoletnimi prazniki sva šla tudi na turno smučanje v okolico Aoste, kjer je bil cilj čim več časa preživeti na čim višji nadmorski višini ter testirati vso opremo na mrazu.
Andraž: Kot je povedala že Rea, sem tudi jaz izvajal enako, s to razliko, da nisem imel dovolj časa za kolesarjenje na trenažerju na simulirani višini – opravil sem dva poskusa, kjer sem se bolj dušil (bil je problem v opremi, ki sva ga kasneje rešila), zato sem raje izvedel, kar se je dalo planiranih treningov moči za koleno in rame.
Kaj je bil največji izziv, tako fizično in psihično? Vaju je bilo na kakšni določeni točki kaj strah?
Rea: Mene je najbolj presenetilo vse delo izven same hoje/nošnje kolesa v hrib. Nad štiri tisoč metri smo vsak tabor morali utrditi proti vetru, kar je pomenilo veliko prelaganja težkih skal. Med hojo lahko kontroliraš intenziteto tako, da pač stopaš bolj počasi. Skalo pa težko preložiš z manj vložka energije in me je to po navadi še bolj utrudilo kot pa sama hoja višje. Pred odpravo sem tudi mislila, da bom lahko kolo večinoma potiskala; tam se je pa izkazalo, da je bilo potiskanja izredno malo in je bilo kolo potrebno večinoma nositi. Dodatnih 14 kilogramov na ramah, česar nisva planirala, je ves vzpon zame kar precej otežil. Zelo me je skrbel tudi spust, saj je bilo vsak dan zelo vetrovno ter je bil deloma tudi zelo tehničen teren za spust. Res sem si želela vso pot odpeljati, od vrha na 6.770 metrih do ceste na 3.100 metrih višine. Nisem bila pa sigurna, kako mi bo to uspelo ob vetru s sunki nad sto kilometri na uro, na tehničnih odsekih, z velikim in težkim nahrbtnikom.
Še najbolj sem se pa bala višinske bolezni. Iz prejšnjih podvigov vem, da če nekje nekaj postane težko, imam dovolj volje in moči, da to prebredem. Pri višinski bolezni pa te opcije ni, je zgolj spust nižje. Nekaj dodatnih dni sva imela na voljo, ne pa veliko. Na srečo sva se oba počutila (relativno) dobro vse do vrha, jaz sem imela zgolj nekaj dni vmes lažji glavobol.
Andraž: Kar zadeva strah glede zahtevnosti terena, ga jaz osebno nisem imel. Glede na to, kar sem videl na Google Earthu in ostalih orodjih za planiranje, sem bil prepričan, da bo zadeva dobro vozna. Pričakoval sem, da bo več možnosti rinjenja kolesa, a se je hitro izkazalo, da je bila nošnja primernejša – kljub dejstvu, da je potem celotna teža na tebi. Glavna neznanka je bil odziv telesa na višino in morebitna višinska bolezen, ki je lahko, če se razvije in ne ukrepamo pravočasno, v 12 do 24 urah tudi smrtna. Najzahtevnejši je bil zagotovo dan vzpona na vrh. Kljub vsem pripravam je bilo ta dan res težko. Pred tem sva imela dva dni počitka na 5.200 metrih. Začelo se je dokaj enostavno, nato pa je bilo vedno bolj zahtevno. Nekje na 6.400 metrih sem dobil rahel glavobol in počutil sem se rahlo čudno. Bil sem zelo previden, saj smo morali za vse skrbeti sami – zdravnika ni bilo nikjer blizu. Na 6.500 metrih sem rekel, da imam dovolj, bal sem se, da nekaj ni v redu.
Počutje ni bilo tako slabo, kot je bil velik strah. Od tu naprej je bilo približno 50 odstotkov motivacije vrh in 50 odstotkov dejstvo, da če prideva na vrh, tega ne bo treba ponoviti. Zadnji fizično in psihično najtežji del je bilo zadnjih sto višinskih metrov. Hodila sva zelo počasi z veliko pavzami – za sto metrov višincev sva potrebovala približno eno uro. Na vrhu je bil trenutek zelo čustven, česa podobnega še nisem doživel, niti ne vem, kako bi opisal. Neverjetni pogledi in še vozit se da! Kmalu pa pride realnost, da bo tudi spust zelo fizično naporen – dela celotno telo in pogosto sva se ustavljala.
Koliko je v takšni odpravi sploh kolesarjenja in koliko hoje s kolesom na ramenih?
Vzpon: Nič metrov vožnje (poganjanja), takšen je bil tudi plan – temu primerno tudi prilagojena kolesa (singlespeed – z le eno prestavo). Računala sva na veliko potiskanja v izogib še večjemu bremenu na ramenih. Na terenu se je izkazalo, da je bil večji del vzpona primernejši za nošnjo. Kolesarila sva celoten spust, iz 6.770 do 3.100 metrov (po poti, freeride) in nato še do 2.200 po makadamski cesti.
Običajno makadamov ne marava kot spust, ampak tu sva si za ga bonus privoščila brez vse dodatne opreme – veter v laseh že dolgo ni tako dobro del v kombinaciji z izjemno naravo. To je bilo ravno to, kar naju je na tej gori najbolj privlačilo – dejansko vozni spust popolnoma z vrha.
Kakšni so bili pogoji na vrhu in kako drugačna je vožnja na skoraj sedam tisoč metrih v primerjavi z našimi Alpami?
Andraž: Pogoji za vožnjo kolesa so bili dobri – snega za tako višino praktično ni bilo. Bilo je sicer nekaj manjših zaplat, ki so otežile spust. Drugače je voziti zaradi dejstva, da si oblečen v zelo velika puhasta oblačila in gorniške čevlje za šesti tisoč metrov višine, ki niso najboljša obutev za pedala – ampak so se obnesli presenetljivo dobro. Velik izziv je bil veter, ki je občasno tudi onemogočal vožnjo.
Veter je bil tudi tako močan, da si moral zavijati, da si peljal naravnost. Ali pa poganjati, da si se premikal navzdol. V tako močnem vetru v Alpah še nisem vozil. Na zahtevnih delih sem tako na ekspediciji kot v Alpah vozil zelo premišljeno in brez nepotrebnega tveganja. Kar zadeva zaščitno opremo, sva uporabljala le čelado – zaradi same teže in nepraktičnosti uporabe, ko si oblečen v toliko plasti (v Alpah uporabljam še kolenčnike in nahrbtnik z zaščito).
Fizično je tudi spust bil zelo težek – telo dela na podobnem nivoju kot v Alpah (celotno telo fizično sodeluje, lovi ravnotežje, pobira neravnine itd.), kar na tej višini posledično pomeni veliko postankov.
Rea: Tudi zame je bila največja oteževalna okoliščina veter (in pa seveda tudi višina). Sploh mene je zelo premetavalo s sunki, še posebej z nahrbtnikom, velikim kot jadro. Bi pa bilo kar težko najti tako vozen vrh v Alpah – tam lahko zelo redko pelješ prav z vrha, ter naprej vse do doline. Je šlo pa kljub vsemu presenetljivo dobro. Sploh z rokavicami za na balanco sem imela super motoriko rok, pa tudi čez tehnične predele je šlo nad pričakovanji dobro.
Kako pomembna je bila aklimatizacija za kolesarski spust? Ali se na tej višini tudi koncentracija in reakcije močno spremenijo?
Rea: Jaz sem najbolj opazila razliko čisto na vrhu – doma lahko prevozim veliko več brez počitka, na 6.700 metrih pa me je po 15 sekundah tako vse zakislilo, da sem potrebovala pavzo. Veliko je bilo ustavljanja, vendar ne zgolj zaradi primanjkovanja sape, temveč tudi zaradi zelo hitro utrujenih mišic. Sem bila pa na vrhu zelo izčrpana že od devetih ur ur vzpona (ter verjetno tudi dehidracije, saj je bilo možno s seboj vzeti zgolj 2.5 litra vode) in me je skrbelo, kako bo z ravnotežjem in reakcijami. Kot se je izkazalo, je to vseeno nekako ločeno in je šlo na kolesu čisto v redu (z vseeno veliko vložka energije, gotovo več, kot bi bil sestop peš).
Andraž: Aklimatizacija je bila zelo pomembna – če bi bila preslaba, bi lahko razvila na vrhu oz. na območju vrha višinsko bolezen in spust bi bil nemogoč – preveč tvegan in nevaren! Dobro je, da pri spustu višina pada in je za telo vedno "lažje". Sam kljub glavobolu in čudnemu občutku (del tega občutka je bilo tudi dolgotrajno nošenje kapuc v kombinaciji z vetrom) nisem imel težav s hitrimi reakcijami in tehniko vožnje kolesa.
Sta imela med odpravo kakšen trenutek, ki ga ne bosta nikoli pozabila?
Rea: Ni samo enega trenutka, je pa seveda poseben vrh. Je bila pa cela izkušnja nepozabna.
Andraž: Samega vrha, sploh vzpona zadnjih sto metrov višincev in potem čustev na vrhu. Drugače pa seveda celotnega procesa od ideje do dejanske uspešne ekspedicije. Težko izpostaviš en dan, saj ne gre samo za 14 dni ekspedicije ali dan vzpona na vrh, ampak vsaj za pol leta čiste osredotočenosti na ta cilj.
Preberite tudi:
