Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
30. 3. 2024,
22.22

Osveženo pred

9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,34

Natisni članek

Natisni članek

Tjaša Skubic zdravljenje rak kemoterapija Izjemne ženske Izjemne ženske

Sobota, 30. 3. 2024, 22.22

9 mesecev

IZJEMNE ŽENSKE

Tjaša Skubic po premaganem raku: Morala sem dobiti močno lekcijo #video

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,34
Tjaša Skubic | "Ljudje okoli mene so mi govorili, da bi bilo mogoče pametno, da se malo ustavim, sprostim in delam malo manj. A nisem nikogar slišala. Morala sem dobiti močno lekcijo, ki me je to naučila. In sem jo, na žalost. A bom imela zdaj malo več znanja za naprej," iskreno pove Tjaša Skubic. | Foto Gaja Hanuna

"Ljudje okoli mene so mi govorili, da bi bilo mogoče pametno, da se malo ustavim, sprostim in delam malo manj. A nisem nikogar slišala. Morala sem dobiti močno lekcijo, ki me je to naučila. In sem jo, na žalost. A bom imela zdaj malo več znanja za naprej," iskreno pove Tjaša Skubic.

Foto: Gaja Hanuna

"Še zdaj mi ni jasno, zakaj ravno jaz. Zdi se mi, da sem imela v življenju vse urejeno. Bila sem mlada, zdravo sem živela, zdravo sem jedla, dovolj sem se gibala in delala to, kar imam rada. Res pa je, da sem delala mnogo preveč in sama sebi povzročala nepotreben stres. Na žalost verjamem, da je stres velik dejavnik tveganja za katerokoli bolezen," pravi Tjaša Skubic, plesalka ob drogu in lastnica plesnega studia Monopole, ki je pri komaj 25-letih zbolela za redko obliko raka.

Kdo je Tjaša Skubic?  Tjaša Skubic | Foto: Gaja Hanuna Foto: Gaja Hanuna
26-letna plesalka ob drogu, licencirana plesna trenerka in lastnica plesnega studia Monopole ter blagovne znamke športnih oblačil Zorya. 

Prihaja iz Ljubljane, kjer se je po končani Gimnaziji Poljane najprej vpisala na Filozofsko fakulteto, a kmalu ugotovila, da študij španščine in ruščine ni zanjo. Prepisala se je na fakulteto za šport in diplomirala iz kineziologije. 

Od desetega do 15. leta je trenirala ritmično gimnastiko, za leto dni prekinila s športom, nato pa odkrila ples ob drogu. Temu je predana že več kot deset let, zadnjih nekaj let pa je svoje življenje podredila enemu samemu cilju, odprtju svojega plesnega studia. To ji je oktobra 2022 tudi uspelo, kmalu zatem pa se je soočila z največjo preizkušnjo svojega življenja. 

14. december 2022 je dan, ko se je takrat 25-letni Tjaši porušil svet. Odkrili so ji raka, NK/T celični limfom v nosni votlini. Imela je le zamašen nos, in če ne bi bilo prijateljice, ki jo je spodbudila, da gre k zdravniku, ga sama zaradi tega zagotovo ne bi obiskala.

"Imela sem zamašen nos in zaradi tega nikoli ne bi šla k zdravniku. Ravno v tistem času pa je bila prijateljica pri zobozdravniku, kjer so ji izpulili zob in ji odkrili majhno cisto pri sinusu. To so ji odstranili z rutinskim posegom, po operaciji pa je končno lahko normalno dihala skozi nos. Ker je vedela, da imam tudi sama težave z dihanjem, mi je svetovala, naj obiščem zdravnika, saj bi šlo lahko tudi pri meni za kaj podobnega. To sem naredila, a pri meni na žalost ni šlo za to," pripoveduje sogovornica.

"Prišla je onkologinja in rekla, da me bo pozdravila"

Še isti dan, ko so ji postavili diagnozo, so jo napotili na oddelek za onkologijo, kjer se je začela bitka njenega življenja. Sledil je mesec dni najrazličnejših preiskav. Odvzeli so ji kostni mozeg in likvor iz hrbtenjače ter preverili, ali so rakave celice prisotne tudi tam. Na srečo so bili rezultati negativni. Preventivno so ji odstranili tudi mandlje, saj je obstajala verjetnost, da se je rak razširil. Testirali so jo za vse mogoče viruse, tudi virus Epstein-Barr, ki je pri tej obliki raka prisoten v večini primerov. V njenem primeru je bil izvid na srečo negativen, kar je prognozo izboljšalo. Raka so odkrili v prvem stadiju, šlo pa je za zelo specifičen limfom, ki v Evropi ni pogost in je prisoten predvsem pri starejših moških v Aziji. 

"Ko sem najprej slišala prognozo, sem doživela panični napad. Nisem vedela, ali bom preživela ali ne. Ko so ugotovili, da sem negativna na virus Epstein-Barr in da gre za prvi stadij, je prišla onkologinja in rekla, da me bo pozdravila. Takrat sem čutila takšno olajšanje, čeprav še nisem vedela, da me čaka osem težkih mesecev zdravljenja," se težkih trenutkov spominja Skubiceva. 

"Borila sem se, a sem bila nekajkrat povsem na dnu. Predala bi se, če ne bi imela okoli sebe toliko ljudi, za katere sem vedela, da jim bo izredno težko, če to storim." | Foto: Gaja Hanuna "Borila sem se, a sem bila nekajkrat povsem na dnu. Predala bi se, če ne bi imela okoli sebe toliko ljudi, za katere sem vedela, da jim bo izredno težko, če to storim." Foto: Gaja Hanuna
Najprej so jo čakali trije cikli izredno intenzivnih kemoterapij. Teden dni je preživela v bolnišnici, en dan doma, sledila je še enodnevna terapija, potem pa je za dva tedna odšla domov. Po treh ciklih sta sledila še dva meseca obsevanj in transplantacija matičnih celic na hematološkem oddelku. S tem so ji resetirali imunski sistem in preventivno zmanjšali možnosti za ponovitev bolezni.

"Na hematološkem oddelku ti zamenjajo kostni mozeg in matične celice ter vstavijo nove oziroma zamrznjene. Moj imunski sistem je bil na nuli, bila sem izolirana in z nikomer se nisem smela družiti. Če bi ob meni nekdo kihnil, bi bilo lahko to zame smrtno nevarno. Imela sem imunski sistem novorojenčka," pripoveduje 26-letnica, ki je trenutno v procesu cepljenj proti otroškim boleznim. Po več kot letu dni je njen imunski sistem dovolj močan, da lahko živi normalno življenje, se rokuje in objema z ljudmi, za kar je bila v času zdravljenja prikrajšana. 

"Dokler nisem vedela, kako grozna vrsta limfoma je to, sem si mislila: 'Imam to.' Zavedala sem se, da bo zdravljenje naporno, a sem bila prepričana, da mi bo uspelo. Potem se je začela enomesečna diagnostika in kazalo je zelo slabo. Kakšnih 14 dni sem bila povsem brez upanja. Mislila sem si, to je to. A na koncu sem dobila še najboljšo diagnozo glede na to, kako slabo je kazalo na začetku. To mi je vrnilo upanje. Borila sem se, a sem bila nekajkrat povsem na dnu. Predala bi se, če ne bi imela okoli sebe toliko ljudi, za katere sem vedela, da jim bo izredno težko, če to storim. Na tretji cikel kemoterapije preprosto nisem več hotela iti. Bilo je grozno in vedela sem, kaj me čaka. Prisiliti so me morali, da sem šla nazaj v bolnišnico," se mesecev napornega zdravljenja spominja danes zdrava 26-letnica.

Na prvih treningih je jokala

Med zdravljenjem je izgubila lase, obrvi in trepalnice. Njeno telo je postalo šibko, kar je za nekoga, ki se s športom ukvarja celo svoje življenje, velika sprememba. "Težko bi se odločila, kaj mi je bilo težje. Za žensko je verjetno še toliko huje, ko ji izpadejo lasje. To je bil prvi udarec. Celo življenje sem imela dolge lase in po tem, ko so mi izpadle še obrvi in trepalnice, sem se popolnoma spremenila. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem se počutila kot vesoljec. A ob sebi sem imela zaledje ljudi, ki so mi vlivali samozavest, ki so mi kljub temu, da nisem izgledala najbolje, povedali, da sem lepa. To mi je pomagalo, fant in mama sta mi vseskozi stala ob strani. Nekako je bilo znosno," pripoveduje Skubiceva. 

"Ob sebi sem imela zaledje ljudi, ki so mi vlivali samozavest, ki so mi kljub temu, da nisem izgledala najbolje, povedali, da sem lepa." | Foto: Gaja Hanuna "Ob sebi sem imela zaledje ljudi, ki so mi vlivali samozavest, ki so mi kljub temu, da nisem izgledala najbolje, povedali, da sem lepa." Foto: Gaja Hanuna
Skoraj leto dni je preživela na bolniški postelji in v tem času izgubila vso moč in gibljivost, na katerih je delala deset let: "Vse je šlo. Osem mesecev sem ležala na postelji in vrnitev nazaj je bila res težka. Na prvih treningih sem med raztegovanjem jokala, vse me je bolelo, nisem mogla narediti špage," se vrnitve v studio spominja sogovornica. Pravi, da ji brez dobrih prijateljic, sicer inštruktoric v njenem studiu, ne bi uspelo. Skupaj so trenirale, stali sta ji ob strani, jo spodbujali in motivirali. 

"Počasi sem začela dobivati na moči in takoj, ko sem opazila napredek, mi je to dalo motivacijo za nadaljnji trening," z nasmehom na obrazu pove Skubiceva. Trenutno dela za polovični delovni čas, čeprav naj bi bolniška po tako napornem zdravljenju trajala precej dlje.

"Res uživam v tem, kar delam, in komaj sem čakala, da se vrnem. Z onkologinjo sva se zato dogovorili, da začnem počasi. Najprej sem učila enkrat na teden, zdaj v studiu učim dvakrat na teden in vskočim takrat, ko je katera izmed drugih inštruktoric odsotna."

Nedolgo po tem, ko je uresničila cilj in odprla svoj plesni studio, je izvedela za diagnozo. | Foto: Gaja Hanuna Nedolgo po tem, ko je uresničila cilj in odprla svoj plesni studio, je izvedela za diagnozo. Foto: Gaja Hanuna

Telo in um bi morali zdraviti hkrati

Dobro leto dni po tem, ko je izvedela za diagnozo raka, Tjaša Skubic živi polno življenje. Pravi, da datum 14. december nanjo posebej ne vpliva, jo pa skrbi pred vsakomesečnim kontrolnim pregledom. "Nekaj dni pred kontrolo težko jem in spim. Ko je mimo, si vsak mesec znova oddahnem, ko vidim, da je vse v redu," pove sogovornica.

Njeno telo je ozdravljeno, a bolezen vpliva tudi na psihično zdravje posameznika. Prepričana je, da bi morali telo in um zdraviti hkrati. "Želela bi si, da bi že v času zdravljenja na onkološkem inštitutu nudili več strokovne psihološke pomoči. Med zdravljenjem moraš sam zaprositi za pomoč, sicer ti je ne ponudijo. Sama v času zdravljenja na to nisem niti pomislila, šele kasneje sem si poiskala pomoč. Na onkološkem inštitutu sem osem tednov hodila na skupinsko psihoterapijo. Tam smo se učile tehnik sproščanja, kako ne biti tako strog do samega sebe in kako sprejeti svojo novo podobo. Pomagalo mi je, a želim si, da bi že tekom zdravljenja ostali malo bolj mislili na to in da bi hkrati zdravili um in telo. Po mojem mnenju bi bilo bolje, da bi pomoč ponudili, potem pa se lahko vsak sam odloči, ali jo sprejme ali ne."

"Ko sem najprej slišala prognozo, sem doživela panični napad. Nisem vedela, ali bom preživela ali ne. Ko so ugotovili, da sem negativna na virus Epstein-Barr in da gre za prvi stadij, je prišla onkologinja in rekla, da me bo pozdravila." | Foto: Gaja Hanuna "Ko sem najprej slišala prognozo, sem doživela panični napad. Nisem vedela, ali bom preživela ali ne. Ko so ugotovili, da sem negativna na virus Epstein-Barr in da gre za prvi stadij, je prišla onkologinja in rekla, da me bo pozdravila." Foto: Gaja Hanuna

Govorili so ji, naj dela manj, a ni nikogar slišala 

Danes na življenje gleda precej drugače. Če je bila pred boleznijo perfekcionistka in deloholik s točno določeno življenjsko časovnico ter visoko zastavljenimi cilji, se zdaj trudi te vzorce spremeniti.

"Pred boleznijo sem bila preveč osredotočena na to, da mora biti vse popolno izvršeno, točno do datuma, ki sem si ga zastavila. Preden sem izvedela za diagnozo, sem ravno odprla svoj studio. Spomnim se, kako sem se obremenjevala, ker sem hotela, da vrata odprem z novim šolskim letom. Obremenjevala sem se, ker gradbena dela niso bila zaključena v treh mesecih, ampak v enem letu. Vse, kar sem si zadala, sem želela doseči do svojega 25. leta. Zdaj vidim, da je bilo to popolnoma nepotrebno. Tudi če bi odprla pri 27 letih, bi bilo vse v redu. Zdaj poskušam delati le toliko, kot je treba, in ne več 14 ur na dan, kot sem to počela prej. Pretiravala sem z delom, imela sem šest treningov na dan, učila sem v studiu, imela sem online tečaje, individualne ure. Moje delo je fizično naporno in vsega je bilo preveč. Ljudje okoli mene so mi govorili, da bi bilo mogoče pametno, da se malo ustavim, sprostim in delam malo manj. A nisem nikogar slišala. Morala sem dobiti močno lekcijo, ki me je to naučila. In sem jo, na žalost. A bom imela zdaj malo več znanja za naprej," pove Skubiceva. 

Prej je rigorozno varčevala za svoj studio, danes pa si pusti uživati življenje: "Zadala sem si cilj, da kupim prostor, ga renoviram in opremim tako, kot si želim. Vsak cent sem dala na stran, ničesar si nisem privoščila. Zdaj pa sem rekla, da se bom sprostila, se poslušala in da si lahko v življenju tudi kaj lepega privoščim. Nikoli ne veš, kaj te doleti in koliko časa imaš. Ta čas, ki ga imamo, je treba kvalitetno izkoristiti." "Ljudje okoli mene so mi govorili, da bi bilo mogoče pametno, da se malo ustavim, sprostim in delam malo manj. A nisem nikogar slišala. Morala sem dobiti močno lekcijo, ki me je to naučila. In sem jo, na žalost. A bom imela zdaj malo več znanja za naprej." | Foto: Gaja Hanuna "Ljudje okoli mene so mi govorili, da bi bilo mogoče pametno, da se malo ustavim, sprostim in delam malo manj. A nisem nikogar slišala. Morala sem dobiti močno lekcijo, ki me je to naučila. In sem jo, na žalost. A bom imela zdaj malo več znanja za naprej." Foto: Gaja Hanuna

Ko spregovoriš o bolezni, je lažje tebi in ljudem okoli tebe

Že v času zdravljenja se je odločila, da o svoji bolezni javno spregovori. Zdelo se ji je prav, da svojim vadečim po resnici pove, kaj se dogaja in zakaj je nekaj časa ne bodo videli. Poleg tega želi ljudi spodbuditi, da o bolezni govorijo na glas, da se s tem razbremenijo teže, ki jo nosijo, ko zbolijo, in da rak ne bi bil več tabu tema.

"Videla in spoznala sem ljudi, ki so bolezen skrivali pred svojimi družinskimi člani in najbližjimi prijatelji. O bolezni niso želeli govoriti. S tem so obremenjeni in to predstavlja še dodaten stres, ki ga bolan človek ne bi smel imeti. Poleg tega sem videla, kako težko je čez kaj takega iti sam. Če bi bila med cikli kemoterapije sama doma, ne bi zmogla. Nisem mogla niti kuhati in jesti niti se stuširati. Tako šibka sem bila, da nisem mogla vstati iz postelje, pri vsem sem potrebovala pomoč. Ko sem zavohala hrano, sem bruhala. Ne predstavljam si, da si med zdravljenjem sam. Res je, da sem imela sama eno najtežjih oblik kemoterapije, a tudi če bi bilo le pol tako hudo, kot je bilo pri meni, ne bi zmogla sama skrbeti zase."

Ljudi zato želi spodbuditi, da spregovorijo o bolezni, povedo, kaj se jim dogaja, prosijo za pomoč in ljudi ne odrivajo stran od sebe. "Če ljudje dobijo občutek, da nekaj skrivaš in ti je o tem neprijetno govoriti, ne bodo vedeli, kako pristopiti, ali človeku kaj napisati ali ne. Meni bi bilo grozno, če bi me v času zdravljenja vsi prijatelji pustili pri miru. Jaz sem jim povedala, kako se počutim, in ko sem se slabo počutila, nisem odpisovala na sporočila. Nihče mi ni zameril, če po 14 dni ni dobil mojega odgovora. Ljudi, ki zbolijo, želim prepričati, da z njihovih ramen pade ogromno breme že samo s tem, ko o bolezni spregovorijo. Lažje je tebi in tudi ljudem okoli tebe. Skrivanje po mojem mnenju pripelje do stigme in do tega, da se ljudje od bolnih velikokrat umaknejo."

Tjaša Skubic, poledance
Trendi Znana slovenska plesalka ob drogu sporočila žalostno novico: Odkrili so mi raka
Bronja Žakelj
Trendi "Ko sem odprla oči, sem zdravnika vprašala, kakšne so moje možnosti. Rekel je 40-60 odstotkov."
Hellcats
Trendi Ženska rock skupina, ki podira tabuje #video
Dominika Lasoto
Novice Poljska Greta: Vedo, da smo nepredvidljivi, zato se nas bojijo
Izjemne ženske
Trendi Pretresljive zgodbe naših bralk: "Zdelo se mi je, da je to konec"
Katarina Alič Čretnik, Drevesna terapija
Trendi "Terapevt je gozd, jaz samo odpiram vrata vanj"
Tina Gorenjak
Trendi Tina Gorenjak po premaganem raku: Večkrat si rečem, da sem carica #intervju
Maša Debevc Sister Kurtoš
Trendi Slovenki, ki sta z madžarsko sladico obnoreli tudi Hrvate

 

Ne spreglejte