Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
9. 3. 2024,
22.07

Osveženo pred

2 meseca, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,20

Natisni članek

Izjemne ženske Izjemne ženske Dominika Lasota Nika Kovač Inštitut 8. marec splav Poljska

Sobota, 9. 3. 2024, 22.07

2 meseca, 1 teden

Poljska Greta: Vedo, da smo nepredvidljivi, zato se nas bojijo

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Yellow 6,20
Dominika Lasoto | "Rada bi, da ljudje aktivizem vidijo kot nekaj, kar nam polepša življenje, ne kot nekaj, kar počnemo, ker smo jezni," pravi Dominika Lasota.  | Foto Ana Kovač

"Rada bi, da ljudje aktivizem vidijo kot nekaj, kar nam polepša življenje, ne kot nekaj, kar počnemo, ker smo jezni," pravi Dominika Lasota.

Foto: Ana Kovač

​​​​​"Smo skupina strašljivih mladih ljudi, ki se spopadajo z velikimi negativci tam zunaj. Zakaj pravim, da smo strašljivi? Ker se nas sistem boji. Politiki nas poskušajo radikalizirati, poskušajo nas ignorirati, poskušajo nas predstaviti kot neumne, a v sebi vedo, da imamo prav in da smo nepredvidljivi. In prav zaradi te nepredvidljivosti smo zanje strašljivi," pove poljska aktivistka, 22-letna Dominika Lasota. Nekateri ji pravijo tudi poljska Greta, sama pa se ob tej primerjavi le nasmehne. Z mlado aktivistko smo se pogovarjali o tem, kako se je znašla v svetu aktivizma, kakšno je življenje na Poljskem in kako daleč je njena domovina od pomembnega koraka, ki ga je pred dnevi naredila Francija. 

Kdo je Dominika Lasota?  Dominika Lasoto | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač
Dominika Lasota je 22-letnica, ki prihaja iz mesta na severu Poljske. Dve leti se je šolala na fakulteti Stonyhurst v Angliji in sodelovala v taborih za mlade v ZDA. Leta 2019 se je začela aktivno ukvarjati z okoljsko problematiko, ko se je najprej pridružila lokalnemu okoljskemu združenju.

Danes je članica okoljskega gibanja Fridays for Future in članica poljskega gibanja WSCHÓD, ki se bori za prijetno in varno Poljsko. Je ustanovna članica posvetovalnega sveta, ki je bil ustanovljen kot posledica protestov na Poljskem oktobra 2020. Je obraz poljskega podnebnega aktivizma in od začetka ruske invazije na Ukrajino ena izmed najglasnejših zagovornic embarga na uvoz ruskih fosilnih goriv. Pozornost svetovne javnosti so pritegnila njena soočenja z visokimi političnimi predstavniki, kot je poljski predsednik Andrej Duda in francoski predsednik Emmanuel Macron. 

Z Dominiko Lasota smo se pogovarjali v Ljubljani, kjer se je udeležila predstavitve vseevropske kampanje My voice, My choice (Moj glas, moja izbira), ki jo vodi in koordinira Inštitut 8. marec z Niko Kovač na čelu. Cilj kampanje, v kateri sodelujejo organizacije iz Poljske, Francije, Španije, Finske in Irske, je zbrati milijon podpisov za varen in dostopen splav v Evropi. 

Ta teden je Francija v ustavo zapisala pravico do splava. Kaj to pomeni za Evropo?

To je ogromna zmaga feminističnega gibanja, ogromen dosežek za ženske in koalicijo, ki se zadnja leta in celo desetletja bori, da bi to omogočila. Zame je pomembno, da vidim, da se to dogaja, saj mora to postati splošna norma. Splav je pravica, ki jo imamo, in ta pravica bi morala biti zapisana v vseh naših ustavah. Vesela sem, da so v Franciji pravico do splava zapisali v ustavo, in samo upam lahko, da bo ta val sčasoma prišel tudi na Poljsko.

Poljska ima eno najostrejših zakonodaj glede prekinitve nosečnosti v Evropi. Kako daleč ste od odločitve, ki jo je francoska vlada sprejela v preteklih dneh? 

Od tega koraka smo oddaljeni, kolikor si lahko zamislite. Stanje v državi je grozljivo. Imamo primere, ko ženske umirajo v bolnišnicah, ker jim zavrnejo splav. Imamo primere, ko gre ženska v bolnišnico, potem pa pride policija in jo zaslišuje, saj sumijo, da je morda naredila splav ali pa to namerava narediti. Dogajajo se absurdne stvari, ko duhovniki v bolnišnicah izvajajo obrede in iz žensk izganjajo hudiča. A dejstvo je, da se splavi na Poljskem dogajajo in izvajajo jih najrazličnejši ljudje, od konservativcev do liberalcev. To se dogaja na skrivaj in ne znotraj javnega zdravstvenega sistema, kot bi to moralo biti urejeno. 

Mislili bi, da bo Poljska, ki velja za sodobno državo z močno prezenco znotraj EU, ženskam zagotovila najosnovnejše pravice, vendar jih ne. 

"Ta kampanja nam omogoča, da obidemo trenutne omejitve in se borimo za rešitev, za katero upamo, da bo začasno rešila vprašanje splava na Poljskem in ženskam omogočila potovanje v tujino, kjer bodo lahko brezplačno opravile splav. Prelisičili bomo vladajoče in zakonodajo, ki nam trenutno ne daje pravice do splava," pravi aktivistka Dominika Lasota.  | Foto: Ana Kovač "Ta kampanja nam omogoča, da obidemo trenutne omejitve in se borimo za rešitev, za katero upamo, da bo začasno rešila vprašanje splava na Poljskem in ženskam omogočila potovanje v tujino, kjer bodo lahko brezplačno opravile splav. Prelisičili bomo vladajoče in zakonodajo, ki nam trenutno ne daje pravice do splava," pravi aktivistka Dominika Lasota. Foto: Ana Kovač Kako nameravate to spremeniti? Kakšen je vaš načrt? 

Vseevropska kampanja My voice, My choice (Moj glas, moja izbira) je prišla v najprimernejšem času. Mineva šest mesecev od zgodovinskih volitev, ko je na milijone žensk in mladih nedemokratično vlado vrglo s položaja. Imamo novo vladajočo koalicijo, v glavnem gre za koalicijo starejših moških, ki doslej ni bila dovolj zrela, dovolj razumna in pogumna, da bi nam končno omogočila varen, brezplačen in zakonit splav. Poleg tega imamo v vladajoči koaliciji manjši del konservativcev, ki poleg predstavnikov iz prejšnje vlade to še dodatno blokirajo. Vprašanje splava je torej popolnoma blokirano in ne moremo naprej. Ženske se morajo še vedno znajti same, pristati na nore stvari, da se rešijo, ker naši politiki ne izpolnjujejo obljub, ki so nam jih dali.

Slovenska ekipa Inštituta 8. marec je stopila v stik z nami in njihov predlog se nam je zdel odličen, saj bomo na nek način pretentali vlado in bomo pametnejši od njih. Ta kampanja nam namreč omogoča, da obidemo trenutne omejitve in se borimo za rešitev, za katero upamo, da bo začasno rešila vprašanje splava na Poljskem in ženskam omogočila potovanje v tujino, kjer bodo lahko brezplačno opravile splav. Prelisičili bomo vladajoče in zakonodajo, ki nam trenutno ne daje pravice do splava.

Ko se pogovarjamo s posamezniki, ki ženskam pomagajo pri opravljanju splava, poudarjajo, da so stroški odhoda v tujino in kritja storitev splava izjemno visoki. Govorimo o več deset tisoč splavih, ki jih Poljakinje na ta način naredijo vsako leto. Če nam torej uspe zbrati milijon podpisov in če bo dostop do splava zagotavljala EU, bo na Poljskem omogočen – seveda ne popoln, ampak boljši – dostop do splava, kot ga imamo trenutno.

burka
Mnenja Nika Kovač: Moja prijateljica Sarah ali splav kot temeljna pravica

Kako je biti ženska v svojih dvajsetih in živeti na Poljskem? 

Naporno je. Splav je eno, splošno nasilje nad ženskami pa drugo. Pred časom so v središču Varšave brutalno posilili in umorili 25-letno Belorusinjo, ki je prišla na Poljsko iskat varnost in svobodo, ki je v svoji državi ni bila deležna. Ljudje so na ulici hodili mimo nje, kasneje je umrla v bolnišnici. To nas je razjezilo. Lahko bi bila jaz na njenem mestu, hodim po tej ulici, zgodilo se je v srcu naše države. Ta zgodba simbolično prikaže vzdušje, ki vlada v državi. Morda smo se borili in na ulice spravili na tisoče ljudi, morda smo imeli pomembno vlogo pri izidu volitev, a še vedno nismo varni. Naš sistem nas ne ščiti. 

Obstajajo pa še drugi izzivi, s katerimi se soočamo vsi – inflacija, življenjski stroški so vse višji, podnebna kriza … Zato pravim, da je naporno. Zdi se, da se moramo za svojo varnost boriti vsak dan. Seveda, to je moje delo, nenehno razmišljamo, kaj lahko naredimo, da drug drugega zaščitimo, ker se ne moremo zanesti na naše politike ali na družbo. Zato ustvarjamo svojo skupnost, kjer je ta varnost vsaj na nek način zagotovljena.

Biti ženska na Poljskem je naporno, je za Siol.net povedala 22-letna sogovornica.  | Foto: Ana Kovač Biti ženska na Poljskem je naporno, je za Siol.net povedala 22-letna sogovornica. Foto: Ana Kovač Ste obraz podnebnega aktivizma na Poljskem, od izbruha vojne v Ukrajini se borite za popoln embargo na uvoz ruskih fosilnih goriv. Nekateri so vas označili za poljsko Greto Thunberg. Kako komentirate primerjavo s švedsko aktivistko? 

Zdi se mi smešno, ko naju ljudje primerjajo. Greta je Greta in Domi je Domi. Z Greto sva dobri prijateljici, naredila je res veliko, poleg tega sva del istega podnebnega gibanja Petki za prihodnost, vendar sva dve povsem različni osebi, najini zgodovini se zelo razlikujeta. A lepo je, da ljudje opazijo naše delo. Vedno poudarim, da sem le ena izmed teh ljudi. Ni mi v veselje, da sem postala obraz poljskega aktivizma, toliko je namreč obrazov, ki so del tega gibanja, in po mojem mnenju je to najbolj dragoceno. 

Sem del WSCHÓD, poljskega mladinskega gibanja, ki se bori za lepo in varno Poljsko. Dekleta in fantje, moški in ženske iz vseh delov države so del tega gibanja. Delamo kampanje, organiziramo akcije, mobiliziramo ljudi na toliko različnih mestih in glede različnih tem. To je kolektivno delo in veseli me, da to počneva skupaj z Greto. A včasih mi to počnemo na poljski, vzhodnoevropski način, ki je drugačen od načina, na katerega to počnejo zahodnjaki. Znotraj gibanja prihaja tudi do nestrinjanja, saj zaradi zgodovine na stvari gledamo drugače. Eden takšnih primerov je vojna v Ukrajini. Ker se dogaja blizu nas in ker smo doživeli sovjetsko okupacijo, je ruska invazija na Ukrajino za nas tako zelo čustvena. Ko pa se pogovarjam s svojimi zahodnimi prijatelji, je bila to zanje samo še ena novica. Medtem ko oni ne čutijo, da je zaradi vojne v Ukrajini njihovo življenje ogroženo, mi to čutimo. 

Ko je izbruhnila vojna, sem bila že del gibanja Petki za prihodnost, ki se bori za varno prihodnost. A o varni prihodnosti ne moremo govoriti, ko ti prijatelji pišejo, da na njihovo mesto padajo bombe. O prihodnosti ni govora, pogovarjamo se le o tem, kako jih čim prej evakuirati. Želim povedati, da obstaja veliko razlik v načinu našega aktivizma in v načinu, kako vidimo stvari.

"Zdi se mi smešno, ko naju ljudje primerjajo. Greta je Greta in Domi je Domi. Z Greto sva dobri prijateljici, naredila je res veliko, poleg tega sva del istega podnebnega gibanja Petki za prihodnost, vendar sva dve povsem različni osebi, najini zgodovini se zelo razlikujeta." | Foto: Ana Kovač "Zdi se mi smešno, ko naju ljudje primerjajo. Greta je Greta in Domi je Domi. Z Greto sva dobri prijateljici, naredila je res veliko, poleg tega sva del istega podnebnega gibanja Petki za prihodnost, vendar sva dve povsem različni osebi, najini zgodovini se zelo razlikujeta." Foto: Ana Kovač Na koncu dneva smo skupina strašljivih mladih ljudi, ki se spopadajo z velikimi negativci tam zunaj. Zakaj pravim, da smo strašljivi? Ker se nas sistem boji. Politiki nas poskušajo radikalizirati, poskušajo nas ignorirati, poskušajo nas predstaviti kot neumne, a v sebi vedo, da imamo prav in da smo nepredvidljivi. In prav zaradi te nepredvidljivosti smo zanje strašljivi. Na Poljskem je bilo to še posebej očitno lani, ko smo se na vse pretege trudili, da bi spremenili volilno kampanjo, jo pripeljali na teren in približali ljudem, da bi kandidati prepoznali najbolj pereče krize, za katere nam je mar. Soočili smo se s kandidati, jim postavljali težka vprašanja, oni pa so nas poskušali predstaviti kot smešne, kot radikalce, a v resnici so bili oni tisti, ki so bili neuspešni. Na volitvah smo postali pomemben igralec, zdaj pa nadaljujemo in iščemo nove načine boja za tisto, v kar verjamemo in kar si zaslužimo.

Vaša soočenja s poljskim predsednikom Andrzejem Dudo in tudi s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom so pritegnila mednarodno pozornost. Je bil to vaš cilj, pritegniti pozornost sveta, da prisluhne temu, kar želite povedati? 

Nikoli ne moreš zares vedeti, kaj se bo zgodilo. Pred volitvami smo se trudili priti na politične dogodke, srečanja, na katerih so sodelovali kandidati, a nikoli nismo vedeli, kaj se bo zgodilo.

Srečanje s predsednikom Dudo se je zgodilo povsem po naključju. Bilo je na podnebnem vrhu, kjer se zbere na stotine ljudi, nekateri med njimi so tudi politiki. Bila sem na poti z enega na drug sestanek, ko sem zagledala kup varnostnikov in pomislila, če so tukaj varnostniki, potem gre za nekoga pomembnega. Postala sem pozorna in tam je bil predsednik moje države. Odkorakala sem do predsednika, se postavila predenj in mu rekla, da se morava pogovoriti, prijateljico iz Ukrajine pa prosila, naj vse skupaj posname. Bil je jezen, z različnimi argumenti mi je poskušal povedati, da sem neumna in da ne razmišljam o najranljivejših skupinah ljudi. Posnetek smo objavili na družbenih omrežjih in potem se je zgodilo, kar se je. Da bo pritegnil pozornost svetovne javnosti, nismo pričakovali. Res pa je, da smo tistim, ki so na oblasti, vedno pripravljeni povedati, kakšne so naše zahteve. 

Dan politika je do potankosti načrtovan, vse je PR, predstava za javnost, kot gledališče. Ko navadni državljani vdrejo v to gledališče, se sesuje, PR je uničen. Državljanke in državljani potem začnejo razmišljati o vprašanjih, ki jih postavljamo politikom, da bi morda morali preoblikovati naše gospodarstvo in zakaj tega še niso naredili. 

Kako bi opisali samo sebe? Ste vedno povedali, kaj si mislite, in zagovarjali svoje mnenje? Ste bili v najstniških letih upornica? 

Nikakor, bila sem "piflarka", sramežljiv in tih otrok, vsega me je bilo strah. Veliko sem brala in se učila. V času šolanja se med svojimi vrstniki nisem znašla, nisem dobro vedela, kam spadam, bila sem introvertirana.

Prihajam iz mesta na severu Poljske, moja starša imata običajno službo, mama je računovodkinja, oče dela na področju informacijske tehnologije. Smo običajna družina srednjega razreda, moji starši prej niso imeli pojma o aktivizmu, nihče od mojih družinskih članov ne bi nikoli počel česa takega. Za ljudi, kot smo mi, se je kaj takega zdelo nemogoče, zato sem se tudi sama osredotočila na študij. Starši so mi vedno govorili, kako pomembna je izobrazba. 

Prebrala sem veliko knjig o vplivnih ženskah, revolucionarkah, aktivistkah in sanjala o tem, da bom nekega dne imela službo, v kateri bom lahko delala podobne stvari kot one. Nikoli pa si nisem predstavljala, da me bo življenje pripeljalo sem, kjer sem danes. 

V najstniških letih ni bila upornica, pač pa knjižni molj, sramežljivo dekle, ki si ni upalo povedati svojega mnenja.  | Foto: Ana Kovač V najstniških letih ni bila upornica, pač pa knjižni molj, sramežljivo dekle, ki si ni upalo povedati svojega mnenja. Foto: Ana Kovač Ko sem bila najstnica, sem postala pozornejša na to, kakšne krivice se dogajajo ljudem. V tistem času so bila mladinska podnebna gibanja v vzponu. Gledala sem slike s protestov, ki so jih organizirali, in videla, da so podobni meni, normalni ljudje, ki počnejo izjemne stvari. Mislila sem si, da bi se morda tudi sama lahko preizkusila v tem. Na družbenem omrežju Facebook sem poslala sporočilo lokalni podnebni skupini iz domačega mesta in vprašala, ali lahko kako pomagam. Takoj sem začela delati in ker sem dobra v angleščini, sem najprej prevajala različne materiale iz angleščine v poljščino. Nenadoma mi je pred očmi eksplodiral cel svet aktivizma. To se je zgodilo leta 2019 in danes to delam polni delovni čas. Če se vrnem k vašemu vprašanju, bi se opisala kot aktivistka, prijateljica, sestra.

Želim si, da bi lahko zdaj govorila z 10- ali 12-letno Dominiko in ji povedala, da ji ni treba biti tako prestrašena in da v življenju ne bo tako žalostna, kot je bila kot majhna deklica, da bo imela prijatelje in da bo počela zelo kul stvari ter poskušala ta svet narediti nekoliko svetlejši.

Prijateljica je zelo lepo povedala, da podnebno gibanje vodijo introvertirani ljudje in da je to eden izmed redkih prostorov, kjer so zbrani posamezniki, ki so običajno sramežljivi, introvertirani ali v družbi veljajo za čudake, a so dovolj "nori", da zahtevajo vse nemogoče spremembe, ki se morajo zgoditi, da bomo varni. Za vsakogar je prostor, tukaj niso zbrani uporniki in glasni posamezniki, ampak tudi tihi, sramežljivi ljudje in skupaj lahko naredimo marsikaj. Samo prvi korak je treba narediti in to je lahko najmanjša stvar. 

"Želim si, da bi lahko zdaj govorila z 10- ali 12-letno Dominiko in ji povedala, da ji ni treba biti tako prestrašena in da v življenju ne bo tako žalostna, kot je bila kot majhna deklica, da bo imela prijatelje in da bo počela zelo kul stvari ter poskušala ta svet narediti nekoliko svetlejši." | Foto: Ana Kovač "Želim si, da bi lahko zdaj govorila z 10- ali 12-letno Dominiko in ji povedala, da ji ni treba biti tako prestrašena in da v življenju ne bo tako žalostna, kot je bila kot majhna deklica, da bo imela prijatelje in da bo počela zelo kul stvari ter poskušala ta svet narediti nekoliko svetlejši." Foto: Ana Kovač

Rada bi, da ljudje vedo in verjamejo, da je aktivizem nekaj, čemur se lahko pridružijo. V evropski kampanji Moj glas, moja izbira potrebujemo vsakogar in vsak bo imel svojo vlogo, ki bo bistvena za naš uspeh. Nočem, da ljudje mislijo, da je aktivizem nekaj posebnega, rezerviran za privilegirane. Vsak je lahko aktivist, moja mama na primer pomaga pri majhnih stvareh, tako da pripravi čaj in hrano, da s sorodniki in prijatelji podeli kakšno novico.

Rada bi, da ljudje aktivizem vidijo kot nekaj, kar nam polepša življenje, ne kot nekaj, kar počnemo, ker smo jezni. Na koncu dneva nihče ne želi biti nenehno jezen, želimo biti mirni in živeti v svetu, kjer se dogaja čim manj krivic. Aktivizem je zame orodje, s pomočjo katerega se bolje počutim. Moja prijateljica je nekoč dejala, da je aktivizem oblika skrbi za drugega. Vsi smo del političnih sistemov, ki določajo, kako so videti naša življenja, in trenutno nas ti sistemi v marsičem ne varujejo, naša življenja niso dobra, vse je drago, včasih prevroče zaradi podnebnih sprememb, živimo v strahu, ker se sami ne moremo odločati o svojem telesu ... Aktivizem vidim kot način, kako se lahko borimo proti naštetemu, kot način, kako poskrbimo zase in drug za drugega. V našem podnebnem gibanju je veliko upanja in veselja, pa tudi veliko konstruktivne jeze.

Zakaj počnete vse to? Kaj je glavni razlog in vaša največja motivacija? 

Sem zelo čustvena. Vsakič, ko slišim zgodbo o dekletu, o ženski, ki je bila zlorabljena, umorjena, ko slišim zgodbe o starejših ljudeh ali komerkoli, ki živi v revščini, se sooča z ekonomsko nepravičnostjo ali preprosto ni varen, me prizadene in mi zlomi srce. Ker vem, da bi te stvari lahko bile videti drugače. To spoznanje, da obstaja drug svet, druga resničnost, ki je popolnoma dosegljiva in do katere lahko dostopamo, če le naredimo določene politične spremembe, me žene naprej. Vsak dan se zbudim in počnem stvari, da pridemo hitreje do zastavljenega cilja. Zato deluje WSCHÓD, zato mobiliziramo ljudi, vodimo kampanje. Upam, da bomo v času svojih življenj priča izboljšavam. 

"Rada bi, da ljudje aktivizem vidijo kot nekaj, kar nam polepša življenje, ne kot nekaj, kar počnemo, ker smo jezni. Na koncu dneva nihče ne želi biti nenehno jezen, želimo biti mirni in živeti v svetu, kjer se dogaja čim manj krivic. Aktivizem je zame orodje, s pomočjo katerega se bolje počutim."  | Foto: Ana Kovač "Rada bi, da ljudje aktivizem vidijo kot nekaj, kar nam polepša življenje, ne kot nekaj, kar počnemo, ker smo jezni. Na koncu dneva nihče ne želi biti nenehno jezen, želimo biti mirni in živeti v svetu, kjer se dogaja čim manj krivic. Aktivizem je zame orodje, s pomočjo katerega se bolje počutim." Foto: Ana Kovač Ideja kampanje Moj glas, moja izbira je, da splav postane del evropskega zavarovanja. Obstaja pa tudi višji cilj te kampanje. Zdaj vidimo vzpon skrajne desnice v EU in veliko populističnih strank pridobiva vedno več moči predvsem zato, ker so ljudje preobremenjeni s krizo, političnih strank pa ne vidijo kot zaupanja vrednih, razumnih, drznih in dovolj pogumnih, da bi se lotile reševanja težav. 

Strategija glavnih političnih strank je izogibati se težkim temam in velikim transformativnim spremembam, ker so pač težke. Potrebne, a težke. Če se jih lotijo, bi lahko tvegali svoj PR, tega pa seveda ne želijo storiti. Vidimo, da ljudje izgubljajo zaupanje v politični sistem. Ko ljudje izgubijo zaupanje, se začnejo nagibati k opcijam, strankam, ki širijo jezo in frustracije. In v tem so najboljše skrajno desne stranke, ki se ukvarjajo z uničevanjem stvari okoli nas, namesto da bi gradile nekaj konstruktivnega. Mislim, da s to kampanjo gradimo alternativno silo, ki bo jezo in frustracije ljudi preusmerila v pragmatične rešitve, ki se nanašajo na socialno pravičnost in skrb. Upam, da se bomo povezali z neverjetnimi ljudmi in jih mobilizirali, da se bodo pripravljeni boriti za splav in bodo v prihodnosti pripravljeni reševati druga pomembna vprašanja, ki se jih je treba še lotiti. 

Resnično upam, da se bomo lahko kmalu srečali in proslavili zmago, zlasti v času evropskih volitev. Preprečiti moramo, da bi bil skrajni desničarski val uspešen in da bi dobili sedeže v parlamentu. Na pomembnih položajih potrebujemo skrbne kandidate. Na koncu pa si resnično želim, da nam uspe zbrati milijon podpisov in zmagati. Tako da – veliko sreče vsem nam (smeh, op. a). 

Emmanuel Macron
Novice Francija v ustavo vpisala pravico do splava. Nika Kovač napoveduje ogromen projekt.
Nika Kovač
Novice Inštitut 8. marec na čelu največje evropske kampanje #video
Ne spreglejte