SiolNET. Trendi Zdravje
1,72

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Svetovni dan babic in babičarjev

Modrosti izkušene porodne babice: Ključno je prisluhniti telesu in zaupati #intervju

1,72

termometer

Jasna Žagar
Foto: Jan Lukanović

Peti maj je dan, ko obeležujemo svetovni dan babic in babičarjev – žensk in moških, ki svoje poklicno življenje namenjaju temu, da na svet spravljajo nova življenja. Njihov poklic je izredno lep in daje ogromno, a po drugi strani je tudi nadvse zahteven in odgovoren. Ob njihovem prazniku smo govorili z Jasno Žagar, ki je delo babice opravljala kar 38 let. Z nami je delila vse lepe in manj lepe strani tega izjemnega poklica.

Jasna Žagar je svojo poklicno pot vseh 38 let tlakovala v ljubljanski porodnišnici. Pred petimi leti je delovno uniformo odložila in se upokojila. Na svet je pomagala spraviti več tisoč otrok, a tega, da na svet spravljaš nova življenja, se ne navadiš nikoli, pove. In prav samo dejanje poroda je bilo tisto najlepše, kar ji je ta poklic dal.

S svojo sočutnostjo in razumevanjem je skušala vsaki porodnici, s katero sta se skupaj znašli v porodni sobi, vzbuditi občutek varnosti in zaupanja ter ji dati vedeti, da je tukaj zanjo. Da je njen edini cilj ta, da bosta oba, tako ona kot njen otrok, zdrava in zadovoljna. Ter da ji bo porod, ki je nedvomno najpomembnejši trenutek v življenju vsake mame, ostal v kar se da lepem spominu. V zahvalo za njeno požrtvovalnost so ji številne mamice, ki so rodile z njeno pomočjo, v spomin natisnile fotografije, ki jih je skrbno spravila v albume in ki so lep poklon njeni bogati babiški karieri.


Jasna Žagar Foto: Jan Lukanović Kdaj ste vedeli, da je poklic babice tisto, kar si želite v življenju početi? Kako ste se odločili za ta poklic?

To je bil pravzaprav slučaj. Poklic babice ni bila moja prva izbira. Najprej sem nameravala iti za vzgojiteljico. Že od nekdaj imam zelo rada otroke in sem vedela, da želim početi nekaj v tej smeri. Ampak ker nisem igrala nobenega inštrumenta, kar je bil že takrat pogoj, da te sprejmejo na vzgojiteljsko šolo – jaz pa sem 'anti-talent' za glasbo – sem potem morala najti nekaj drugega.

In takrat sem v brošuri zagledala poklic medicinska sestra – babica. Takrat mi je to padlo v oči in sem si rekla: 'Mogoče pa je to to.' No, potrditev tega, da sem se vsekakor odločila prav, pa sem dobila takrat, ko sem bila priča prvemu porodu. Ta trenutek, ko pride otrok na svet, se mi je zdel nekaj prečudovitega in me je globoko ganil.

Za vami je ogromno porodov. Verjetno ste na svet spravili tudi kar nekaj dvojčkov, morda celo trojčkov?

Res je, tudi precej dvojčkov se je in se še rojeva vaginalno, pa tudi trojčki so se mi zgodili, ampak po slučaju. Nekoč namreč ni bilo vse te ultrazvočne diagnostike, rentgen se je pa seveda zaradi sevanja delal samo v nujnih primerih. Spominjam se, da trebuh te porodnice ni bil zelo velik, niti pomislili nismo, da bi lahko bilo tam notri več otročkov. No, potem pa sva začeli s porajanjem. Prvi, ki je prišel na svet, je bil precej droben. Nato smo pogledali trebuh, jo pregledali in ugotovili, da je notri še eden. Gospa je pritisnila, rodil se je še drugi, nato pa nam je rekla, da jo še vedno tišči k potiskanju in na svet je prijokala še tretja deklica. Danes se seveda takšno presenečenje ne more več zgoditi, pri trojčkih so tudi praktično vedno v naprej načrtovani carski rezi.

Rojstvo Foto: Getty Images

Kakšno je bilo torej porodništvo nekoč v primerjavi z danes? Kot opisujete, je občutna razlika …

Predvsem diagnostika je zelo napredovala. Danes so nosečnicam na voljo zelo dobri ultrazvoki, genski testi in podobno. Tudi na področju lajšanja porodne bolečine je veliko novih stvari, po katerih lahko posežejo porodnice. Smejalni plin, kot pogovorno pravimo dušikovemu oksidulu, je sicer že dolga leta v uporabi, in razna intravenozna protibolečinska sredstva, kasneje sta prišli še epiduralna analgezija in ultiva.

Sam porod kot tak se sicer ni spremenil, a če pogledam na začetek in na konec svoje kariere, bi lahko rekla, da se je trajanje poroda skrajšalo. Danes so porodi krajši, kar gre pripisovati vsem tem medikamentom, ki so dandanes na voljo za pospeševanje porodov. Porodnice to verjetno bolj poznajo pod imenom umetni popadki oziroma oksitocin.

rojstvo, porod Trendi "Ne moremo pričakovati lepega poroda v nemogočih pogojih" #intervju

Kaj je bilo tisto, kar vas je vodilo pri vašem delu? Katerih načel ste se držali v porodnih sobah?

Vedno sem imela v mislih to, kar me je naučila moja nadzorna sestra Hedvika Škraban, in sicer da je treba sedeti ob porodnici, jo spodbujati, usmerjati in se ji v popolnosti posvetiti. To mi je v glavi ostalo vse do upokojitve. Če je bila v porodnem bloku kdaj gneča in sem tekala od ene do druge ter nisem mogla sedeti pri njih, sem imela slabo vest.

Naloga babice je namreč vodenje in usmerjanje porodnice skozi celoten proces, relaksacija med popadki, pomoč pri predihavanju popadkov. Njena naloga ni le biti tam pri iztisu, ko ženska potiska in otroček pride na svet. Pomembno vlogo odigra že v vsem dogajanju prej, ki je vodilo do tega trenutka.     

V našem poklicu moraš biti, iskreno povedano, tudi malo psihologa. Ljudje smo le različni in morala sem se prilagajati. Z eno porodnico sem delala na en način, z drugo na drug. Predvsem pa je pomembno razumeti, da je sploh žensko, ki pride rodit prvič, lahko strah. Znajde se v novem prostoru, boli jo, ne ve, kaj jo čaka. Nekako ji moraš pomagati premagati to nelagodje in doseči, da se počuti varno.

Jasna Žagar Foto: Jan Lukanović V dolgi karieri ste doživeli tudi nekaj tragičnih trenutkov. Porode s tragičnim izidom. Kako ste se spopadli s tem?

To ostane s tabo, zagotovo. Včasih se tudi še zdaj, po toliko letih, spomniš na kakšen tak žalosten konec, na konkreten porod, ki se ni končal tako, kot smo si želeli. In včasih potočiš kakšno solzo, saj smo tudi mi, ki opravljamo ta poklic, samo ljudje. Sploh me ženske, ko smo enkrat mame, ko imamo svoje otroke, je to za nas še toliko bolj čustveno in takšne stvari doživljaš še bolj intenzivno. Čeprav v tistem trenutku, ko gre kaj narobe, zbereš vso svojo moč ter odreagiraš hitro in profesionalno. Poskušaš stati ženski ob strani, ne glede na vse.

Kako ste se spopadali z zahtevnejšimi porodnicami, ki so prihajale v porodne sobe z zelo specifičnimi željami, s porodnimi načrti?

Jaz sem vedno predlagala vsaki ženski, ko sva se srečali v porodni sobi, da dava času čas. Porod je proces in tekom njega se lahko marsikaj spremeni – tudi želje porodnice. Ko se namreč začne tista prava porodna bolečina, ko so popadki hudi, jih veliko odreagira drugače, kot so predvidele, da bodo, oziroma kot so zapisale v porodnem načrtu. Tako da sem se s svojimi porodnicami vedno sproti pogovarjala in smo se odločale o stvareh glede na potek poroda. Vedno sem jim poudarjala, predvsem tistim, ki so želele roditi naravno, brez protibolečinskih sredstev, pa potem ni šlo, da to ni nič sramotnega, če potrebuje nekaj za lajšanje bolečin.

Vadba nosečnice Trendi Tako trenirajo nosečnice in mamice po porodu #video #foto

Kaj pa sami položaji rojevanja? Ste bili odprti za nove načine?

Včasih se je resda rojevalo predvsem leže na postelji, na hrbtu, z leti pa se je to začelo spreminjati. In jaz sem bila vedno pripravljena ustreči porodnici in poskusiti v kakšnem drugem, novem položaju, če je izrazila to željo in če je le bilo zaradi varnosti nje in otroka to mogoče. Sodelavci so se celo šalili, da sem znana po tem, da bi lahko ženski pomagala roditi še obrnjeni na glavo, če bi hotela.

Rojstvo Foto: Getty Images Vedno sem gledala na to, da je bilo ženski lažje. Nekatere na primer niso znale pritiskat leže, ker je bolj fiziološko, da sediš in pritiskaš. Če sem opazila, da porodnici prav ta položaj leže ne ustreza, sem predlagala, naj poskusi vstati in sesti. In ko je to naredila, je bilo v enem popadku poroda konec.

Kaj bi na podlagi svojih bogatih, skoraj 40-letnih izkušenj rekli o tem, da lahko epiduralna analgezija upočasni porod oziroma privede celo do vakuumskega zaključka poroda? To je namreč mit, ki še vedno kroži med porodnicami …

Zadnja leta pred mojo upokojitvijo je bila zelo priljubljena epiduralna anestezija. Kar sem opažala pri porodnicah, je bilo to, da dokler je epiduralna držala, je bilo vse lepo in prav, ko pa se je bližal iztis in je bilo treba z epiduralno prekiniti, da je ženska lahko čutila, kako potiskati, je mnoge ta bolečina presenetila. Poleg tega je nekaterim še v fazi iztisa delovalo zdravilo, pa čeprav je bilo pravi čas prekinjeno, in potem ni čutila, kako mora potiskati. Tako da se je kar nekaj epiduralnih v moji karieri končalo z vakuumom.  

Delali ste v največji slovenski porodnišnici, kjer se letno rodi v povprečju 6.000 otrok. So bili vaši delavniki zelo hektični?

Zelo odvisno. Včasih je bilo res noro. Zgodilo se je, da je ena babica delala na sprejemu, torej sprejemala porodnice, v porodnem bloku pa smo delale tri in imele v sedmih urah 17 porodov. Takrat si samo tekal od ženske do ženske, nisi vedel, kjer se te drži glava. Ko je rodila, si pregledal in zavil otročka samo v pleničko, ga dal mamici na kožo, pod srajčko, da sta se crkljala, in šel naprej, porodit naslednjega ter se kasneje spet vrnil k njej, da si uredil stvari do konca. Ampak to so bili najlepši dnevi, najlepši porodi. Ker je bilo na koncu kljub gneči srečnih in zdravih 17 mamic in otrok. So bili pa seveda tudi mirni dnevi, ko smo si s sodelavkami lahko v miru privoščile odmor in kavico ali malico.

Jasna Žagar Foto: Jan Lukanović Se vam je kdaj zgodilo, da ste žensko tudi prestregli na pragu porodnišnice in ji tam pomagali roditi?

Veliko je bilo takšnih zanimivih prigod. Smo rojevali tudi v sprejemni ambulanti, pred vhodom, v rešilcu … Enkrat sta se pripeljala pred vhod gospa in gospod, ženska je imela otroka že v naročju. Pa pogledam novorojenčka in rečem: 'Ja, kje si pa ti ven padel?' in mi očka odgovori: 'Tamle za ovinkom!'. Tako da takšne zgodbe se ne dogajajo samo v filmih, ampak tudi čisto zares.

In otročki, rojeni tako ... Takšni spontani porodi so krasni. Ker ima ženska, ki še ni v varnem okolju porodnišnice, tisti notranji strah in nekako ta pritisk, ki jo sili k porajanju, zadržuje. Kar pa je, fiziološko gledano, pravilno, ker se mora otrokova glavica spuščati počasi. To je narava. Ta čudovito opravi svoje.

Kaj bi torej svetovali bodočim mamicam? Kaj lahko ženska naredi sama pri sebi, da bo porod čim lepše in gladko tekel?

Vse se začne že med nosečnostjo. Čim manj branja slabih stvari, razmišljanja o tem, kaj bi lahko šlo narobe. Ter misliti pozitivno in se tako samega poroda kot materinstva veseliti. Potem pa se prepustiti toku poroda in poslušati svoje telo. To bo krasno opravilo svoje delo, če mu boste le pustile.

Ne bojte se bolečine, ne krčite se od strahu. To je edina dobra bolečina, ki na koncu prinese nekaj neprecenljivega, krasnega – novo bitje.

So vas mamice velikokrat po porodih poiskale, vam prišle stisnit roko, se vam zahvalit?

Ja, res velikokrat. Ena gospa me je poiskala po sedemnajstih letih in s seboj pripeljala hčerko, ki sem jo pomagala poroditi, da me spozna. Mnoge so mi poslale fotografije iz porodne sobe ali kakšne druge in sem jih za stara leta shranila v posebne albume. Ob takih srečanjih ti je toplo pri srcu, lepo se počutiš.

Ne spreglejte:

Eva Doljak projekt - NE OBJAVLJAJ! Trendi Porodnišnica Ljubljana: kjer se rojevajo tudi manj kot kilogram težki otroci #video Eva Doljak projekt - NE OBJAVLJAJ! Trendi Porodnišnica Novo mesto: osredotočeni na ugodje vse družine #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin