Sobota, 19. 10. 2024, 16.33
2 uri, 41 minut
Maja Štamol Droljc odkrito o posvojitvi otroka iz tujine: Stike z biološkimi starši ohranjamo še danes
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,07
Uveljavljena modna oblikovalka Maja Štamol Droljc je med prvimi v Sloveniji, ki se je z možem odločila za posvojitev temnopoltega otroka. Danes je ponosna in srečna mati deklic Žani in Dilsi, ki ju vsak dan obdajata ljubezen in toplina. Pot do posvojitve pa je bila polna izzivov, ki so zahtevali veliko poguma in vztrajnosti. Maja je svoje dragocene izkušnje in nasvete delila tudi z nami.
Vaša hči Žani Luisa je ena izmed prvih temnopoltih otrok, posvojenih v Slovenijo. Kako je takrat potekal postopek posvojitve? Katere izzive in korake je bilo treba premagati, da ste si lahko ustvarili družino?
Z možem na začetku nisva vedela, kako se lotiti posvojitve, a postopek je bil presenetljivo hiter. Začela sva na centru za socialno delo, kjer so naju ocenili kot primerna za posvojitelja. V Sloveniji ni posvojitvenih agencij, zato sva rešitve iskala sama. Po naključju sva spoznala častnega konzula Gvineje Bissau, ki nama je predstavil možnost posvojitve tam. Prek znanca Ignacia sva stopila v stik z njegovo sestro v Gvineji Bissau, kjer je bila na voljo deklica za posvojitev.
Odpravila sva se tja, kjer sva najprej na sodišču opravila zaslišanje, da bi izključili prisilo ali nepravilnosti. Med njimi je bila zaslišana tudi mati ter Ignacieva sestra, ki je pojasnila, da bi lahko deklico vzgajala tudi ona, a je bila mnenja, da ji lahko midva v življenju ponudiva več možnosti. Posvojitev je bila odobrena, vendar sva morala najprej počakati, da bo sodba pravnomočna. Potem sva morala urediti vse potrebne dokumente, potni list zanjo in vse drugo. Šele po tem sva jo lahko pripeljala domov.
"Vse je potekalo brez večjih težav, kar nama je potrdilo, da so nama bile zvezde res naklonjene."
Posvojitev otroka je zapleten in dolgotrajen postopek, še posebej takrat, ko gre za posvojitev iz tujine. Ali ste se med postopkom soočali s strahom ali dvomi? Česa sta se z možem najbolj bala in kako sta te izzive premagala?
Pri takšnih procesih, kot je posvojitev, te vedno lahko skrbi, da gre kaj narobe, a midva z možem nisva imela večjih strahov, ker sva resnično verjela v uspeh. Eden največjih strahov pri posvojitvah iz tujine je povezan z odhodom iz države, še posebej zaradi morebitnih zapletov z dokumentacijo, ki jo moraš predstaviti na letališču ob odhodu iz države. Sporazumevanje je bilo tam težavno, zato je dobro, da je bil prisoten odvetnik, ki je pojasnil vse nejasnosti. Čeprav je bilo vse zakonito, do zadnjega trenutka nikoli ne veš, ali bo kdo zahteval še kakšna dodatna pojasnila. Največje olajšanje in srečo sva občutila, ko smo bili končno vsi skupaj doma.
Kako je potekal tisti posebni dan, ko sta se z možem odpravila v Afriko, da bi posvojila starejšo hčer Žani Luiso?
Po urejanju dokumentov v Sloveniji je mož sam odpotoval nazaj v Afriko, da uredi vse potrebne postopke, saj brez urejenih dokumentov ne moreš iz države, niti vstopiti v Slovenijo. Dogovorjena sva bila, da se mu pridružim po končanem izboru Miss Universe, kjer sem delala kot stilistka in bila tudi pogodbeno vezana za opravljeno delo. Stanetu je uspelo dokumente urediti še isti večer, zato sta se na pot odpravila sama, priletela sta v Benetke, kjer sem ju pričakala. Žani, stara komaj šest mesecev, je bila zavita v kapo in odejo. To je bil izjemno čustven trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Po prihodu v Ljubljano so nas pri tašči pričakali baloni in veseli obrazi, kasneje pa smo priredili zabavo dobrodošlice z okoli sto gosti. Vse je potekalo gladko, kar nama je potrdilo, da so nama bile zvezde res naklonjene.
Sta imeni za obe deklici izbrala sama? Kako sta se odločila za ti imeni in ali imata kakšen poseben pomen?
Imen nisva izbrala sama, saj sva želela obdržati imeni, ki sta ju deklici prejeli v rojstnem kraju. Prva hči je imela v dokumentih ime Luisa, klicali pa so jo Žani, zato sva ohranila obe imeni in jo poimenovala Žani Luisa. Ime Žani je bilo prvotno zapisano kot Jane, a sva ga rahlo priredila, da ne bi bilo težav pri izgovarjavi. Tudi pri drugi hčerki sva ohranila ime. Ime Dilsi se je tam zapisalo kot Dilci, vendar se je izgovarjalo s s, zato sva izbrala zapis Dilsi.
"Odločila sva se, da imena ohraniva."
Stike z biološko družino deklic ste ohranili. Kako ste hčerkama predstavili, da sta posvojeni? Kako sta deklici sprejeli to informacijo in kako je potekalo prvo srečanje z njunima biološkima družinama?
Posvojitev pri nas ni tabu. Od začetka smo imeli fotografije njunih bioloških družin na stenah in odprto govorimo o tem. Jaz sem mamica, ki skrbi zanju, biološki mamici pa sta ju rodili. Deklici sta to vedno sprejemali brez težav.
Z možem sva večkrat obiskala Afriko, posnela fotografije in posnetke, ki sva jih pokazala Žani in Dilsi. Prvo srečanje z biološko mamo Žani je potekalo na njen deseti rojstni dan, ko smo šli skupaj praznovat v njen rojstni kraj. To srečanje je bilo zame zelo čustveno, saj sem mamici ob posvojitvi obljubila, da se bomo vrnili, in to obljubo sem tudi izpolnila. Biološki mamici nista bili tako navezani na deklici kot mi, a pomembno je bilo, da smo vzdrževali stike.
Spomladi pa se ponovno odpravljamo na obisk, saj bo Dilsi za zaključni projekt v devetem razredu Waldorfske šole predstavila svojo rodno deželo, iz katere prihaja, in si želi sama posneti življenje tam ter življenje svoje družine predstaviti sošolcem in širši publiki.
"Jaz sem mamica, ki skrbi zanju, biološki mamici pa sta ju rodili."
Življenje v Sloveniji se v marsičem razlikuje od tistega v deželah Afrike. Kako sta deklici sprejeli spremembo okolja in kako ste jima pomagali pri prilagoditvi na novo kulturo in družbeno okolje?
Žani je bila še dojenček, ko je prišla v Slovenijo, zato ni imela nobenih težav s prilagoditvijo. Dilsi pa je do dveh let in pol živela v Afriki, kjer je izkusila drugačno življenje. Tam si je morala sama prati spodnje hlače in se boriti za hrano, saj je bila njena mamica, ki jo je rodila pri 13 letih, še sama otrok. Ko je prišla v Slovenijo, se je to opazilo predvsem pri hrani, na primer, ko je prijateljica hotela narezati njeno hrano, je Dilsi odločno zavrnila pomoč, saj je bila navajena, da mora poskrbeti zase.
Kaj bi svetovali paru, ki razmišlja o posvojitvi otroka iz tujine? Katere nasvete bi mu dali na podlagi vajinih izkušenj in izzivov, s katerimi sta se soočila?
Posvojitev je resen in odgovoren korak, ki prinaša velike obveznosti. Pomembno je tudi, da je par pripravljen na nepredvidljive izzive, ki jih lahko prinese posvojitev otroka iz tujine. Priporočam, da se pred odločitvijo temeljito pozanimata o postopku in se posvetujeta z ljudmi, ki imajo izkušnje s posvojitvijo. Treba se je zavedati, da gre za živo bitje, zato je potrpežljivost ključna.
Strogi zakoni pri posvojitvah so pomembni, saj preprečujejo morebitne zlorabe. Pomembno je, da se informirata o zakonodaji in postopkih ter posvetujeta z ljudmi, ki so že prestali ta postopek.
Preberite še:
