Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Neža Mrevlje

Četrtek,
4. 4. 2013,
12.29

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

književnost

Četrtek, 4. 4. 2013, 12.29

8 let

Virginia Woolf, večni trenutki pisanja

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
V zadnjih dveh letih smo dobili kar nekaj prevodov del Virginie Woolf. Njeno ustvarjanje in življenje sta v pogovoru o eni največjih pisateljic 20. stoletja osvetlili prevajalki njenega opusa.

V zadnjih dveh letih smo v slovenščino dobili še prevode esejev, izbrane kratke proze in dnevniških zapisov ter zadnji roman, izdan posthumno, Virginie Woolf (1882–1941), temeljne avtorice modernističnega romana, poznane tudi kot literarne kritičarke, esejistke in borke za pravice žensk. V pogovoru, ki sta ga organizirali založba Arsem in Študentska založba v Trubarjevi hiši literature, sta prevajalki in poznavalki avtoričinega opusa Breda Biščak in Jana Unuk odstirali življenje in delo vznemirljive in znamenite pisateljice prejšnjega stoletja, v to pa vpletli tudi svoja prevajalska srečevanja z ustvarjalko. Pogovor je vodil Gašper Troha iz založbe Arsem, kjer so izdali Trenutke videnja, dnevniške zapise Virginie Woolf, ki jih je iz obsežnega tridesetletnega pisanja izbrala in prevedla Breda Biščak.

Prevajalka Jana Unuk, ki se je med drugim prevajalsko spoprijela s pisateljičinim zadnjim romanom Med dejanji, bil je izdan pri Študentski založbi, tako kot tudi izbor njenih kratkih zgodb Znamenji na steni, ki sta jih poleg Unukove prevajali še Breda Biščak in Tina Mahkota, je na večeru, posvečenem Virgini Woolf, razkrila, da je bilo avtoričino delo njen prevajalski ideal. Že kot študentka anglistike si je želela prevajati njeno delo, še posebej so jo navdušile pisateljičine črtice, s tem da pri nas dolgo časa ni bilo zanimanja za njeno delo, se spominja Unukova. Pravi čas je za delo Virginie Woolf očitno končno prišel, njena pisava pa je še kako aktualna tudi danes, sta se strinjali prevajalki.

Breda Biščak za umetnico pravi, da je pisala daleč pred svojim časom, v njenem večplastju zapisanega pa lahko vsaka generacija in vsako obdobje bere to, kar je pisateljica sama vkodirala v prozo in esejistiko, ter to, kar interpretiranju dodaja vsakokratni bralec v vsakokratnem kontekstu.

Epski zamah in lirična gostost Unukova je poudarila mojstrstvo Virgine Woolf, ki odseva na več ravneh. Od tega, da je bil vsak roman izrazito načrtovan in premišljen ter hkrati vsak z drugačno strukturo. Valove odlikujeta epski zamah in lirična gostost, berejo se kot poezija v prozi, v Gospe Dalloway je zanimiva modernistična razporeditev časa in prostora, v K svetilniku je eksperimentirala s formo in vanj vnesla logiko likovne govorice, v zadnjem romanu Med dejanji pa je jaz nadomestila z mi in v njem poudarila večglasje.

Za zadnji pisateljičin roman je Unukova izpostavila, da je avtorica zanj, za razliko od drugih svojih knjig, menila, da ji je uspel. Veljalo je namreč, da je ob vsakem končanem pisanju, po izidu knjige, padla v depresijo, ki jo je v intervalih spremljala vse življenje, in nestrpno čakala na odzive. Čeprav, kot je še dodala prevajalka, je Virginia tudi na svojo duševno bolezen znala pogledati ustvarjalno in reflektivno, saj jo je izkoristila kot izkušnjo širše zavesti.

Po njeni smrti izdan roman Med dejanji sprva ni bil obravnavan kot pisateljičino kanonsko delo, a sčasoma se je perspektiva spremenila, razlog za to pa Unukova vidi tudi v njegovi kompleksnosti in težkih temah, ki jih odpira. Sooča se z vprašanjem vojne, homoseksualnosti v družbi, posveča se vprašanju feminizma in poziciji ženske ustvarjalke. Pisanje na vseh ravneh plasti tudi njeno močno stališče in vrednotenje angleške književnosti, zastopane tudi skozi številne vključene citate.

Iskrenost do sebe kot ustvarjalke in kot ženske Kako rada je Virginia Woolf brala, kar se je odsevalo tudi v njenem temeljitem poznavanju angleške književnosti, razkrivajo njeni dnevniški zapiski. Že v otroštvu se je odločila, da bo postala pisateljica, formalno izobrazbo pa je nadomestila z vedoželjem, ki ga je nasitila bogata očetova knjižnica. Njen oče Leslie Stephen je bil znan angleški intelektualec, publicist in urednik.

Domišljijo in intelektualno plat je pisateljica, kot je v enem intervjuju izjavil njen mož Leonard Woolf, močno prepletala v svojem pisanju. Leonard je bil eden od osrednjih figur v njenem življenju. Tudi sam je bil pisatelj, veliko bolj tradicionalen in manj inovativen, a nekaj časa celo bolj znan kot Virginia, čeprav je pozneje literarno ustvarjanje prekinil, za nekaj časa sprejel redno službo, sicer pa se je, tako kot žena, preživljal z literarno kritiko. Ustanovila sta tudi založbo, v kateri so med drugim izdajali tudi Virginijino delo. Leonard je bil močna podpora umetnici, ki v svojih esejih izkazuje globino in kompleksnost misli, v svojih dnevniških zapiskih pa tudi izjemno iskrenost do sebe kot ustvarjalke kot tudi do ženske, je poudarila Biščakova.

"Nikoli se ne pretvarjaj, da ne bi bilo vredno imeti stvari, ki jih nimaš," je eden izmed zapisov, ki jih je izpostavila prevajalka pisateljičinega popisovanja doživljanja vsakdana. Citat se nanaša na odločitev, da se je na Leonardovo in sestrino prigovarjanje zaradi bolezni odpovedala otrokom.

V dnevniku, ki ga je Virginia pisala od leta 1915 do svoje smrti 1941, ko je naredila samomor, je pisateljica reflektirala svoje ustvarjanje, pozicijo ustvarjalca, popisala svoje osebno življenje (zakon z Leonardom, odnos s sorojenci, intimen odnos z Vito Sackville-West ter prijateljske vezi), odnos do depresije ter osvetlila tedanjo družbo in zgodovinsko dogajanje, razpeto med družbeno in ekonomsko krizo. V živahnem družabnem življenju, ki ga je imela pisateljica, lahko sledimo tudi njenim srečevanjem z intelektualci in umetniki tistega časa, med njimi so na primer T. S. Elliot, James Joyce, Thomas Hardy, kralj George VI., Sigmund Freud, Winston Churchill in drugi.

O dnevniških zapiskih Breda Biščak med drugim pravi, da gre za vznemirljivo podobo kriznega obdobja, ki je danes še kako aktualna.

Ne spreglejte