Ponedeljek, 24. 12. 2018, 4.00
5 let, 4 mesece
Urbani portreti
Dobro leto za domače knjige
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,07
Kakšno knjižno leto je za nami?
Božični in novoletni prazniki so tudi priložnost, da človek nadoknadi nekaj tistega, kar je izpustil ali zamudil čez leto. Pred kratkim smo že spregovorili o najbolj gledanih in najboljših filmih letošnjega leta, tokrat pa se posvetimo knjigam in poglejmo, katere so letos pritegnile največ pozornosti.
Tokrat sem se omejil predvsem na domače knjižne naslove, saj si bom letošnje knjižno leto zapomnil po tem, da je v njem dobilo odmev kar nekaj slovenskih knjig in tudi novih avtorjev.
Knjige sem razvrstil v nekaj povezanih sklopov. Najprej je tu:
Cankarjevo leto
Stota obletnica Cankarjeve smrti je prinesla kopico knjižnih izdaj, ki so povezane z njim. Poleg raznovrstnih ponatisov se je Cankarjevo leto začelo že konec lanskega leta z izidom trilogije Cankar v stripu, ki je postregla s tremi novodobnimi stripovskimi adaptacijami njegovih knjig in dram.
Letos je stota obletnica smrti Ivana Cankarja.
Vrhunec Cankarjevega leta pa smo seveda doživeli pred kratkim. Naštejmo nekaj najbolj izstopajočih del: izšli so album Ivan Cankar: literarni revolucionar (več avtorjev), v katerem je smetana slovenskih literarnih zgodovinarjev ovrednotila Cankarja in njegova dela, potem Cankarjeva biografija v stripu z naslovom Ivan Cankar: podobe iz življenja (avtorja Blaž Vurnik in Zoran Smiljanić), ki je prejela tudi nagrado za najboljšo knjigo na letošnjem knjižnem sejmu, nadalje nova biografija Cankarja z naslovom Ivan Cankar: portret genija (avtor Igor Grdina), ki se je posvetila nekaterim ključnim trenutkom Cankarjevega dela in ustvarjanja, potem obsežna esejistična monografija Ivan Cankar: eseji o največjem (Marcel Štefančič, jr.), v kateri je naš znani filmski kritik in esejist na Cankarjevo delo pogledal z očmi 21. stoletja, prav nedavno pa je izšla še knjiga Reci tvoji roki, da jo poljubljam (Peter Kolšek), v kateri je naš pesnik in esejist pokukal v zakulisje Cankarjevih odnosov z ženskim spolom.
Tadej Golob je po Jezeru napisal še Leninov park.
Če smo začeli s Cankarjem, lahko nadaljujemo malce bolj sproščeno. Letos so bile zelo opažene tudi:
Kriminalke
Slovenija dolgo časa ni bila ravno dežela, kjer bi cvetel žanr, bodisi kriminalke bodisi romantični oziroma ljubezenski romani. Pred dvema letoma, ko je izšlo Jezero Tadeja Goloba, se je to začelo spreminjati. Glas o knjigi, ki naj bi dosegala nordijske predstavnike tega žanra, se je prav počasi začel širiti med ljudmi in Jezero je kljub tihemu začetku začelo pridobivati zanimanje bralcev. Lani je potem preraslo v velik hit, ki se je do zdaj prodal v nakladi več kot pet tisoč izvodov. A to je bil, kot vse kaže, šele začetek.
Letos marca je izšla Pogodba, žanrski prvenec Mojce Širok, znane novinarke in dolgoletne poročevalke iz Rima ter avtorice več strokovnih knjig. Tokrat je napisala kriminalni roman z dogajanjem v Italiji, zanj pa prejela nagrado modra ptica. Ta kriminalka je v slovenski knjižni prostor vstopila skozi velika vrata, hitro vsestransko aktivirala medije, od nacionalne televizije naprej, ter potem našla tudi kupce knjig in postala knjižna uspešnica, ki se je prav tako prodala v več tisoč izvodih. A tudi to še ni bilo vse (za letos).
Potem ko smo že mislili, da slovenski bralci lahko prebavijo samo eno domačo kriminalko letno, pa je prav med letošnjim knjižnim sejmom izšlo še nadaljevanje Jezera, ki ga je Tadej Golob postavil (tudi) v ljubljanski park mnogih imen, romanu pa je dal naslov Leninov park. Vse se je ujelo: izid Leninovega parka je bil skoraj hkraten z informacijo o tem, da so po Jezeru začeli snemati televizijsko serijo, in Leninov park (pa tudi Jezero) je kar poletel s knjigarniških polic, kar se dogaja še te dni.
Da, lahko bi rekli, da je bilo letos res Golobovo leto, saj je Tadej Golob dodatno aktiven še v drugem žanru, ki sliši na ime:
(Avto)biografije
Golobovo leto se je namreč začelo že spomladi. Takrat je najprej izšla njegova prva letošnja biografija z naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo. Šlo je seveda za prvoosebno pripoved znane slovenske igralke Milene Zupančič, kar je pričakovano vzbudilo veliko zanimanja pri medijih, še posebej zato, ker jo je izdala ista založba kot pred leti biografijo Borisa Cavazze.
Biografijo je izdala tudi predsednica SAB Alenka Bratušek.
V naslednjih mesecih se je Golob podpisal še pod dve precej odmevni biografiji, in sicer političarke Alenke Bratušek (V svojih čevljih) in odvetnika Petra Čeferina (Nespodobni odvetnik), ter temu žanru vdihnil aromo urgentnosti. Kot mi je rekel na zabavi pred nekaj dnevi, se bo kmalu lotil že nove biografske knjige.
Družina Zupančič-Jovanovič na knjižnem področju s tem ni rekla zadnje besede. Na začetku jeseni je namreč izšla še avtobiografija Dušana Jovanoviča (Na stara leta sem vzljubil svojo mamo). Z njo je priznani slovenski dramatik, esejist in gledališki režiser duhovito in učinkovito odgovoril na vprašanje, kako pisati (avto)biografijo v 21. stoletju, saj v tem primeru ne gre za klasično kronološko potovanje skozi življenje od ranega otroštva naprej, temveč za anekdotično ter le ohlapno povezano zbirko dodobra začinjenih in krepko zabeljenih fragmentov njegovega življenja. Rezultat so sočne, obenem pa pogosto tudi dramatične ugotovitve o bivanju človeka, ki je aktivno soustvarjal jugoslovansko in slovensko gledališko sceno, hkrati pa k življenju ves čas pristopal strastno in bil brezkompromisno zavezan posameznemu trenutku.
Septembra smo v tem žanru dobili tudi prvo letošnje knjižno presenečenje. Govorim seveda o knjigi Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, pri kateri gre za avtobiografski leposlovni prvenec, ki po eni strani nostalgično in avtentično pripoveduje zgodbo o otroštvu in odraščanju v Jugoslaviji, z vsemi klišeji vred, po drugi strani pa so avtoričino življenjsko zgodbo zaznamovale tragične smrti v družini, pa tudi njena lastna bolezen.
Tudi knjiga Belo se pere na devetdeset je v velikem obsegu spodbudila različne tipe slovenskih medijev k poročanju, kar se je odrazilo v hitro razprodanem prvem natisu in enako hitro prodajanem ponatisu, zaradi česar bo ta knjiga kot nekaj unikatnega gotovo zaznamovala letošnjo knjižno bero.
Kar nekaj letos opaženih slovenskih knjig lahko umestimo med:
Zdravje in potopisi
Na začetku leta ljudje pogosto razmišljajo o tem, kako bi na novo zastavili svoje življenje ali ga vsaj malo obrnili na bolje. Letos januarja jih je med smehom o zdravju poučeval znani slovenski pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik. V knjigi Iskanje izgubljenega zdravja je zbral najočitnejše in najbolj raznovrstne bolezenske prigode, ki so ga pestile med življenjem, ob tem pa na podlagi pridobljenih izkušenj (in nekaj strokovnih dognanj) svetuje, kako se z zdravim življenjskim slogom čim dlje ogibati zdravnikov.
Slovenski pisatelj in prevajalec Branko Gradišnik se nima za hipohondra, ampak za hiperhondra.
Gradišnik, ki se nima za hipohondra, temveč za hiperhondra, torej za nekoga, ki ga doleti skoraj vsaka bolezen, je s to knjigo izpisal humorno realističen portret bolezni našega časa.
Tudi domači potopisi so letos ponovno dobili nekaj knjižnega poleta. Jeseni je izšel popis pohajanja po najbolj znani ameriški pohodni poti, "materi vseh poti", po priljubljeni Apalaški poti, dolgi 3.500 kilometrov. Kot prvi (registrirani) Slovenec jo je prehodil prevajalec Jakob J. Kenda, v knjigi, preprosto naslovljeni Apalaška pot, pa popisal svojo šestmesečno avanturo, ki jo je opravil spomladi in poleti 2017.
Potopis, ki se bere kot angažiran razmislek o trenutni ameriški realnosti na eni strani ter iskanje prave in resnične ameriške divjine na drugi, je Kenda izdal v samozaložbi ter z aktivnim udejstvovanjem pri njegovi promociji pokazal, da lahko avtor sam še kako pripomore k življenju svoje knjige.
Spomladi je v letošnjo slovensko knjižno bero kar odmeven potopis po Sloveniji prispeval tudi avtor tega besedila. V Triglavskih poteh sem popisal potep v ritmu hitre hoje iz Ljubljane na Triglav, pri tem pa smo šele tik pred izidom knjige ugotovili, da bo ta izšla ob 240. obletnici pristopa na naš najvišji vrh. Obnova Aljaževega stolpa ob koncu poletja je zanimanje za triglavsko branje zadržala vse do pozne jeseni.
Ne smemo pa pozabiti niti na knjižne:
Kolumne
Potem ko smo že mislili, da so se že objavljene kolumne v knjigi povsem izpele, je sredi leta s svojo knjigo udaril znani radijski novinar Miha Šalehar. V knjigi Duh česa, ki je njegov knjižni prvenec, je s pikantno in inteligentno duhovitostjo nagovoril ne samo svoje poslušalske baze, temveč tudi širok nabor medijev, tako da je knjiga v tem že skoraj opuščenem žanru postala precejšen knjižni hit ter tudi komu drugemu vzbudila upanje, da vse, kar je že bilo objavljeno, ni samodejno za star papir ali neposredno za spletni arhiv.
Bonus – pisci iz tujine pri nas
V Slovenijo je letos prišlo tudi nekaj svetovno znanih piscev. Najprej je spomladi, ob predstavljanju svoje najnovejše kriminalke Macbeth, nastale po Shakespearovi drami, našo domovino obiskal (in nad Ospom tudi vešče plezal) norveški pisatelj Jo Nesbø. S svojim sproščenim videzom in prijetnim pogovorom je navdušil občinstvo v Cankarjevem domu, ki je naredilo dolgo vrsto za podpisovanje njegovih knjig.
Razvpiti kanadski klinični psiholog Jordan B. Peterson je obiskal tudi Slovenijo.
Precej bolj resno in napeto je bilo pred nastopom razvpitega kanadskega kliničnega psihologa Jordana B. Petersona, avtorja svetovne uspešnice 12 pravil za življenje, saj so nekateri problematizirali celo njegov nastop pri nas. Strasti so se med njegovim obiskom in po njem hitro pomirile, saj je Peterson deloval presenetljivo spravljivo, obenem pa še vedno odločno in za seboj pustil sled, ki vodi do izjemno dobre prodaje njegove knjige, v kateri (predvsem mladim) ponuja recept(e) za življenje.
Slovenijo je ponovno obiskal tudi angleški zgodovinar Keith Lowe, ki je predstavil svojo novo knjigo Strah in svoboda. Resni, učeni in eruditsko izobraženi Britanec je tudi v drugo pustil izjemen vtis, njegova knjiga pa skuša skozi precizno izpisane zgodovinske portrete udeležencev v drugi svetovni vojni popisati, kako je ta vplivala na naše zdajšnje življenje in razmišljanje.
Sklep
Tudi letos je mimo nas stekla reka knjig, med katerimi jih je nekaj gotovo vrednih tudi vaše pozornosti. Še je čas, da kakšno iz te reke potegnete tudi vi. Morda pa to lahko namesto vas naredi Božiček.
Vesele in mirne božične praznike vam želim. Srečno!
