Petek, 7. 12. 2018, 0.01
6 let
Urbani portreti
Samo Rugelj: Najbolj gledan in pa najboljši film letošnjega leta
December je čas za pregled najboljših dosežkov na različnih področjih v preteklem letu in vsaj ponekod lahko že zdaj potegnemo črto in pogledamo, kaj se je zgodilo. To gotovo velja za najbolj gledane filme letošnjega leta, ki so prav na vrhu tokrat dobili precej nenavadnega prebivalca.
Znaki za to so se kazali že pred kar dolgo časa, vendar jih vsaj sam takrat še nisem znal prepoznati.
Najbolj gledan film letošnjega leta v Sloveniji
Bilo je pred dobrega pol leta, enkrat ob koncu tedna, ko smo, kot že tolikokrat do zdaj, doma pregledovali napovednike filmov, ki so na redni kinospored po svetu in pri nas prišli v naslednjih mesecih. Starejši sin, vedno v svojih mislih, vendar z enim ušesom obenem zmeraj tudi pri našem pogovoru o filmih, ki so ali bodo vredni ogleda, je počakal, da smo končali debato, potem pa rekel: "Vam bom jaz nekaj pokazal!"
Prepustil sem mu računalniško miško ter tipkovnico in nekaj trenutkov kasneje se je pred menoj že zavrtel prvi napovednik filma, za katerega sploh nisem vedel, da bo letos prišel na spored.
"Tale film pa čakam jaz!" je samozavestno izjavil.
Poklikal sem na predvideni datum premiere in izkazalo se je, da gre za prvi konec tedna v novembru.
Pred tem se je seveda zvrstilo nekaj pričakovanih hitov. Najprej se je odvrtelo nadaljevanje Mamme Mie!, ki je, desetletje po prvem delu, v kino spet pritegnilo več kot sto tisoč Slovencev, pa tretji del risanke Hotel Transilvanija, ki se lahko pohvali s podobnim številom gledalcev. Ker so novo bondiado spet odmaknili za dve leti, jo je letos nadomeščal Rowan Atkinson v svoji tretji inkarnaciji nerodnega tajnega agenta Johnnyja Englisha, vendar je s številom kinogledalcev komaj prišel do ramen prej omenjenima filmoma. Mimogrede je zažgal tudi Zvezda je rojena. Videti je bilo, da je letošnja ponudba filmskih hitov že skoraj izčrpana.
Vendar pa se je jeseni vročica okoli pričakovanja filma, ki mi ga je, zdaj že pred meseci, napovedal sin, začela stopnjevati. Vmes se je naš študent malo ohladil, saj mu naslednji napovedniki niso bili več tako všeč, kolega, ki dela v Koloseju, pa mi je ob omembi tega filma pomenljivo prikimal, češ, res gre za veliko zanimanje.
Še vedno nisem mogel ugotoviti, zakaj je za ta (vsaj zame) relativno neizrazit film, brez velikih zvezd, brez ekscesnega proračuna, brez posebnih učinkov in z "zgolj" biografsko zgodbo lahko tako veliko zanimanja. Prvi dnevi novembra so hitro ponudili odgovor, saj je po njegovi premieri v kinu sledila prava eksplozija.
Le redko se zgodi, da se o kakšnem filmu hipoma razpišejo tako resni kot tudi lahkotnejši mediji. Pa tudi to, da se o njem razplamtijo vroče debate po družbenih omrežjih, kjer "znalci" modrujejo o tem, ali je film dovolj realistično ter pristno prikazal zgodbo glavnega lika in njegovo življenje, ni prav pogosto. In seveda, človek skoraj ne pomni, da bi tako veliko radijskih postaj družno in enoglasno zamenjalo svoj "soundtrack", s katerim spremljajo ljudi na delo in domov, ter iz arhiva potegnilo skladbe, ki jih, vsaj v takem obsegu, niso vrteli že kar nekaj let. Poleg tega pa Slovenci kot svetovni prvaki v kritiziranju povrhu vsega nimajo nič proti temu, da je – ne samo pri nas, tako je najbrž povsod po svetu – pri filmu ohranjen kar originalni naslov. Seveda, boste rekli, saj gre za naslov skladbe!
Najbrž je večini že nekaj časa jasno, da govorim o filmu Bohemian Rhapsody. Dovolj provokativen je in ravno prav subverziven, prinaša pravo temo v pravem družbenem trenutku, posnet je z dovolj elegance in ravno prav sugestivno, da vas znameniti koncert Queenov na Live Aidu začne dvigati s stolov, da vam njihova glasba zaplapola po žilah in da pokojna legenda ponovno oživi pred vami. A vendar: sto tisoč kinogledalcev v Sloveniji v enem samem mesecu, ob tem pa še vedno raste s tempom, ki ga bo do konca leta ponesel tja v bližino sto petdeset tisoč gledalcev po vsej Sloveniji, s čimer bo postal drugi najbolj gledan igrani film zadnjih let (po Pr' Hostar)? Najbrž je vplivalo tudi to, da je filmu uspelo skupino Queen predstaviti tudi novi, mladi generaciji gledalcev in poslušalcev njihove glasbe.
Kar je gotovo, je to, da se glasba v Sloveniji z velikimi koraki vrača v kino. Pri tem ne govorim (samo) o romanci Zvezda je rojena, ki je (tudi) v Sloveniji postala velik hit, in o Mammi Mii!, ki je taka, kot bi bila delana neposredno za Slovenijo. Govorim tudi o dokumentarcih, ki jih drugega za drugim snemajo o slovenskih rockovskih zvezdah. V zadnjih letih smo jih bili deležni kar nekaj, v zadnjih dveh mesecih sta prišla na spored kar dva: o Peru Lovšinu (Ti lahko) in zdaj še o Vladu Kreslinu (Poj mi pesem). Vendar so bili (za zdaj) ti filmi deležni le malo kinogledalcev, zato se odziv na Bohemian Rhapsody zdi še toliko bolj neobičajen.
Pomemben razlog je gotovo to, da si Lovšina in Kreslina še vedno lahko redno ogledate na kakšnem od (vedno razprodanih) koncertov, medtem ko ste pri Freddieju Mercuryju ter njegovem stasu in glasu obsojeni na arhivske posnetke. Nedvomno, Bohemian Rhapsody je tega unikatnega pevca spet ponudil v živi različici, vendar ostaja, vsaj zame, eno večjih filmskih presenečenj letošnjega leta. Morda celo največje.
Seveda pa to ni najboljši film tega leta. Ta naslov za zdaj pripada nekomu drugemu.
"Nedvomno, Bohemian Rhapsody je tega unikatnega pevca spet ponudil v živi različici."
(Morda) najboljši film letošnjega leta
S temi titulami, kaj je pri filmu (ali pri knjigah ali pri čem drugem, kar ni mogoče eksaktno zmeriti) najboljše, je seveda zmeraj problem, saj gre za stvar okusa. Glede tega, kaj je najbolj gledano, kaj je zaslužilo največ denarja ipd., ni toliko težav: prešteješ prodane vstopnice, pa je. Kaj je najboljše, pa običajno predstavlja večno debato in prinaša različna mnenja.
Ko sem se pred nekaj dnevi odpravil (v Londonu) gledat ta film, nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Tista dva napovednika, ki sem ju videl prej, sta bila tako odprta, da nisem vedel, kam je režiser odpeljal zgodbo filma. Vedel sem, da je film postavil v svoje rojstno mesto, nekaj deset let nazaj, vedel sem, da je pri snemanju uporabil črno-belo tehniko in skušal filmu tudi s tem dati "vintage" podobo, kar je bilo povsem nekaj drugega kot, na primer, njegov prejšnji film, s posebnimi učinki nabita znanstvena fantastika, ki je temeljila tudi na prepoznavnosti glavnih dveh igralcev.
Tu je ubral povsem drugačen pristop: povprečen gledalec ne bo prepoznal nobenega od nastopajočih. V začetnih prizorih filma, ko platno zaliva voda, za katero ne vemo, od kod prihaja, in v odblesku luže čez marmorne plošče zagledamo tudi letalo, ki prečka obzorje, lahko zaslutimo, da bo šlo za film, bogat z detajli in z izpiljeno režijo. To se tudi res zgodi. Hitro se izkaže, da je režiser, tokrat tudi scenarist, ta film naredil z ljubeznijo, saj je v skoraj vsak prizor vtkal detajle, ki jih dandanes pri filmih ne vidimo prav pogosto. Na videz običajna kronika neke družine izpred skoraj pol stoletja, ki jo spremljamo skozi oči preproste, a srčne hišne pomočnice, ki dela pri premožni družini, je gledalcu posredovana s tako zavzetostjo, da se ji kmalu povsem prepusti, obenem pa zadržuje dih za glavne akterje. Nekje v ozadju je spretno nastavljena naraščajoča napetost, družino namreč čakajo raznovrstne preizkušnje, ki se stopnjujejo vse do vrhunca pred koncem filma, ko se izkaže, da je vsaka družina krhka in ves čas izpostavljena tudi usodnim naključjem.
Najbrž iz do zdaj napisanega niste mogli ugotoviti, za kateri film gre, pa tudi videl ga je (od Slovencev) le malokdo, saj ga pri nas še niso predvajali in ga v kinu najverjetneje tudi ne bodo. Gre za novi film mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna, s črno-belo mojstrovino Roma (gre za predel Ciudada de Mexica) pa se je vrnil v svojo mehiško mladost, ki jo je preživljal v glavnem mestu.
Poleg filma samega je intriganten tudi način njegovega trženja, ki kaže, da filmska industrija na tem področju doživlja korenite preobrate. Za predvajanje Rome je pravice odkupil spletni velikan Netflix, ki se je odločil, da bo film z le nekaj poprejšnjega kinopredvajanja ponudil neposredno naročnikom njihove spletne televizije. Tako je film Roma, ki je sicer dobil že kar nekaj nagrad, med drugim zlatega leva v Benetkah, in je deležen nekaj najboljših kritiških ocen, v zadnjih tednih le na nekaj koncih za kratko "pomočil" kinodvorane, predvsem zato, da je vzbudil zanimanje in da se bo lahko kvalificiral za največje nagrade, kot so na primer oskarji. Pri tem strokovne javnosti sploh niso obvestili, kakšne prihodke je (bo) film Roma dosegel v kinu, saj pri Netflixu menijo, da je to poslovna skrivnost.
Pojav, pri katerem bodo morali gledalci, če ne živijo ravno v Londonu ali New Yorku, za ogled katerega od najboljših filmov zajadrati neposredno na plačljivo televizijo, je nekaj novega, saj Netflixa preprosto ne zanima kinopredvajanje njegovih filmskih vsebin, temveč predvsem novi naročniki za njihovo spletno televizijsko ponudbo. To so izkusili tudi pri Liffu pred nekaj tedni, saj Rome nikakor niso mogli uvrstiti v svoj program in je ponuditi gledalcem v kinu.
Pričakujemo lahko, da bo Roma prejela kar nekaj oskarjevskih nominacij in bila v nekaj kategorijah tudi resen konkurent za te nagrade. Z drugim tednom ta film prihaja na spletni program. Svet se je s spletom spremenil, film pa tudi.
Včasih so z najboljšimi filmi ljudi vabili v kino, danes jih pred televizijski ekran.
"Gre za novi film mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna, s črno-belo mojstrovino Roma (gre za predel Ciudada de Mexica) pa se je vrnil v svojo mehiško mladost, ki jo je preživljal v glavnem mestu."
1