Petek, 23. 11. 2018, 0.02
5 let, 12 mesecev
Urbani portreti
"Dan je vreden toliko, kolikor ustvariš v njem!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,62
V zadnjih dneh spremljamo debate okoli prihodnjega državnega proračuna in vse kaže da bo, kot že kar nekajkrat doslej, od omejevalnih ukrepov še naprej ostalo neizplačevanje delovne uspešnosti javnim uslužbencem, obenem pa bo kar nekaj javnih uslužbencev vseeno dobilo povišico na račun sindikalnih pogajanj. Nadaljuje se torej logika, da se na javnih delovnih mestih delovna uspešnost ne vrednoti in ne nagrajuje, kar seveda pomembno vpliva na motivirano delo.
To me je seveda spomnilo na obisk pred nekaj dnevi. Zaradi opravka se je na kratko oglasil dolgoletni znanec, ki je bil lep čas zaposlen v velikem kulturnem javnem zavodu, ki svoje storitve s prodajo vstopnic tudi trži, sedaj pa je že nekaj časa zelo zadovoljen v svojem zasebnem podjetju.
Usedel se je, odklonil kavo, poprosil za kozarec vode, nas povprašal, kako nam gre, kakšno poslovno leto je za nami in kaj pričakujemo v prihodnosti, potem pa rekel, da je pred časom izračunal, koliko vsak od njih v podjetju v povprečju ustvari na vsako uro v vsakem delovnem dnevu.
"Kako si to izračunal?" sem ga vprašal.
"Zelo preprosto," je odgovoril.
Koliko ustvarijo v solidnem zasebnem podjetju in javnem zavodu
Najprej je pogledal, kakšno razliko v ceni so ustvarili v okviru enega poslovnega leta na ravni podjetja, torej je "skupaj potegnil" razliko med stroški nabave in vsoto prodaje storitev, ki jih izvajajo. To je bila osnova za izračun. Potem pa je ustvarjeno letno razliko v ceni najprej razdelil s številom zaposlenih, potem s številom delovnih dni (vzel je številko 252), na koncu pa še z osmimi urami, kolikor jih je v enem delovnem dnevu.
"In do kakšne številke si prišel?" sem ga vprašal.
"Nekaj več kot 40 evrov," je odvrnil.
"Toliko vsak od vas ustvari na uro?" sem želel slišati potrditev.
"Na vsako uro v vsakem delovnem dnevu vse leto," je pokimal.
Na hitro sem približno izračunal, koliko to znese na leto.
"To ste pa dobri!" sem zažvižgal.
"No, potem sem na enak način izračunal še to, koliko smo ustvarili z lastnimi prihodki, ko sem bil zaposlen v javnem zavodu, kjer pa nisem mogel veliko sam vplivati na te rezultate," je rekel.
"In?" sem ga vprašal.
"Številka je približno 15-krat manjša," je rekel zamišljeno.
"To pomeni …"
"Da, to pomeni približno tri evre na uro!" je zatrdil.
"Tri evre? To je skoraj pol manj od povprečne študentske postavke?"
"Res je."
"Čakaj," sem rekel, "v vašem podjetju ustvarite več kot 40 evrov na vsako delovno uro, v javnem zavodu, kjer za svojo dejavnost vsak dan prodajajo vstopnice, pa 15-krat manj?"
"Natanko tako. Preostanek pokrije država. V tem javnem zavodu sami ustvarijo dobrih deset odstotkov vseh prihodkov, več kot 85 odstotkov pa dobijo od države. Seveda ne moreš neposredno primerjati obeh dejavnosti. Javni zavod deluje v javnem interesu in izpolnjuje kulturno poslanstvo, ki mu je zavezan. V osnovi ni narejen za to, da bi ustvarjal nekakšen dobiček. A vendar; ko svoje delo, kakršnokoli že pač, takole preračunaš v konkreten denar, potem pač vidiš, kako ogromne razlike so med posameznimi ustanovami in njihovim učinkom v realnem denarju."
"Kaj hočeš reči?"
"Reči hočem, da temu zavodu država pokrije več kot 85 odstotkov njegovih stroškov poslovanja, obenem pa se ta zavod s svojo primarno dejavnostjo vseeno ukvarja s storitvijo za trg, saj vsak dan prodaja vstopnice. Vendar pa s prihodki, ki jih ustvari pri tem, ustvari manj kot tri evre na uro na posameznega zaposlenega. In te stvari pač tečejo naprej, iz leta v leto. Nihče nima namena ničesar spremeniti. Celo nasprotujejo spremembam. Zato sem tudi odšel od tam."
Pomolčala sva. Spomnil sem se na delovno uspešnost, ki je v javnem sektorju ne izplačujejo že dolga leta, ter na to, da se bo ta logika tudi nadaljevala.
Znanec je medtem spil vodo do konca, vstal in se poslovil.
Merljiva in nemerljiva dela
Potem sem izračunal, koliko na delovno uro ustvarimo v našem podjetju. Številka je bila precej višja kot v tistem javnem zavodu, vendar tudi precej nižja kot v znančevem podjetju. Še imamo prostora za izboljšanje, sem si rekel, potem pa pomislil na to, kakšne težave imamo občasno, ko iščemo koga za kakšno merljivo delovno mesto.
Ko smo pred leti denimo hkrati iskali nove kadre za prodajo in pa tajniške posle, je bilo precej običajno, da se je za prodajo prijavilo tudi desetkrat manj kandidatov.
Vsi so želeli delati tajniška ali pa (pri založništvu) uredniška dela, le redkokoga je zanimalo delo v prodaji. Tudi tiste, ki so se prijavili za prodajo, je poudarjeno zanimalo, kako se meri in obračunava njihovo delo.
Ko smo jim mimogrede povedali, da gre za utečena delovna mesta, ki obstajajo že dve desetletji, za to obdobje pa so, za vsak teden posebej, znani tudi prodajni podatki, tako da mora vsak prodajnik svojo uspešnost v posameznem tednu kar sam primerjati z uspešnostjo v letih poprej, so bili običajno malce šokirani. Skoraj nihče ni želel, da bi bilo njihovo delo merjeno tako natančno.
Meni se to ni zdelo nič posebnega. Ko sem denimo v preteklosti kakih pet let delal v kinematografskem podjetju, je bila tam osnova za merjenje uspešnosti poslovanja obisk gledalcev na posamezen dan v konkretnem tednu in mesecu. Zato se je v tem smislu planiralo tudi vsako tekoče poslovno leto ter se poskušalo za ključne termine priskrbeti filme, ki bi lahko ustvarili podoben kinoobisk.
Tu pa so k nam na razgovore, tudi v času krize, ko ni bilo veliko ponujenih služb, prihajali mladi, ki so se na vse načine izogibali temu, da bi delali nekaj, kar bi lahko njihov nadrejeni neposredno izmeril in jih ocenil po njihovem dejanskem učinku.
Ta želja po fluidnosti in nedoločenosti se stopnjuje tudi v današnjem času. Velika večina bi rada delala na nekakšnih strateških delovnih mestih, organizirali bi in upravljali, po učinku dejansko merjeni delovni rezultat pa se dandanes že skoraj smatra za psihološki pritisk.
Seveda je to po svoje razumljivo: le malokdo se želi v resnici spoprijeti s tem, ali njegovo delo dejansko prinese toliko denarja, da se z njim lahko poplačajo njegova plača in drugi izdatki.
Seveda pa je razumljivo tudi to, da mora v podjetju, ki deluje na trgu, obstajati čvrsta logika merjenja rezultata, da podjetje sploh lahko normalno posluje naprej. Najbrž približno 15 evrov ali nekaj več, ustvarjenih v vsaki delovni uri, predstavlja tisto mejo, ki omogoča približno stabilno nadaljnje poslovanje povprečnega slovenskega podjetja.
Tedaj me je žena zdramila iz mojih misli in mi pod nos pomolila intervju z Aleksandro Kornhauser - Frazer.
"Moj dan je vreden toliko, kolikor sem v njem ustvarila!"
Te dni je pri založbi Modrijan izšla avtobiografija te znane profesorice z naslovom Poti in srečanja. Ta častitljiva gospa, stara že več kot 90 let, ki pa ima še vedno oster um in neverjeten spomin, je bila tista, ki je izustila "Moj dan je vreden toliko, kolikor sem v njem ustvarila!" ter z njim tudi inspirirala naslov tega besedila.
Aleksandra Kornhauser (rojena leta 1926) je splošni slovenski javnosti znana kot avtorica številnih kemijskih učbenikov, po katerih so se desetletja učile generacije slovenske mladine.
A to je bilo zgolj eno od področij, na katerih je delovala v svojem profesionalno zelo raznolikem življenju. Njeni mednarodni znanstveni dosežki so popisani v več kot 30 knjigah in stotinah člankov, iz njene spominske knjige pa veje osupljiva delovna etika in ustvarjalen navdih.
Do svojega 90. leta, torej do pred nekaj leti, je Aleksandra Kornhauser bolj ali manj polno delala, nazadnje kot dekanja Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. Potem si je naredila načrt za naslednje starostno obdobje: pisanje knjig.
Začela je z dvema knjigama, eno strokovno v angleščini o metodah prenosa znanja, ki potrebuje še kar nekaj časa za dokončanje, in drugo o velikih osebnostih, ki jih je imela srečo spoznati. Ta ji je šla hitreje od rok in je zdaj izšla kot njena biografija.
V knjigi piše tudi tole: "Zjutraj sem od šestih do pol osmih poučevala delavce v tovarni Litostroj, dopoldne na obrtnih šolah v Ljubljani, popoldne sem hodila na obvezne vaje iz kemije na naravoslovni fakulteti, od osmih do desetih zvečer sem učila na vojaški šoli v Šentvidu, študirala pa pozno v noč in ob nedeljah ..."
Seveda Kornhauserjeva svojega življenja noče ponujati za primerjavo, saj meni, da mnogokrat krutih razmer, v katere je bila porinjena, po njenem današnje mlade generacije sploh ne bi spoznale, pa tudi niso edina pot k boljšemu.
Morda je svoj odnos do dela in življenja, v katerega je stlačila neverjetno veliko aktivnosti, najbolje ponazorila z naslednjim stavkom: "V mojem celotnem življenju je bil največja dragocenost čas - tega boleče nerada zapravljam in sem zato zelo slaba udeleženka v tistem, čemur pravimo prijetni klepet."
Ko sem ga prebral, mi je postalo jasno, zakaj je znanec tako hitro zaključil naš pomenek in odšel svojemu delu naproti. Dejansko ni zgolj računal evrov, zasluženih v konkretnem času.
Ukvarjal se je s tem, kako bi čim bolje izkoristil čas, ki mu je namenjen.
