Petek, 21. 9. 2018, 0.01
6 let, 2 meseca
Urbani portreti
Samo Rugelj: Ali ''naša mladina'' svojo prihodnost še vidi v Sloveniji?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,06
29
Zasebni sektor se je povsem zaprl, saj so mali podjetniki in obrtniki nehali zaposlovati ali pa so celo zaprli svoja podjetja, nekateri veliki poslovni sistemi pa so se povsem sesuli.
Prejšnji teden je v Portorožu ponovno potekal Festival slovenskega filma, na katerem je nagrado vesna za najboljši film dobila stvaritev Urše Menart Ne bom več luzerka. Ko sem si ga potem prejšnjo nedeljo ogledal na enkratni projekciji v ljubljanskem kinu Komuna, po njegovem koncu nisem mogel pomisliti na nič drugega kot na to, da smo Slovenci res v težavah, če mlada generacija Slovenijo in sebe v njej vidi tako, kot je prikazano v filmu. Film mi je bil všeč, sporočilo, ki ga nosi, pa ne toliko.
''Luzerka''
V filmu spremljamo 29-letno diplomantko umetnostne zgodovine, ki ji v življenju nikakor ne steče. Že dolgo honorarno dela v galeriji, vendar ji tam redno službo, ko se ta po dolgem času pojavi na razpisu, prevzame (bolje omrežena) konkurentka.
Potem začne delati kot natakarica v lokalu s (sposojeno) napotnico, za katero mora plačevati dobršen del svojega prihodka. Dodatno poleti občasno dela še na lokalnem kopališču.
Vse njene poizvedbe za normalno službo se končajo katastrofalno, saj se javne institucije, recimo dom za ostarele, neki umetniški zavod, sodišče itn., kažejo kot povsem nemoralne izkoriščevalke mlade delovne sile.
Nikjer namreč ne ponujajo plačila za delo, temveč v prvi fazi zgolj ''izkušnje'' in ''reference'', ki naj bi ji prišle prav enkrat v prihodnosti, kot da sedanjost in vsakodnevni stroški ter položnice ne obstajajo.
Tudi zasebni, podjetniški sektor ne ponuja nič dobrega, saj ji je na voljo zgolj služba telefonistke na komercialni liniji, ki ponuja astrološke nasvete. Uf!
V zasebnem življenju ji prav tako ne gre najbolje. Njeni najboljši prijateljici sta že nekaj časa v tujini, kjer se vsaka po svoje prebijata z večjimi in manjšimi težavami. Vse, kar ima od njiju, so vedno bolj površinski pogovori prek Skypa, iz katerih se jasno vidi, da se z geografsko oddaljenostjo oddaljuje tudi njihov odnos.
Podobno je tudi z njenim tehnično izobraženim fantom. Ta se nekaj časa še muči z brezperspektivnostjo slovenskega okolja, potem pa dobi povabilo prijatelja za ''razvijanje nekih aplikacij'' v San Franciscu. Ne traja dolgo, ko je fant na letalu, njun odnos na čezoceansko daljavo pa se tudi pospešeno raztopi.
Tako junakinji ne ostane drugega, kot da se iz najemniškega stanovanja vrne domov k staršem in babici spat na kavč. Od tu je potrebnih samo še nekaj trenutkov do misli, da je morda tudi zanjo čas, da se odpravi v tujino.
Izgubljena generacija
Na tej predstavi je bila večinoma generacija režiserke, torej mladi, stari okoli trideset let, in v kratkem pogovoru z njo ter eno od igralk so glasno pritrjevali režiserkini misli, da se z junakinjo in njenimi eksistenčnimi težavami lahko identificirajo skoraj vsi.
Vse kaže, da je bila pred menoj morda res tako imenovana izgubljena generacija. To je generacija, ki je v času po začetku krize, torej po letu 2008, končala študij in vsa željna pričakovala vstop v ''normalno odraslo življenje'', potem pa so v nekaj naslednjih letih pred njo padle vse iluzije.
Zasebni sektor se je povsem zaprl, saj so mali podjetniki in obrtniki nehali zaposlovati ali pa so celo zaprli svoja podjetja, nekateri veliki poslovni sistemi pa so se povsem sesuli. Javni sektor je dobil zakon, ki je preprečeval direktno zaposlovanje, in so ga potem – seveda za tiste posvečene – reševali z raznimi obvodi.
Leta so minevala, situacija se ni izboljšala, tisti, ki so diplomirali okoli leta 2009 in pozneje, pa so se približevali svojemu tridesetemu letu. Če je eden od kakega para zaradi svojih znanj ali pa izobrazbe dobil službo kje v tujini, sta se hitro odselila oba.
Pri tem je pomenljivo, da se to razmišljanje in ti trendi s koncem krize na žalost niso končali. Celo nasprotno.
Mladi še naprej v tujino
Kot v svoji obsežni knjigi Sesutje: kako je desetletje finančne krize spremenilo svet (Crashed: How a Decade of Financial Crises Changed the World) ugotavlja ekonomski zgodovinar Adam Tooze, sta se družba in svet v zadnjem desetletju (radikalno) in nepovratno spremenila, kar je v nekaterih državah vse bolj vidno v njenih strukturnih temeljih. Tudi pri nas.
Počasi odraščajo otroci moje generacije, torej odraslih, starih okoli petdeset let, in tisti, ki si to lahko privoščijo in imajo dovolj sposobne otroke, da ti dobijo priložnost za študij (in poznejše delo) v tujini, jo vse pogosteje tudi izkoristijo. Nekateri odhajajo že takoj po srednji šoli, na začetku študija, drugi jo ven odmahajo po triletni diplomi, tretji ''šele'' po magisteriju.
Pri tem je zanimivo, kako na to gledajo starši, ki se počasi približujejo zadnji tretjini svoje delovne dobe in bi morali biti z enim očesom že uprti v čas po upokojitvi ter tudi to, kako se bo ustvarjal in zagotavljal denar za njihove pokojnine.
Večinoma mlade spodbujajo k odhajanju, jim pri tem aktivno pomagajo in jih tudi kreditirajo, kot da bi bili nekako sprijaznjeni z dejstvom, da se pri nas ne splača več živeti, ustvarjati in si prizadevati za čim boljšo različico samega sebe in družbe, v kateri bivaš.
Še enkrat poudarjam, da to res velja le za tiste, ki si to lahko privoščijo, in za tiste otroke, ki so dovolj sposobni, da jih zunaj sprejmejo.
K tem migracijam pripomorejo še priljubljene študentske izmenjave, kot je Erasmus, v okviru katerih mladi za približno pol leta odidejo kam v tujino. Če so dovolj talentirani, jim tam seveda ponudijo (ali si sami organizirajo) nadaljevanje študija ter potem morda tudi delo.
Tako lahko letno beležimo tisoče in tisoče registriranih odhodov v tujino. Pri tem velja pripomniti, da uradne številke v resnici ostajajo neznane, saj se marsikdo (vsaj ne takoj) uradno niti ne odjavi s stalnega naslova v domačem kraju.
Podobne trende beležijo tudi v sosednjih (južnih) državah. Iz Hrvaške se je po njenem vstopu v Evropsko unijo po nekaterih podatkih odselilo že več kot 200 tisoč mladih ljudi, morda celo še več, vsekakor več kot pet odstotkov prebivalstva, iz Bosne in Hercegovine približno 150 tisoč mladih in tako naprej.
Ti trendi za prihodnost teh držav ne prinašajo nič dobrega, saj gre za najbolj sposoben in najbolj propulziven del avtohtonega prebivalstva, ki ga je nemogoče nadomestiti z ''uvoženimi'' kadri.
Seveda je vprašanje, ali lahko naša družba zdaj in v bližnji prihodnosti sploh še poskrbi za pogoje, ki bi omogočili vračanje teh ljudi v Slovenijo.
Pozabljena generacija
V zadnjih tednih je veliko odmeva, močnih besed in jeznih odzivov vseh vrst vzbudila napoved nekaj znanih, uspešnih in zdaj že kar razvpitih slovenskih podjetnikov, da bodo zaradi napovedanih davčnih sprememb svoje poslovanje preselili ven iz Slovenije.
Te napovedi seveda niso prijetne. Če si v vladi ali pa kje drugje na pomembnem položaju v javnem sektorju, potem te napovedi, da bodo ljudje, ki imajo denar, zapustili deželo, vznemirijo. Nova vlada bo, predvidevam, iskala rešitve in to poskušala preprečiti. A v tem besedilu ne ciljam nanje.
Bolj me skrbi to, da nam na drugi strani iz države tiho in brez velikih besed curljajo mladi in sposobni ljudje, prihodnost naše dežele, številni od njih, kot kaže film Ne bom več luzerka, z enosmerno vozovnico. Tej problematiki se posveča občutno manj medijskega in javnega prostora kot vprašanju podjetnikov.
Je morda tak film tudi neke vrste klic na pomoč predstavnice neke generacije? Ga bo kdo slišal?
Morda je z novo vlado prišel tudi čas za razmišljanje o spremembah v tej smeri.
Preberite še:
29