Petek, 14. 9. 2018, 0.01
6 let, 1 mesec
Urbani portreti
Samo Rugelj: Kdo svinja Slovenijo?
Tokrat ne govorim metaforično, ne govorim torej o retoričnem in idejnem grdorečenju, ki smo mu sicer pogosto priče v naši dolini, temveč o nečem bistveno bolj konkretnem, veliko bolj očitnem in prav nič relativnem: to so divje odložene smeti, ki se po Sloveniji nabirajo v takih količinah, da je to soboto spet potrebna – tokrat res zadnja – čistilna akcija, ki jo organizira društvo Ekologi brez meja.
Preden pa spregovorim nekaj besed o smeteh in svinjanju ter svinjariji po Sloveniji, bom postregel s kratko poletno zgodbo.
Poletna zgodba
Letos poleti sem se s sinovoma odpravil na pohod. Ker sta že velika in pripravljena na marsikaj, smo jo tokrat odrajžali v Severno Anglijo, kjer smo se namenili prehoditi pohodno pot, ki se vije ob nekdanjem Hadrijanovem zidu.
Hadrijanov zid je gradilo 15 tisoč vojakov približno sedem let, poleg utrdb in opazovalnih stolpov na vsakega pol kilometra pa so ob zidu za oskrbovanje njegovih branilcev zgradili še 16 velikih trdnjav v velikosti današnjih vojašnic.
Seveda zid ni zmogel zadržati severnjakov, rimski imperij je padel, iz njegovih kamnov pa so se nato zgradile cele vasi in cerkve, ki jih vidite še danes – takšna je pač usoda zidov. So pa pred petnajstimi leti ob nekdanjem poteku zidu ustanovili spominsko pohodno pot, ki jo v celoti zdaj prehodi nekaj tisoč ljudi letno.
Pot se začenja ob zahodni angleški obali, potem pa se mimo mesteca Carlisle ter številnih manjših in večjih vasi vije po angleškem podeželju.
V štirih dolgih dneh hoje, ki smo jo zaključili v mestu Newcastle na vzhodni angleški obali, smo prehodili na stotine travnikov in gozdnih jas, prečkali mnogo zidov in cest, se povzpeli čez desetine angleških poljan in vzpetin, se ustavili v številnih obcestnih gostiščih, skupno pa prehodili dobrih 130 kilometrov, kar je več kot razdalja od Ljubljane do Maribora.
V Sloveniji se ocenjuje, da je na divjih odlagališčih za več kot devetdeset olimpijskih bazenov raznih odpadkov.
Na tej poti pa nismo videli niti ene same samcate smeti.
Območje, ki smo ga prehodili, je bilo namreč povsem čisto. K temu je seveda precej dodalo tudi to, da se je na večini teh travnikov, ki smo jih prečili, pasla živina ali ovce, zaradi česar si tamkajšnji kmetje seveda niso mogli privoščiti, da bi imeli zasvinjane površine. A vendar: več kot štiri dni hoje brez vsakih smeti!
V Sloveniji pa se – po podatkih, ki so bili objavljeni v Delu – ocenjuje, da je na divjih odlagališčih za več kot devetdeset olimpijskih bazenov raznih odpadkov.
Te najdete na vseh mogočih lokacijah, od tistih divjih odlagališč, ki so globoko v kaki gošči, do nesnage tik ob cestah in poteh, ki je bila odvržena kar neposredno iz avta ali avtomobilske prikolice. Devetdeset olimpijskih bazenov smeti! Se zavedate, koliko umazanije je to?
Devetdeset olimpijskih bazenov smeti
Če seštejete, koliko litrov smeti pomeni 90 olimpijskih bazenov te zavržene robe, pridete do ogromne številke – več kot 280 milijonov litrov prostornine.
Ne pozabite, ne govorimo o smeteh, ki jih proizvajamo v vsakdanjem življenju in se znajdejo na uradnih smetiščih, temveč o smeteh, ki jih Slovenci zavestno zmečemo iz avtomobilov med vožnjo ali ob postankih oziroma jih načrtno naložimo v prikolico ali prtljažnik ter skrivoma odpeljemo v kak gozd in tam stresemo v naravo.
Kdo to počne? Morda vi?
Jaz gotovo ne! Kolikor daleč mi seže spomin, se ne spomnim, da bi namerno odvrgel kako smet kar tako nekje, kjer bi mi padlo na pamet. Morda sem kdaj na kakem izletu hotel kam zatlačiti kak papirček čokoladne ploščice, a me je ustavil tisti, ki je bil takrat z menoj – najpogosteje kar žena.
Vendar pa, nekdo to počne ''na veliko'', ne nekdo, neki posameznik, temveč množica, ki to počne redno in se ne ozira na opozorila ter se požvižga na dobronamerne čistilne akcije, ki so že bile opravljene za to, da bi enkrat za vselej očistili našo domovino divjih odlagališč smeti. Da, našo domovino; tukaj je potrebna ta patetična definicija!
Koliko je teh ljudi? Težko je reči, vendar lahko izhajamo iz podatkov, ki so nam na voljo. Po podatkih Ekologov brez meja imajo evidentiranih več kot deset tisoč divjih odlagališč, kar pomeni, da je več kot deset tisoč lokacij, kjer se je nekdo namerno odločil pustiti smeti. Morda na nekem divjem odlagališču odlaga smeti tudi več ljudi, a za potrebe tega izračuna to zanemarimo.
Vsaj 50 tisoč ljudi je v Sloveniji odgovornih za to, da imamo na koncu v svoji okolici za več kot 90 olimpijskih bazenov smeti.
Glede na to, da večina Slovencev prebiva v takšnih in drugačnih življenjskih skupnostih, to pomeni, da za to v povprečju vesta še vsaj dva druga človeka. Že to skupaj nanese več kot 30 tisoč ljudi, ki so posredno ali neposredno udeleženi pri nastajanju teh divjih odlagališč.
Če k temu dodamo še tiste, ki ne ustvarjajo divjih odlagališč, temveč nesnago v vrečkah zmečejo kar iz avtomobilov, morda kar med vožnjo in podobno, ter ocenimo, da je takih še dvakrat toliko, kot je divjih odlagališč, pridemo do številke 50 tisoč ljudi. Vsaj 50 tisoč ljudi je v Sloveniji odgovornih za to, da imamo na koncu v svoji okolici za več kot 90 olimpijskih bazenov smeti. Ko 280 milijonov litrov razdelimo mednje, pridemo do številke 5.600 litrov na osebo.
To so načrtni onesnaževalci Slovenije! To, kar oni načrtno ali pa mimogrede zasvinjajo s svojim uničevalnim početjem, mora za njimi pospravljati in čistiti več kot petkrat več ljudi. Toliko se jih je namreč udeležilo vsake od dosedanjih dveh akcij Očistimo Slovenijo.
Kako to preprečiti?
Težko. Že samo podatek, da je letos k akciji pristopilo manj občin kot pri prvih dveh v letih 2010 in 2012, vsega skupaj manj kot tri četrtine (natančno 73 odstotkov), kaže, da nam v Sloveniji, vsaj, kar se javne sfere tiče, ni dovolj za to, da bi imeli čisto deželo. Več kot četrtini občin se ni zdelo vredno niti to, da bi pristopili k akciji čiščenja Slovenije, ki je organizirana na prostovoljni bazi. Katastrofa! Lahko si samo mislimo, kakšna je v takih občinah družbena klima, kar se tiče čistoče in smeti.
Drugo so sankcije. Medtem ko so številni v preteklosti že dobili visoke položnice za to, ker niso pravilno ločevali smeti, ki so jih sicer ustrezno odvrgli v smetnjake (vendar morda ne v tiste prave barve), so divji odlagalci smeti, ki v resnici povzročajo veliko večjo škodo, večinoma ostali nesankcionirani. Dokler se ne bo resneje pristopilo k odkrivanju in strogemu kaznovanju tistih, ki povzročajo ta onesnaženja, se bo težko zajezilo obstoječe stanje.
Za velika divja odlagališča v naravi je po moji oceni najbrž največji problem prav srednja ter še vedno aktivna generacija.
Tretje je preventiva. Kolikor se spomnim sam in imam izkušnje s svojimi otroki, so vsi že v osnovni šoli dobili ustrezno ekološko vzgojo in nobenemu niti na misel ne pride, da bi v naravi ali kje drugod na neustreznem mestu pustil kako smet. Za mlade in njihov odnos do narave se torej na tej točki ne bojim tako zelo. Seveda bi morali dodatno podučiti in (pre)vzgojiti še vse tiste veseljake, ki ponočujejo po mestnih parkih in urbanem okolju, da bi pospravili pločevinke za sabo, vendar je to že neka druga zgodba …
Tako je za velika divja odlagališča v naravi po moji oceni najbrž največji problem prav srednja ter še vedno aktivna generacija. Ta ni razvila odnosa do ekologije, zanje je narava nekaj stran od njihovega doma, priročen smetnjak, kamor lahko po njihovem odvržejo prav vse, česar ne potrebujejo več. To pa počnejo vedno znova, pri vsaki selitvi, pri vsaki obnovi stanovanja, menjavi naprav in strojev ipd.
Vsak od teh divjih odlagalcev pa se lahko sam odloči in tega ne počne več. Že od danes, vsekakor pa od ponedeljka (ko se zaključi akcija Očistimo Slovenijo) naprej!
18