Samo Rugelj: Ali naj pri nas namesto volitev raje začne odločati žreb?

Državnozborske volitve so tisti državljanski presežek, ki se zgodi vsake štiri leta in lahko precej vpliva na nadaljnje življenje vsakega izmed nas. Zato smo debati o potencialnih primernih kandidatih že posvetili nekaj časa. Seveda na političnem področju nisem neki strokovnjak, štejem se bolj za povprečnega poznavalca razmer, vendar pa sem imel v zadnjih dneh, ko sem znotraj družinskega kroga predstavljal svoje mnenje o tokratnih kandidatih in strankah, že nekajkrat težave. Otrokom, no, zdaj že odraslim osebam z lastnim volilnim glasom, ki so za udeležbo na volitvah zmerno zainteresirani, žal nisem zmogel zadovoljivo pojasniti nekaj bizarnosti, ki so zaznamovale začetek tokratne volilne kampanje.

Preberite še: 

• Ali je žensko (intelektualno) delo res vrednoteno manj od moškega?
• Sto milijonov fenov se ne more motiti

Začetek volilne kampanje: drama, komedija ali parodija

Že na začetku tokratne politične tekme smo namreč priča nekaterim pripetljajem, ki mečejo res slabo luč na prihajajoče volitve in mnoge dejansko odvračajo od morebitne udeležbe na volitvah. Obenem gre tudi za primere, ki jih je res težko racionalno pojasniti novincem na polju volilnega odločanja. Ti se namreč razpenjajo od:

a) neupoštevanja tako osnovnih pravil, kot je spoštovanje kvot pri prijavi kandidatov (kako je mogoče, da nekdo, ki se misli iti profesionalno politiko, ne upošteva takih osnov), prek

b) tega, da dve stranki kandidirata istega kandidata (kaj to pove o kriterijih posameznih strank v zvezi z njihovimi kandidati in tem konkretnem kandidatu), in

c) kandidature znanih osebnosti brez kakršnegakoli političnega pedigreja v zadnjem trenutku (ali ti ljudje res lahko kompetentno delujejo v politiki, če bodo morda izvoljeni) do

č) kandidature konceptualnega umetnika z enakim imenom, kot ga ima en od strankarskih prvakov (kaj je globlji smisel tega res nenavadnega manevra ene od strank).

Državna volilna komisija je zavrnila kandidatni listi Združene desnice, ker nista izpolnjevali spolnih kvot. Foto: STA ,

Kaj naj si mislimo o teh potezah ljudi in strank, ki bodo vodili in usmerjali naš prostor v prihodnjem obdobju ali pa na to temo nastopali in protestirali iz opozicije? Kaj naj si o njih mislijo mladi volivci, ki šele vstopajo v odrasel družbeni in s tem tudi politični prostor?

Najmanj to, da za vodilna mesta v državi v prihodnji štiriletki kandidirajo tudi nekateri ljudje brez ustrezno širokega in globokega intelektualnega obzorja, ki se ne zavedajo, da tisti, ki spremljajo dogajanje z vsaj kancem zdravega razuma, v teh potezah zaznavajo popoln politični amaterizem brez resne vsebinske podlage, kar bolj spominja na teatralno burko kot pa na najresnejši družbeno-politični dogodek vsakih štirih let.

Kako na volitve spraviti mlade?

Eno od prvih vprašanj na uvodnem soočenju predstavnikov potencialnih prihodnjih parlamentarnih strank na nacionalni televiziji v začetku tega tedna je postreglo z dilemo, ali naj pravico do volitev omogočijo tudi tistim, ki so mlajši od 18 let. Odgovori in argumenti v zvezi s tem so bili različni. Gibali so se od tega, da naj mlajši od 18 let dobijo volilno pravico zgolj pod pogojem, če s tem vred dobijo tudi vse dolžnosti in odgovornosti, prek tega, da že zdaj mladi volivci do 30 let predstavljajo samo približno desetino vseh volilnih udeležencev, pa do tega, da bi aktivacijo teh volivcev močno dvignili z uvedbo e-volitev, ki bi olajšale njihovo participacijo.

Mar res? Mar je mogoče mlade volivce na volitve pritegniti že zgolj s tem, da jim izražanje lastnega mnenja omogočimo z morebitnimi nekaj kliki na njihovem pametnem telefonu? Mislim, da ne.

Mislim, da je problem precej globlji. Mislim, da je ravno (milo rečeno nenavaden) način delovanja slovenskega političnega prostora v zadnjem obdobju najbolj neposreden razlog za volilno abstinenco tistih, ki so v politično igro s svojim glasom vstopili v zadnjih letih.

Pri starejših je seveda drugače. Tako ali drugače aktivno so spremljali družbene spremembe ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in nekateri od njih so še ohranili aktiven državljanski odnos do tega, da želijo soodločati o prihodnjem vodstvu naše države. Poleg tega je določen del te starejše populacije tudi neposredno politično aktiven, torej vpet v konkretne stranke in s tem po definiciji tudi udeleženec vsakih volitev.

Preberite še:

• Dovolj spanja in ustrezen zajtrk kot rešitev za polovico težav
• Je mogoče roditi v tišini ali Tiho mesto

Kaj pa mladi? Če v družini nimajo kake aktivne politične popotnice, se ob spremljanju prvih kampanj in soočenj upravičeno sprašujejo, kaj imam jaz s tem in zakaj bi moral o tem političnem cirkusu sploh podajati svoje mnenje, razen seveda načelne dolžnosti, da naj kot polnoleten državljan izkoristim svojo volilno pravico. Mladim je le težko ustrezno odgovoriti na ta "Kaj imam jaz s tem?". Zgodi se lahko celo obratna situacija: to, kaj imam jaz s tem, se začnem spraševati tudi sam. 

 Zato ni čudno, da se ob taki politični predhodnici pred najbolj vročim delom političnega novačenja komu postavi tudi naslednje vprašanje: zakaj ne bi namesto volitev raje odločil kar žreb? Seveda se ob tem lahko komu tudi zatakne v grlu – vendar morda tudi zato, ker vprašanje dejansko ni brez soli.

Poglejmo.

Foto: Ana Kovač

Žrebanje namesto volitev

Taka rešitev je na prvi pogled videti povsem nerazumno, v bistvu celo še manj racionalno od tega, kar zdaj spremljamo po medijih. Vendar v sebi skriva ne tako slabe vsebinske argumente. Med drugim je nagrado Bob leta 2010 prejel Ciril Ribičič z naslednjo izjavo: "Če se pošalim, bi rekel, da bi včasih z žrebom dobili boljšo sestavo državnih organov, kot pa jo dobimo z volitvami." Ribičič teh besed ni izrekel kar tako.

Na to temo je namreč pri nas pri založbi Krtina nedavno izšla tudi knjiga z naslovom Proti volitvam. To lucidno in provokativno monografijo je napisal Belgijec David Van Reybrouck (1971), kulturni antropolog in zgodovinar. V njej izhaja iz osnovne premise, da se je v mnogo sodobnih demokracijah, v katerih se predstavnike ljudstva vsake toliko časa pač izvoli na volitvah, sčasoma pojavila slabitev zanimanja za volitve, obenem pa se neustavljivo povečuje kritiziranje in preziranje tistih, ki so bili izvoljeni. Zato se je vrnil v zgodovino in postregel s primeri iz antične atenske demokracije, s katerimi je elegantno pokazal, da so zdajšnje parlamentarne volitve, ki jih bomo pravkar spet deležni tudi pri nas, v nekem smislu pač nadaljevanje oligarhičnega načina vladanja.

Kot alternativo ponuja žrebanje kandidatov za določene – recimo poslanske – funkcije, ki so ga uporabljali v starih Atenah (o različnih tovrstnih modelih pa v zadnjem času razmišljajo tudi drugod). Na prvi pogled je žrebanje vladajočih predstavnikov videti povsem nesmiselno, če ne celo sprto z zdravo pametjo, vendar pa je po Van Reybroucku lahko v načelu veliko bolj konstruktivno za delovanje države. Žreb po njegovem seveda ni čudežno zdravilo ali recept – saj tudi volitve niso –, lahko pa popravi kar nekaj napak v zdajšnjem sistemu. Gre namreč za namenoma nevtralen postopek, s katerim se lahko politične priložnosti pravično razdelijo, zmanjšuje se možnost korupcije, volilna vročica in njene manipulacije se unesejo, več pozornosti se namenja občemu dobremu in tako naprej.

Bi lahko bilo kaj takega uporabno tudi v Sloveniji?

Presodite sami.