Četrtek, 7. 6. 2018, 14.19
6 let, 4 mesece
Urbani portreti
Samo Rugelj: Dinozavri živijo naprej
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,72
1
Za nami je že nekaj dolgih mesecev političnega šova. Vlada je najprej predčasno končala svoj mandat, razpisane so bile predčasne volitve, pozno pomlad je segrela vroča predvolilna kampanja, konec prejšnjega tedna smo volili ter dobili relativne zmagovalce in absolutne poražence.
Predsednik države nam je za osrednjo temo letošnjega poletja obljubil sestavljanje vlade in tisti, ki jih zanima predvsem ali pa zgolj politika, bodo imeli v naslednjih mesecih dovolj dela z vsakodnevnim spremljanjem vsake najmanjše poteze naših političnih veljakov.
Nekateri, ki imajo politike za nekaj časa dovolj, pa se bodo morda malce sprostili ob dejstvu, da so ta teden v kinu spet oživeli dinozavri.
Izumrtje dinozavrov, uradna verzija
Po uradni, torej znanstveni različici naj bi dinozavri izumrli pred približno 65 milijoni let. Takrat naj bi na Zemljo treščil asteroid in povzročil veliko sprostitev energije, zaradi katere je v ozračje odneslo precej snovi, temu pa je sledil zmanjšan dotok svetlobe na naš planet. Zaradi tega so izumrli tudi dinozavri, ki so vladali Zemlji in njenim takratnim prebivalcem več kot sto milijonov let. Dinozavri so potem za vedno izginili s površine našega planeta in vse, kar nam je ostalo od teh pradavnih bitij, so fosili, manjši in večji drobci njihovih okostij, s katerimi si prizadevajo znanstveniki že poldrugo stoletje čim bolj in čim bolje razjasniti njihovo podobo in njihovo takratno življenje.
A to je seveda uradna znanstvena različica, ki je, kljub različnim teorijam, veliko manj zanimiva od tiste, ki jo je pred nekaj manj tridesetimi leti izpisal Michael Crichton. Njegova je bila veliko bolj intrigantna.
Legenda o Michaelu Crichtonu
Tistim, ki so odraščali v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, seveda ni treba razlagati, kdo je (bil) Michael Crichton (1942–2008). Crichton je bil en od najbolj znanih žanrskih piscev svojega časa, specializiran za kombiniranje znanosti in napetih zgodb, po njem pa se je bolj ali manj spretno kasneje zgledoval tudi Dan Brown. Crichton je tako v svojem času napisal kar nekaj zmerno uspešnih romanov s to tematiko, na primer tudi v slovenščino prevedenih Konga in Sfere, ki sta izšla konec osemdesetih, potem pa je leta 1990 izšel njegov Jurski park, ki mu je kariero in prepoznavnost obrnil strmo navzgor.
Kaj je naredil Crichton v Jurskem parku? Preprosto to, da je dinozavre zelo realistično oživil, četudi le na papirju, saj si je zamislil sicer za sedaj neuresničljiv postopek, pri katerem so v romanu znanstveniki rekonstruirali DNK različnih dinozavrov in jih tako nekako sklonirali v nova stara živa bitja. Je kaj boljšega kot to, da dinozavre končno, tako kot je treba, zdaj oživimo tudi na filmskem platnu, se je še pred uradnim izidom romana vprašal režiser Steven Spielberg, ki je v boju za filmske pravice še s tremi drugimi velikimi ameriškimi studii ponudil največ.
Spielberg je vedel, kaj ima v rokah s tem romanom. Takrat, pred četrt stoletja, je že razpolagal s približno ustrezno računalniško tehnologijo, ki jo je kombiniral z animatroničnimi dinozavri, s tem pa je ustvaril najbolj realistične filmske dinozavre do tedaj.
Ko je filmski Jurski park tako pred natančno petindvajsetimi leti, torej začetek junija 1993, naposled prišel v kino, se je marsikateri gledalec ob gledanju oživljenih dinozavrov počutil podobno, kot so se počutili gledalci prvih gibljivih filmskih slik, ko je leta 1895 s platna proti njim zapeljal vlak, ki je prihajal na železniško postajo.
Jurski park je postal hit in kult po vsem svetu, čarobnost dinozavrov v njihovem naravnem okolju je burila domišljijo, industrija knjig, igrač in drugih iger, ki so bile tako ali drugače povezane z dinozavri, je vzletela do neslutenih višav. Vse prihodnje generacije mladih so šle skozi svojo "dinozavrsko" fazo.
Dinozavri so oživeli in nekaj časa ni kazalo, da bodo spet izumrli.
A to bi se spet kmalu zgodilo.
Dinozavri, 25 let prigod
Michael Crichton se je po Jurskem parku usmeril k drugim temam, saj je napisal izvrstne žanrske romane, kot sta bila recimo Vzhajajoče sonce, kriminalka o japonski prevladi v Ameriki (1992), in Razkritje (1994), v katerem je spolno nadlegovanje obdelal iz neobičajne perspektive (nadlegovanec je bil moški), ki so vsi po hitrem postopku doživeli prevode (tudi v slovenščino) in potem še bolj ali manj (ne)posrečene filmske adaptacije. Gledalci pa so si še naprej najbolj želeli njegovih dinozavrov.
Uslišal jih je z romanesknim nadaljevanjem Izgubljeni svet, ki je izšel leta 1995. Imel je enak naslov kot dinozavrska knjižna klasika Arthurja Conana Doyla, izumitelja Sherlocka Holmesa, ki si je leta 1912 tudi zamislil roman o dinozavrih, na katere ekspedicija naleti med svojim raziskovanjem Amazonije (film je bil posnet 1925). Spielberg je tudi pri drugem delu takoj zavihal rokave in dve leti po romanu je v kino prišlo nadaljevanje Jurski park: Izgubljeni svet. V njem so bili dinozavri veliko bolj krvoločno razpoloženi, kar je znova razvnelo gledalce po vsem svetu.
Kot da bi se s tem drugim delom kreativni dvojec Crichton-Spielberg upehal, je bil tretji del Jurskega sveta leta 2001 precej generičen film, ki je predvsem zaokrožil prva dva filma v trilogijo in to obetavno franšizo pospravil v predal. Tam je tičala skoraj petnajst let. Kreator dinozavrov Michael Crichton je leta 2008 umrl pri samo 66 letih – zdelo se je, da mu je le uspelo preživeti svoje dinozavre.
A seveda: dinozavri so večni. Leta 2015 so s prenovljenim imenom Jurski svet spet odprli filmska vrata v svoj zabaviščni park, vanj pa so – spet – z veseljem prišli gledalci vsega sveta ter gledali, kako gre v tem prazgodovinskem parku počasi, a zanesljivo spet vse narobe. Jurski svet se je še enkrat zavihtel med najbolj gledane filme vseh časov po svetu, kjer še danes vztraja na zelo visokem petem mestu.
Nadaljevanje je bilo samo vprašanje časa.
Jurski svet: Padlo kraljestvo
Četrt stoletja po svojem izvirnem delu in celo desetletje po smrti svojega "izumitelja" bodo Crichtonovi dinozavri še petič napadli kinodvorane po vsem svetu, a tokrat ne vseh hkrati, saj bo Slovenija film videla celo dva tedna pred Ameriko. Zgodba, ki jo je tokrat zrežiral španski režiser Juan Antonio Bayona, ki ga pri nas poznamo predvsem po filmu Nemogoče, katastrofalnem cunamiju na Indijskem oceanu leta 2004, je tokrat preplet konspirativne dinozavrske zarote svetovnih razsežnosti, potem vulkanske grožnje, da bo za vedno – tokrat pa res! – uničila dinozavre in jih pripeljala do izumrtja, ter osrednjih človeških junakov iz prejšnjega dela, ki ju spet upodabljata Chris Pratt in Bryce Dallas Howard.
Glavno vlogo ima seveda spet, tako kot leta 1993, mešanica animatroničnih in digitalnih dinozavrov, teh skoraj bajeslovnih bitij, ki 65 milijonov po svojem resničnem izumrtju še vedno razvnemajo človeško domišljijo tako močno, da se jim vsakič znova prepuščamo v temi kinodvoran. Ustvarjalci filmov o dinozavrih se tega tokrat še kako zavedajo – konec Padlega kraljestva daje slutiti, da bo dinozavrom z izoliranega otoka Isla Nublar v svoji filmski prihodnosti naposled uspelo premagati tudi oceansko prepreko.
Sicer pa nam je zametke za neprekinjeno dinozavrsko filmsko zgodbo zapustil tudi pokojni Michael Crichton. Lani je namreč devet let po njegovi smrti izšel še njegov zadnji posthumni roman Dragon Teeth (Zmajevi zobje), ki ga lahko beremo tudi kot nekakšen zgodovinski preddel njegovega Jurskega parka.
Nekaj je gotovo: kljub izumrtju daleč v preteklosti dinozavri živijo naprej. Če ne drugače, pa v naši (filmski) domišljiji.
1