Četrtek, 4. 10. 2018, 18.10
6 let, 2 meseca
Urbani portreti
Samo Rugelj: Romanci leta v vašem kinu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,41
Hladna vojna je poljski film, kar je vedno dobra novica, saj na redni kinospored ne pride veliko poljskih filmov, tisti, ki pa pridejo, so običajno dobri.
Ste (še) kaj romantični? Če ste, potem ta vikend lahko pridete na svoj račun v najbližjem kinu.
Ko sem bil pred 20 leti, še pred pojavom kinocentrov, zadolžen za pripravo kinoprograma v tedanjih Ljubljanskih kinematografih, je za prvi vikend v oktobru tradicionalno veljalo, da je treba ponuditi kakšen odmeven, obenem pa malo resnejši film. To je namreč čas, ko Ljubljano (pa seveda sedaj tudi Maribor in Koper) ponovno zasedejo deset tisoči študentov, ki so se v prestolnico vrnili po dolgih poletnih počitnicah in so prvi vikend pogosto izkoristili tudi za obisk kina.
Zadnja leta se je ta logika precej omilila, a letošnji prvi dnevi oktobra kažejo, kot da bi se nekdo spomnil tistih "starih dobrih časov". Tako Kinodvor na eni strani kot kinocentri po večjih slovenskih mestih na drugi ponujajo filma, ki bi ju zlahka imeli za nekakšni naj romantični drami letošnjega leta. To sta Hladna vojna in Zvezda je rojena, ki vsaka na svoj način predstavljata evropski in ameriški pristop k temu žanru. Poleg tega pa ju druži še kaj drugega, denimo glasba kot pomemben del vsebine.
Poglejmo si ju pobliže.
Hladna vojna in deset let Kinodvora
Hladna vojna je poljski film, kar je vedno dobra novica, saj na redni kinospored ne pride veliko poljskih filmov, tisti, ki pa pridejo, so običajno dobri. Letošnji dobitnik zlate palme za režijo Pawel Pawlikowski, ki je za film Ida pred nekaj leti prejel tudi tujejezičnega oskarja, je v črno-beli tehniki (in v neobičajnem, staromodnem formatu 4 : 3) posnel Hladno vojno, ki se dogaja v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, torej v času hladne vojne, v njen center pa je postavil nenavadno ljubezensko zgodbo, ohlapno zasnovano na štoriji njegovih staršev.
Ona je energična, samosvoja, uporna in divje lepa Zula (o kateri govorijo, da je poškodovala svojega očeta, sama pa pove, da jo je zamenjal za njeno mamo in mu je z nožem pač morala pokazati razliko), on pa šarmanten, inteligenten, umirjen, urban in glasbeno navdahnjen Wiktor. Poveže ju glasba, saj je Wiktor član ekipe, ki nekaj let po koncu druge svetovne vojne po poljskem podeželju išče "naravne" pevske in plesne talente, da bi sestavili folklorno skupino, s katero bi na Poljskem pa tudi širše promovirali tako podeželsko kulturo kot socialistične vrednote in ideje.
Zula s svojo surovo energijo in prvinsko lepoto Wiktorju seveda takoj pade v oči in do strastnega, a za druge skritega razmerja ni daleč. Glasba, ki ju sprva povezuje, pa ju kasneje začne vleči narazen, saj Zula Wiktorju očita, da se je za lastne koristi in ugoden družben status na Zahodu (kamor pobegne iz Poljske) odpovedal resnični glasbeni ustvarjalnosti in s tem tudi njej.
Ljubezenska zgodba, ki ji prepreke postavljajo železna zavesa, komunistični režim, osebne vrednote in življenjska prepričanja, vsakega od njiju lahko pripeljejo samo do konca, ki bi s svojo scenografijo lahko pobegnil iz kakega filma Andreja Tarkovskega.
Hladna vojna je gotovo en od filmskih presežkov, ki smo jih letos deležni iz evropske kinematografije, Poljsko pa bo zastopal tudi kot oskarjevski kandidat. Estetski, kompleksen, provokativen, zgodovinsko pomenljiv in s svojim koncem tudi avtohtono evropski je kot nalašč tudi za praznovanje v Kinodvoru. Ta je z njim zaznamoval desetletnico svojega delovanja, odkar ga je leta 2008 prevzela Nina Peče Grilc in mu vdihnila prepoznavno senzibiliteto, ki jo že ves ta čas ustvarja in ohranja s programskim vodjo Koenom van Daelom ter ekipo.
Kinodvor je v tem času postal motor slovenske art kino mreže in obvezna postaja vsakega pravega ljubljanskega filmoljubca, spekter dogodkov ter prizadevanj, ki jih ustvarja ta zavod, ki si polovico sredstev za svoje delovanje ustvari na trgu, pa se še širi, dokler naj se ne bi čez nekaj let materializiral v t. i. minipleksu pod Metalko.
Še na mnoga leta, torej!
Cooper in Gaga sta že v dvominutnem kolažu filmskih izsekov pokazala tako kemijo in energijo, da se je vročica okoli filma začela samo dvigovati, še posebej po njegovi svetovni premieri na filmskem festivalu v Torontu, kjer je dobil zelo dobre kritike.
Zvezda je rojena ali Bradley Cooper kot režiser
Hollywoodski zvezdnik Bradley Cooper, bradati modrooki angel, ob katerem vzdihujejo dekleta in ženske po vsem svetu, seveda ni bil tip igralca, ki bi mu prisodil, da se bo pri štiridesetih letih lotil režije in pisanja scenarija za četrto različico klasičnega filma Zvezda je rojena, ki je bil prvič posnet že daljnega leta 1937. Svojo zadnjo reinkarnacijo je ta film dobil pred nekaj več kot 40 leti, ko sta glavni vlogi zasedla pevec Kris Kristofferson in Barbra Streisand, ki sta za seboj pustila kar velike čevlje.
Zato sem novico, da se je Cooper lotil režije nove verzije ravno tega filma, vzel z veliko skepso, ne glede na to, da si je za soigralko izbral pop divo Lady Gaga, ki ima kar nekaj zagrizenih oboževalcev tudi pri nas. (Poznam recimo enega, ki je v zadnjem letu dvakrat odletel zaman v Pariz na njen koncert, saj je bil ta obakrat odpovedan, on pa je imel vozovnice, ki jih ni mogel vrniti.)
Ko je tako pred časom prišel na svetlo prvi napovednik za ta film, pa sem, tako kot mnogi drugi, spremenil mnenje in se ogrel za to glasbeno dramo. Cooper in Gaga sta že v dvominutnem kolažu filmskih izsekov pokazala tako kemijo in energijo, da se je vročica okoli filma začela samo dvigovati, še posebej po njegovi svetovni premieri na filmskem festivalu v Torontu, kjer je dobil zelo dobre kritike.
Zgodba je tudi tokrat klasična. Cooper je uspešni, vendar že malo upehani, zapiti in vse bolj rutinski rocker, ki se je v svoji karieri, tudi zaradi težav s sluhom, znašel v stranski ulici. Po enem svojih precej generičnih koncertov se ustavi v baru, kjer pojejo travestiti - poleg njih pa tudi Lady Gaga v podobi plahe, eterične, obenem pa tudi zelo nadarjene pevke, ki pa se otepa petja svojih pesmi, ki jih mimogrede občasno zlaga.
Simpatija med njima se vname takoj, sredi noči na bližnjem parkirišču padejo tudi prvi verzi, od tu do prvega skupnega nastopa, na katerega jo napol povabi, napol prisili znova zbujeni rocker, pa je samo še nekaj korakov - in zvezda je rojena. Ena najmočnejših glasbeno podloženih filmskih čustvenih scen zadnjega časa zapečati tudi njuno zvezo.
Seveda pa tudi tu, tako kot v Hladni vojni, glasba odigra še drugo vlogo in med sveža ljubimca in kasnejša zakonca začne postavljati vse višji zid - njo vleče v pop vode, ki so zanj zgolj komercialna glasba brez globlje notranje vsebine, njeni uspehi pa ga začnejo počasi, a nezadržno razkrajati. Očitki tako vodijo do škandalov, ti pa do ekscesov, od koder je le težko najti pot nazaj v ustvarjalno partnersko simbiozo.
Če je bilo za nastanek Hladne vojne potrebno kar nekaj filmskih producentov, ki so vsak primaknili nekaj novcev (kar je model, po katerem nastane večina evropskih filmov), je bil za film Zvezda je rojena potreben samo en velik globalni medijski igralec, studio Warner in veliko zakulisnih detajlov, denimo o Cooperjevem dolgotrajnem učenju kitare in petja, s katerimi so začinili nastajanje filma, ki bo poskušal na vaše oči zvabiti nekaj rose, seveda pa prinesti tudi dobiček.
Ne glede na to, ali ste bolj za art ali bolj za komercialo, pa je nekaj gotovo: v bližnjem kinu vas čaka taka ali drugačna romanca, ki vas gotovo ne bo pustila neprizadete.
Naj se študentsko leto začne!
