Iz Beograda v Slovenijo: "Moja prioriteta je bila, da se čim hitreje naučim slovenščine"

S 25-letno Uno Savić, ki je pred selitvijo živela v srbski prestolnici, smo se pogovarjali o njeni želji po selitvi v tujino, o tem, zakaj je izbrala prav Slovenijo, o njenih prvih mesecih tukajšnjega življenja in navdušenju nad državo, primerjali smo življenje in razmere v Srbiji z njenim tukajšnjim življenjem, jo vprašali, kaj jo je pri nas najbolj navdušilo in kaj jo morda moti, katere kotičke najraje obišče, razkrila pa nam je tudi vse o učenju slovenščine in svoje želje za prihodnost.

Kako točno se je začela vaša zgodba s Slovenijo? Je bila selitev v tujino dolgoletna želja ali se je zgodila spontano?

Dodiplomski študij je končala na Univerzi v Novi Gorici. Foto: Osebni arhiv Une Savić Vedno sem želela živeti oziroma študirati v tujini. Tak je bil moj načrt in načrt moje družine. Ko sem bila v zadnjem letniku srednje šole, smo obiskali največji izobraževalni sejem v Beogradu, kjer so se predstavile univerze z vsega sveta. Najbolj me je pritegnila predstavitev Univerze v Novi Gorici, na katero sem se kasneje tudi vpisala in tam končala dodiplomski študij. Seveda je na mojo odločitev vplivalo tudi to, da je Slovenija blizu Srbije. Da nisem predaleč od doma in grem vedno lahko domov obiskat starše. Vplivalo je tudi to, da je jezik dokaj podoben. Vedela sem, da mi ne bo tako težko, kot bi mi bilo, če bi šla študirat na primer v Nemčijo.

Dodiplomski študij sem končala v Novi Gorici, nato pa sem se preselila v Maribor, kjer trenutno končujem podiplomski študij na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru.

Trenutno torej živite v Mariboru. S čim se poleg študija še ukvarjate?

Poleg študija trenutno delam v odnosih z javnostmi v enem od velikih slovenskih podjetij. Ukvarjam se tudi z urejanjem in vodenjem profilov na družbenih omrežjih. Imam profil, na katerem govorim o svojih izkušnjah z življenjem v Sloveniji in tukajšnjim študijem.

Kakšni so bili vaši prvi meseci življenja v Sloveniji?

V Slovenijo, natančneje v Novo Gorico, sem se preselila leta 2019. Od tega je že sedem let. Če se spomnim prvih mesecev, mi je bilo vse zelo zanimivo. Bilo je novo okolje, novi ljudje, bilo mi je res lepo. Kamorkoli sem šla, nikoli nisem začutila nobene diskriminacije. Vsi so bili navdušeni, da sem iz glavnega mesta Srbije prišla v Slovenijo, še posebej pa v Novo Gorico, ki je majhno mesto.

Torej ste se ob selitvi v Sloveniji počutili dobrodošlo?

Seveda. Vseh sedem let, kolikor živim v Sloveniji, sem se tukaj vedno počutila dobrodošlo in nikoli nisem doživela nobene diskriminacije ali česa podobnega. Razen zdaj, ko sem začela objavljati na družbenih omrežjih (smeh, op. p.). Pogosto dobim kakšen grd komentar. Zdi se mi, da si ljudje, ki to pišejo, nekaj takšnega upajo napisati samo zato, ker se skrivajo za svojimi profili, medtem ko si v živo česa takšnega nikoli ne bi upali reči.

Ste imeli pred selitvijo o Sloveniji in Slovencih kakšne predsodke?

Niti ne. V Ljubljani imamo družinske prijatelje, ki smo jih obiskovali vsaj enkrat na dve leti. Tam sem se vedno imela odlično. Že ko sem bila v srednji šoli in sem razmišljala, da bi šla študirat nekam v tujino, sem razmišljala tudi o Sloveniji. V pozitivnem smislu, ker sem se imela pri teh družinskih prijateljih vedno tako lepo. Imela sem same lepe izkušnje.

Kot študentka v Mariboru je za delo Roka roko (ne) umije – Krvave sledi korupcije v okviru projekta Kreakcija prejela nagrado za drugo mesto. Foto: Osebni arhiv Une Savić

Kako bi življenje v Sloveniji opisali nekomu, ki o tej državi ne ve veliko in bi ga želeli nad njo navdušiti?

To je zame pravo vprašanje, ker se s tem ukvarjam že nekaj časa. Zdi se mi, da sem prav s svojimi objavami na družbenih omrežjih na tisoče tujcev navdušila nad Slovenijo. No, vsaj želim si, da je tako. Vsak dan prejemam sporočila predvsem mladih ljudi, ki so zainteresirani za študij v Sloveniji. Pišejo pa mi tudi ljudje, ki sem pridejo kot turisti. Vprašajo me, kaj vse naj obiščejo, če imajo tri dni časa. Zdi se mi, da s tem, ko govorim o svojih izkušnjah, navdušim veliko ljudi, ker so moje izkušnje predvsem pozitivne. Res sem navdušena nad Slovenijo in tukajšnjim izobraževalnim sistemom. Več ko govorim o tem, več ljudi je zainteresiranih za Slovenijo.

Če primerjate življenje v Srbiji s Slovenijo – kaj vas je tukaj najbolj pozitivno presenetilo?

V Sloveniji se danes počuti že kot domačinka. Foto: Osebni arhiv Une Savić Da si kot mlada oseba, ki študira in poleg tega še dela, lahko privoščim, da živim sama, brez pomoči staršev. Seveda so mi na začetku pomagali, zdaj pa mi ne več. S študentskim delom si lahko privoščim stanovanje in pokrijem vse svoje osnovne potrebe. V Srbiji to ne bi šlo. Tam so urne postavke katastrofalno nizke, stroški življenja pa so – predvsem v glavnem mestu Beograd – zelo visoki. Če si zdaj zamislim, da bi ostala v Beogradu in tam študirala, ne bi zrasla v osebo, kakršna sem danes, ker bi bila še vedno vezana na starše. To, da sem šla v tujino in se naučila novega jezika, začela delati, spoznala nove ljudi in se večkrat preselila, je res vplivalo na mojo samozavest in name kot osebo. Mislim, da česa takšnega v Srbiji, glede na gospodarski položaj, ne bi mogla doživeti. Tam pri 25 letih ne bi zrasla, kolikor sem z življenjem v Sloveniji.

Poudarila bi tudi, da mi je v Sloveniji zelo všeč izobraževalni sistem. Zdi se mi, da je izobraževanje dostopno vsem, ki se želijo izobraževati. Vsi so vedno presenečeni, ko jim povem, da je v Srbiji študij plačljiv tudi na državnih univerzah. Če nisi v majhnem odstotku študentov, ki imajo visoko povprečje ocen, ti država ne pokrije šolnine. Študent, ki ima povprečne ocene, mora torej plačati šolnino. Te znašajo tisoč ali več tisoč evrov na leto, kar je za življenjski standard v Srbiji veliko. To, da je študij brezplačen, je ena velikih prednosti Slovenije. Najprej seveda za slovenske državljane, dodatno pa tudi za državljane vseh držav, s katerimi ima Slovenija bilateralni sporazum, in državljane Evropske unije. Tako bi moralo biti povsod.

Ste imeli samo pozitivne izkušnje ali je bilo tudi kaj negativnega?

Res imam samo pozitivne izkušnje. Edino, kar sem opazila, je, da so ljudje v Srbiji med sabo malo bolj povezani. Zdi se mi, da imajo večjo potrebo po medsebojnih interakcijah in druženju. V Sloveniji tega nisem začutila. Prijatelji iz Slovenije mi niso predstavili svojih prijateljev, težko sem prišla vmes (smeh, op. p.) in razbila bariero, ki ne obstaja samo med tujo študentko in slovenskim študentom, ampak se mi zdi, da tudi med Slovenci. Nisem začutila potrebe po druženju in interakcijah, zato sem vedno jaz tista, ki organizira vse. Vsi so navdušeni nad tem, da sem tako proaktivna. To je edina razlika, ki sem jo začutila. Ne bi rekla, da je ravno negativna, me pa malce moti. Včasih res pogrešam miselnost ljudi v Srbiji, sicer pa se počutim bolj povezana z ljudmi v Sloveniji.

Je poleg te povezanosti in druženja med ljudmi še kaj takšnega, po čemer se Slovenci in Srbi najbolj razlikujemo?

Niti ne, mislim, da smo si kar podobni. Ne gre za takšne razlike, kot če bi naredila primerjavo s kakšnimi Skandinavci. Mislim, da je med nami več podobnosti kot razlik. Edina stvar, ki sem jo opazila sama, je omenjena potreba po povezanosti in druženju.

Prej ste omenili, da se tujci na vas večkrat obrnejo z vprašanjem, kaj obiskati v Sloveniji. Kateri pa so vaši najljubši kotički?

Vsak kotiček Slovenije je zelo lep kotiček. Potovala sem povsod po Evropi in zame je Slovenija ena najlepših držav. Kamorkoli greš, tudi če se po avtocesti samo pelješ iz enega kraja v drugega, je vse videti kot iz pravljice. Ne morem se odločiti, ali je najlepše poleti, pozimi, spomladi, ko je vse zeleno, ali jeseni, ko je vse zlato. Res je čudovito. Morda najbolj navdušena pa sem nad Bohinjem in Bohinjskim jezerom. Tam bi živela. To je tudi kraj, ki ga priporočim vsem. Tudi Bled je čudovit, ampak vsem rečem, da če so že tam, naj gredo še do Bohinjskega jezera. To je še posebej čudovito poleti, ko se lahko kopaš. Zelo lepa je tudi Obala, še posebej Piran. To sta morda moji dve najljubši destinaciji, sicer pa menim, da je vsa Slovenija čudovita.

"Vseh sedem let, kolikor živim v Sloveniji, sem se tukaj vedno počutila dobrodošlo in nikoli nisem doživela nobene diskriminacije ali česa podobnega." Foto: Osebni arhiv Une Savić

Je kaj iz življenja v Srbiji, kar močno pogrešate?

Pogrešam družino. Sem edinka, nimam brata ali sestre, in vedno sem bila zelo navezana na starše. Sicer pa ne pogrešam ničesar, ker se mi zdi, da je kakovost mojega življenja v Sloveniji dosti boljša kot v Srbiji.

Opazila sem, da zelo lepo govorite slovensko. Ste jezik govorili že prej ali ste se ga naučili po selitvi?

Jezika sem se naučila po selitvi. Da sem se ga naučila dovolj dobro, da sem se lahko znašla ob prvih izpitih, sem potrebovala tri mesece. Seveda je na začetku najtežje. To povem vsem, ki razmišljajo o selitvi v Slovenijo, a niso prepričani glede jezika. Se pa jezika nisem naučila toliko zaradi študija, ampak bolj zaradi potrebe po druženju. Kot sem že omenila, med študentom iz tujine in slovenskim študentom obstaja neka bariera. Sama nisem hotela, da bi bila ta bariera še večja zato, ker bi se nekdo moral z mano pogovarjati v srbščini ali angleščini. Vedela sem, da bo moje družabno življenje trpelo, če se slovenščine ne naučim čim prej (smeh, op. p.). Sem namreč zelo ekstrovertirana in komunikativna oseba, pomembno mi je, da imam prijatelje.

Zdi se mi, da je knjižna slovenščina, ki jo uporabljaš na fakulteti, preprostejša kot pogovorna slovenščina. Najprej sem živela v Novi Gorici, kjer govorijo v primorskem narečju, nato pa sem se preselila v Maribor, kjer imajo štajersko narečje. Na začetku nisem razumela nič (smeh, op. p.). Občutek imam, da se tudi Slovenci iz različnih regij med sabo ne razumejo. Zame je bil to velik šok. Danes govorim nekakšen hibrid prekmurščine, ki sem jo pobrala od sošolcev, ter štajerskega in primorskega narečja. Malo imam tudi srbskega naglasa, zato nihče nikoli ne more uganiti, od kod prihajam.

Je bilo učenje slovenščine lažje ali težje, kot ste pričakovali?

V Mariboru končuje podiplomski študij. Foto: Osebni arhiv Une Savić Glede tega, kako težko bo, nisem imela nobenih pričakovanj. Preprosto sem vedela, da se jezika hočem naučiti. Stojim za tem, da bo vsakemu, ki se hoče nečesa naučiti, to tudi uspelo. Če se nekdo želi naučiti kitajščine, se je bo naučil, ni pomembno, kako težka je. Mislim, da sem se zato jezika naučila tako hitro. Imam nekaj sošolcev, ki so tukaj več let in zelo slabo govorijo slovensko. Morda jim jeziki ne gredo tako dobro ali pa jim jezik ni prioriteta. Zaradi razlogov, ki sem jih omenila prej, je bila moja prioriteta, da se slovenščine naučim čim hitreje.

Vam kaj pri slovenskem jeziku povzroča težave oziroma se vam zdi zapleteno? Morda dvojina?

Res je, dvojina. Opazila sem, da je tudi dosti Slovencev ne uporablja. Ko gre za akademske zadeve in še posebej zdaj, ko se ukvarjam z odnosi z javnostmi, mora biti moja slovenščina pravilna. Po sedmih letih življenja tukaj zato vedno dodatno preverjam, ali sem vse prav napisala. Še posebej, ko gre za dvojino.

Omenili ste, da o svojih izkušnjah z življenjem v Sloveniji govorite tudi na družbenih omrežjih. Zakaj ste se odločili, da boste govorili v srbščini, ne slovenščini?

Ker so moja ciljna skupina večinoma tujci. Nekaj objav sem posnela tudi v slovenščini in kar nekaj sledilcev imam tudi iz Slovenije. Ko sem študirala v Novi Gorici, sem delala tudi kot študent tutor, hkrati pa še prakso v promociji. V sklopu tega sem obiskovala izobraževalne sejme in predstavljala prednosti študija v Novi Gorici. Na ta način sem se dosti naučila o samih postopkih prijave in administrativnih zadevah. Že takrat sem veliko ljudem pomagala s samimi prijavami, zdaj z družbenimi omrežji pa sem to samo nadaljevala in o tem začela govoriti bolj javno. Zelo hitro sem dobila veliko ogledov in sledilcev ter opazila, da je zelo veliko ljudi, ki jih to zanima – ali so to tujci, ki že živijo v Sloveniji, tisti, ki o selitvi v Slovenijo še razmišljajo, ali pa ljudje, ki Slovenijo nameravajo obiskati zgolj turistično. Zdi se mi, da je ljudem bolj blizu, če nekdo svojo zgodbo pove osebno.

View this post on Instagram

A post shared by Studije u Sloveniji sa Unom (@studije.sa.unom)

Se danes v Sloveniji še vedno počutite kot tujka ali že kot domačinka?

Bolj kot domačinka. Tukaj imam dosti prijateljev, v Mariboru živim že dve leti in pol. Zaradi vseh izkušenj in let tukaj sem že čisto domača.

Se nameravate po koncu študija vrniti v Srbijo ali Slovenijo vidite kot svoj stalni dom?

Slovenijo seveda vidim kot svoj stalni dom. Moj trenutni cilj je, da se po študiju redno zaposlim, ker ne bom mogla večno delati kot študentka. Poleg tega, da končam magistrsko nalogo, je to trenutno moja glavna prioriteta. Vsekakor bi rada ostala v Sloveniji.

S čim pa se želite ukvarjati, kaj bi bila vaša sanjska služba?

To, kar počnem že zdaj kot študentka, torej odnosi z javnostmi, ki zajemajo tudi promocijske in marketinške zadeve, urejanje družbenih omrežij, spletnih strani in pisanje novic. Načeloma to, kar sem študirala in sem po izobrazbi. V to smer sem šla in v tej smeri želim tudi ostati oziroma nadaljevati.

Preberite še:

Sportal Makedonec sporoča Sloveniji in Slovencem: Ne zavedate se, kako vam je lepo

Novice Slovenka o delu za nemškega velikana: Navdihujoče je poslušati Lionela Messija

Novice Britanec, ki ga je očarala Slovenija: uči se slovenščine, obožuje dvojino in obnavlja 200 let staro hišo #video