Mister Slovenije: Morda so na tekmovanju tudi geji, a mene to ne moti

Mister Slovenije Jure Rugani se je po zmagi na slovenskem tekmovanju dobro pripravil tudi na nastop v Indoneziji, kamor je odletel z organizatorjem tekmovanja Erikom Ferfoljo. In kot je pri slovenskih mistrih že v navadi, je tudi Jure dosegel dobro uvrstitev, saj je v finalu prišel med najboljših šestnajst na svetu.

Jure, kaj ste razmišljali, ko ste bili v zraku, ko ste leteli proti Indoneziji? Nisem bil obremenjen z dosežki svojih predhodnikov, želel pa sem doseči čim boljši rezultat. Če bi želel izboljšati pretekle rezultate, bi moral zmagati, kar pa mislim, da ni bilo mogoče, vseeno pa sem se potrudil, da bi dosegel, kar se da največ. Zadal sem si visoke cilje, obremenjeval se pa nisem. V Indonezijo sem prišel s pričakovanji, ki so se tudi uresničila, a ne v celoti. Dosežen rezultat se mi zdi dober, lahko bi bil boljši, a celotno dogajanje je bilo zanimivo in pestro, kot sem pričakoval.

Ste bili torej zadovoljni z dogajanjem v Indoneziji? Sem. Sicer sem želel več, a mi je tudi Erik povedal, da sem se dobro odrezal, in glede na to, da ima izkušnje, mu zaupam. Zadovoljen sem.

Kaj pa pričakujete od prejetega naslova? Zakaj ste se sploh prijavili na tekmovanje? Prijavil sem se zaradi nove izkušnje. Med tekmovanjem sem vse bolj čutil željo po zmagi, ki se mi je uresničila. V prihodnje pa želim naziv, ki traja leto dni, čim bolje izkoristiti in tudi zato bom 20. decembra organiziral dobrodelno zabavo, v katero ta trenutek vlagam svojo energijo. Po novem letu bom šel delat v tujino kot model, v Sloveniji bom manj prisoten in zato upam, da bom to dobro izkoristil.

Kako pa vas je očarala Indonezija? Bila mi je všeč. Je povsem nekaj drugega kot življenje tukaj, vesel sem, da sem šel tja. Imel sem previsoka pričakovanja, saj veliko srfam in ker je Indonezija odlična lokacija za srfanje, sem upal, da bom imel kaj časa za to. Seveda je bil urnik tako natrpan, da mi ni uspelo. Videli smo veliko stvari, Džakarta me je malo razočarala, saj je veliko mesto, a zelo neurejeno, predvsem promet je grozen. Veliko je zastojev, ljudje pa so zelo prijazni, hrana mi je bila sicer všeč, a sem imel kar nekaj težav s prebavo. Splošno pa imam o Indoneziji dober vtis.

Od deklet vedno slišimo, da je Slovenija premajhna za zmago, slovenski mistri pa dosegate lepe uvrstitve. Je torej to res ali mislite, da sta tekmovanji zelo različni? Na izborih za mis je več kot sto deklet, nas je bilo 38. To je nedvomno oteževalna okoliščina za dekleta, ker se je težko uvrščati visoko. Majhnost se zagotovo pozna, v ozadju so poslovni interesi in na vse ne moremo vplivati. Zdi se mi, da je pri nas organizacija izbora mistra zelo dobro zasnovana, to pa se potem pozna tudi na svetovnem izboru. Videl in občutil sem, da nas ne jemljejo kot majhne, vidi se, da smo resni, da smo korektni, da Erik ve, kako se dela, in to se odraža tudi na odnosu na svetovnem izboru.

Kako potekajo dnevi mistrov pred izborom? Urnik je bil dejansko preveč natrpan. Zadnje dneve, ko je bilo veliko vaj, smo vstajali zelo zgodaj, med peto in šesto uro, večkrat smo zajtrkovali kar na poti in tudi kosilo je bilo velikokrat v škatli. Ko smo se vozili na obiske, smo imeli popoldan vedno vaje. To pomeni, da smo začeli vaditi šele okoli petih popoldan in potem smo v hotel prišli šele okoli enih. Bili smo kar utrujeni, časa zase je bilo malo, veliko je bilo vožnje, ur, preživetih na avtobusih, in potovanj, ki so tudi izčrpavala.

Kako pa ste pred finalom skrbeli za svoje telo? Fantje smo hodili na fitnes, to je res, a velikokrat je bil ta fitnes tako slabo opremljen, da smo se morali znajti po svoje. Le en ali dva sta bila resnično dobro opremljena, a smo se znašli. Na začetku je bilo še nekaj časa za vadbo vsak dan. Potem sem dobil prebavne težave in nekaj dni nisem treniral, zadnje dni pa je bil urnik tako natrpan, da časa za vadbo ni bilo.

Kaj pa hrana? Bila je v redu. Veliko je bilo sladic, ko smo prosili, da to malo spremenijo, tudi so. Seveda smo lahko pazili na prehrano, a velikokrat smo jedli tudi na poti in tam, ker si lačen, pač poješ vse.

Kako pa je kaj z ekstremi? Ste jih opazili? Je bilo to tako, kot pripovedujejo misice, da so sotekmovalke jedle vato, pred leti celo trakuljo, da se ne bi zredile? Takšnih ekstremov nisem opazil. Bojevitosti ni bilo, morda sta izstopala eden ali dva tekmovalca, ki sta se res silila v ospredje, a sta to počela na napačen način in na koncu se jima ni obrestovalo. Mislim, da ni takšnih ekstremov kot pri dekletih. Nekateri fantje so zelo pazili na prehrano, jedli so samo beljake in meso, sam nikoli nisem šel v ekstreme. So pa na finalni dan fantje začeli zavračati vodo, da se ne bi napihnili, delali so sklece, preden so šli na oder, a na koncu smo tik pred finalom izvedeli, da sploh ne bomo nastopili zgoraj brez, ampak oblečeni v majice. Bilo je malo smešno, saj je bilo naše delo malce zaman, a hoteli so, da smo resnično dobro pripravljeni (smeh).

Kaj pa se na finalu dejansko ocenjuje? Organizator je izpostavil, da se fante ocenjuje ves čas tekmovanja, ne le na finalu, kar pomeni, da se točke pridobivajo ves čas, ko si tam. Ne gre le za videz, gre tudi za karizmo, pojavnost, na finalu pa gre za nastop kot celoto.

Kako pa je potekal sam šov? Ste imeli kaj treme? Vsak tak šov prinese tudi nekaj treme. Ko si enkrat na odru, vidiš, da je vse tako, kot že veš, moram reči, da sem se na odru odlično počutil.

Ste po šovu kaj proslavili svojo uvrstitev? Tega tam ni bilo, kar sem pogrešal. Indonezija je muslimanska država, alkohol je težko dobiti, zabave pa ni bilo. Tudi med tekmovanjem zabav ni bilo, po tekmovanju smo šli le na večerjo in potem v hotel, saj smo bili zelo utrujeni.

Govori se, da je med tekmovalci vedno veliko gejev, ki naj bi prav zato tudi dobro kotirali, saj naj bi bilo veliko gejev tudi med glavnimi organizatorji. Je to res? Kakšna je vaša izkušnja? Ne morem reči, da gejev ni bilo. Nekaj jih je bilo. Za tekmovalce ne vem, saj nekateri to skrivajo, po večini pa mislim, da ni tako. Meni osebno je vseeno, ali je nekdo istospolno usmerjen ali ne, če se z njim dobro razumeš kot s človekom. Okoli tekmovanja je tako kot pri ženskih tekmovanjih ali Eurosongu kar nekaj gejev, a nihče od njih ni tega posebej izpostavljal, tako da nekih posebnih zgodb glede tega nimam.

Kaj pa ženske ponudbe? So bile? Vzbudili smo kar nekaj pozornosti, saj je v Indoneziji to tekmovanje popularno. Veliko ljudi se je z nami želelo fotografirati, med njimi seveda tudi veliko žensk. Neposrednih povabil sam nisem dobil, tudi slišal nisem nič o tem, a morda je kdo le dobil kakšno ponudbo (smeh). Žensk okoli tekmovanja je bilo malo, saj je tam kultura drugačna, tako da ko smo prišli v kakšno žensko družbo, smo bili zelo veseli.

Se boste, tako kot ste se pred dvema dnevoma, kot mister udeležili še kakšne prireditve? Seveda. Nekaj prireditev bom obiskal, a najpomembnejša je ta, ki jo organiziram sam. Želim izkoristiti naslov, ki ga imam, in želim si pomagati ljudem, zato sem se povezal z zavodom Zadnje upanje, kjer so mi svetovali, naj pomagam VDS Šentjur, enoti Šmarje pri Jelšah, ki izvaja varstveni in zaposlitveni program za osebe z motnjami v razvoju. V tem času jim, kot vsem, primanjkuje denarja in tako bomo na prireditvi zanje poskušali zbrati nekaj sredstev z vstopnino. Na prireditvi bodo nastopili tudi preostali mistri, Trkaj, imeli bomo glasbeno-plesni program, zato res vabim vse, da se pridejo zabavat z nami 20. decembra v ljubljanski Nebotičnik, kjer se bomo res potrudili, da skupaj naredimo nekaj lepega.