Sobota, 10. 8. 2013, 16.17
8 let, 7 mesecev
Govorica rok v Jakopičevem drevoredu
Razstava umetnika Charlesa Juhásza-Alvarada z naslovom Entre manos (Roka roki): Koda, zanka, nebula je del osrednjega programa septembrskega 30. grafičnega bienala Prekinitev.
V Jakopičevem drevoredu portoriški umetnik nagovarja s serijo fotografij, 118 jih je na panojih. Te je mogoče gledati posamično, kot samostojne povedi, ali skupno, kot besedilo – v lastnem ritmu, ki si ga ustvari gledalec s prehajanjem med fotografijami, v katere so zapisani gibi kretenj znakovne govorice in poetični napisi, ki jih spremljajo. Govorico rok na posnetkih upodablja umetnikov model Karen Albros, katere starši imajo slušno motnjo, njegova sestra, pisateljica in prevajalka Emeshe Juhásza-Miniberg pa se je podpisala pod verze, ki spremljajo vsako izmed podob, skupaj pa oblikujejo pesem.
Umetnikovo delo se nanaša tako na zgodovino kot sočasje, pri čemer pa se pri projektih obrača k principu prostorsko-specifičnih postavitev. Tako tudi v ozadju podob kretenj rok lahko preberemo prizore iz Ljubljane, pa tudi Portorika. V postavitvi, kjer je avtor izhajal iz ideje vizualnega komponiranja melodije v štirih stavkih, pa klopi, ki obdajajo fotografije, lahko med drugim razumemo tudi kot elemente, ki lahko učinkujejo tudi kot zbor.
Projekt se nanaša tudi na madžarskega skladatelja in pedagoga Zoltana Kodalya (1882−1967), ki je s svojo metodologijo izpopolnil ročni znakovni jezik, ki ga je izumil angleški duhovnik in učitelj glasbe John Curwen. Ta je svoj znakovni sistem razvil za potrebe glasbene notacije, saj je bil prepričan, da bi morala biti glasba dostopna vsem. Curwenove znake je v filmu Bližnja srečanja tretje vrste (1991) za sporazumevanje z Nezemljani uporabil režiser Steven Spielberg.
Asistent koordinatorja jubilejnega grafičnega bienala Boris Beja za prostorsko-specifično postavitev, ki v ospredje postavlja znakovni jezik gluhonemih, pravi: "V času, ko se zdi, da je medosebni dotik omejen le še na digitalne komunikacijske vmesnike, nas avtor nagovarja k dotiku, k otipljivemu, k materialnemu, in ne nazadnje nas obrača k tistemu, ki nam bo lahko vrnil dotik nazaj."
Taktilnost pripovedi, povabilo k aktivnosti z dotikom, je tako del procesa, ko se moramo sprehoditi vzdolž drevoreda, ki pa bo v času prihajajočega bienala povezoval osrednji razstavni prizorišči MGLC in Moderno galerijo, še pravi Beja.
Kuratorka osrednje razstave grafičnega bienala je Deborah Cullen. Slovenska različica postavitve Charlesa Juhásza-Alvarada pa je delo Mine Fine.