Nedelja, 7. 6. 2020, 18.19
3 leta, 10 mesecev
Slovenki, ki sta po Latinski Ameriki prekolesarili že 12 tisoč kilometrov #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,67
12
Barbara in Anja že leto in pol kolesarita po Latinski Ameriki.
Anja Antolič in Barbara Marčič, dvojica pod imenom The Bike Wanderers, že več kot eno leto s kolesoma odkrivata lepoto in čare Latinske Amerike. Njuno pot, ki se je začela na skrajnem jugu Argentine, je v marcu prekinila epidemija koronavirusa. Kolesarki sta zdaj obtičali v prestolnici Ekvadorja Quitu, kjer so tamkajšnje oblasti podaljšale karanteno. Po prvotnih načrtnih bi moral biti njun končni cilj Mehika, a je zaradi danih razmer, kot pravita, nadaljevanje poti pod vprašanjem. Ostajata pa optimistični.
Za Anjo Antolič in Barbaro Marčič je že več kot 12 tisoč kilometrov poti. Na svojih kolesih sta opazovali naravo Argentine, Čila, Bolivije, Peruja in Ekvadorja, kjer sta v prestolnici Quito marca obtičali v karanteni ob izbruhu epidemije novega koronavirusa. Kot pojasnjujeta, poti nista posebej načrtovali. "Vedeli sva, da želiva začeti na jugu in kolesariti proti severu Latinske Amerike," pripovedujeta.
Prek ljubljanskega letališča na jug Argentine
In tako je dvojica, znana tudi pod imenom The Bike Wanderers, pred več kot letom in pol, natančneje oktobra 2018, vzletela z ljubljanskega letališča in se odpravila v mesto Ushuaia na skrajnem jugu Argentine, kjer se je kolesarska pot tudi uradno začela.
Začetek poti v mestu Ushuaia je zaznamovalo fotografiranje.
Kolesarjenje po Latinski Ameriki tudi za marsikaterega izkušenega popotnika in ne nazadnje športnika ne bi bilo majhen zalogaj, a dekleti ostajata optimistični in upata na najboljše. Čeprav priprave niso bile temeljite, veliko koristnih informacij dobita kar sproti na svojih izletih.
"Od kolesarjev sva dobili informacije, prav tako večino časa poslušava nasvete domačinov, ki poznajo svet in okolico, v kateri živijo. Tako sva se na primer izognili kolesarjenju po obali Peruja, saj je tam cesta zelo prometna, puščavska in tudi bolj nevarna, ker je precej kriminala. Namesto obale sva ubrali pot čez Ande in nato čez ves Peru."
Utrinki s potovanja:
Mehiške telenovele in Motoristov dnevnik
In kako se človek sploh odloči za tako velik podvig, zaradi katerega si več kot leto dni zdoma? Anja in Barbara pravita, da je bila zamisel prisotna že dlje časa. "Mogoče so k temu malce pripomogle telenovele v zgodnji mladosti ali pa celo bolj ogled filma, ki je bil posnet po resnični zgodbi," dodajata.
Motoristov dnevnik je film, ki ju je najbolj navdihnil. Posnet po resnični zgodbi opisuje pot Ernesta Cheja Guevare, ki se je s svojim prijateljem Albertom z motorjem odpravil raziskovat Latinsko Ameriko.
Sveta dolina Inkov, ogled ruševin Pisac, Peru
K odločitvi je pomembno pripomoglo tudi dobro poznavanje jezika. "Nekaj je zagotovo pripomogel tudi študij španščine v Ljubljani. Države, skozi katere potuješ in katerih jezik poznaš, doživljaš popolnoma drugače. Domačini so cenili najino poznavanje španščine in nama tudi bolj zaupali, saj je pogovor tekel lažje. Tako sva lahko prebili most med gringom (turistom/tujcem, op. p.) in domačinom. Tudi kulturo sva predhodno malce poznali, saj sva jo imeli priložnost spoznavali skozi študij," pojasnjujeta kolesarki in ob tem ne pozabita poudariti, da je v praksi to vseeno nekaj čisto drugega, "nekaj pristnejšega, saj jo vidiš in ne nazadnje tudi doživiš".
Pika na i pri odločanju pa je bila želja po spoznavanju neznanega. "Ljubezen do kolesarjenja, želja po potovanju, po odkrivanju nečesa novega, hrepenenje po dogodivščini in svobodi ter spoznavanju načina življenja, ki je tako zelo drugačen od tistega, ki smo ga vajeni doma," so med drugim razlogi, ki so ju posedli na kolesarski sedež.
Kolesarili sta po trasi Cheja Guevare.
Nad Latinsko Ameriko sta Anja in Barbara navdušeni. Ob vprašanju, kateri izmed obiskanih krajev v Argentini, Čilu, Boliviji, Peruju in Ekvadorju jima je bil najbolj všeč, se težko odločita. Kot pojasnjujeta, se jima je čisto vsaka država vtisnila v spomin.
Od adrenalinskega spusta po Cesti smrti do Andov
"Iz Argentine nama bo tako za vedno ostalo v spominu kolesarjenje skozi Patagonijo in bojevanje z močnimi vetrovi, v Čilu naju je prevzela dih jemajoča neokrnjena pokrajina Carretere Austral oziroma najjužnejše ceste, iz Bolivije nama bodo v lepem spominu ostali kolesarjenje po poti Cheja Guevare, adrenalinski spust po Cesti smrti ter seveda kolesarjenje skozi največjo in najvišje ležečo slano puščavo na svetu Salar de Uyuni. Res neopisljiv občutek. V Peruju naju je najbolj navdušila 'bikepacking' pot, imenovana Peru Great Divide, ki naju je popeljala skozi gorovje Andov, kjer sva kolesarili na višini štiri tisoč metrov ob prečudovitih lagunah ter lamah in alpakah. Ekvador pa naju je navdušil s svojim zelenjem, ki mu ni videti konca," povesta.
Spomini na Cheja Guevaro so v Boliviji še kako živi, nam povesta.
Na svojih popotovanjih sta imeli priložnost doživeti veliko, zato je anekdot na pretek, recimo pripetljaj v Peruju. "S španščino sva si že kar domači, pa vendar se tu in tam zgodi, da naju ne razumejo. Enkrat sva v trgovini prodajalca prosili za dva litra vode, pa nama je samozavestno podal trilitrsko plastenko kokakole. Nekaj časa sva zaprepadeno gledali, nato pa mu še enkrat počasi, besedo za besedo, povedali, kaj želiva," razložita.
V nadaljevanju izpostavita še dogodivščino, ki sta jo pred kratkim doživeli v Ekvadorju. "V času karnevala se v Ekvadorju obmetavajo s peno in tudi sami sva bili deležni tega med kolesarjenjem v hrib. Ko je že kazalo, da se je vse skupaj umirilo, mi je Anja ob poganjanju pedal veselo rekla, da je precej mirno in da so očitno nehali škropiti peno, a še preden je dokončala zadnjo besedo, se je mimo naju pripeljal avtobus in nekdo naju je povsem poškropil. Obe sva za minuto obmolknili in nato planili v smeh. Saj ne moreš verjeti ..." med drugim pove Barbara.
Zelenje ekvadorske narave
Ganjeni nad prijaznostjo
Na svoji poti sta bili Slovenki marsikdaj tudi presenečeni. Kot poudarjata, sta bili ganjeni nad tem, da smo ljudje le ljudje in si nismo tako zelo različni. "Dobrota ostaja, še posebej v tistih najmanjših vaseh visoko v Andih. Da ljudje, ki imajo najmanj, dajo največ in da te presenetijo tudi tisti, ki imajo malo več, pa ti pomaga takrat, ko to najbolj potrebuješ. Na področju vsakdanjega življenja in preživetja ljudi naju je presenetilo tudi to, na kakšne načine si služijo vsakdanji kruh. Praktično ti ni treba oditi iz svoje hiše, ker je toliko uličnih prodajalcev, tudi vsaka druga hiša ima majhen kiosk, kjer lahko ob 22. uri dobiš osnovna živila, baterije ali kakšne sladkarije. Ko sva na primer vzeli večurni prevoz do džungle v Peruju in smo se ustavili nekje na poti, so prišli prodajalci do kombija ter prodajali pijačo in hrano. Še kosilo iz domače restavracije ti prinesejo, samo za na stranišče moraš vstati in iti iz kombija. Tega v Sloveniji ne vidiš," dodajata Anja in Barbara.
Kampiranje v učilnici ene izmed vaških šol v Peruju
Preizkušnje na poti za seboj pustijo tudi pomembne življenjske lekcije. Anja in Barbara sta se na svojih podvigih naučili skromnosti. "Ceniti vsak obrok hrane, ki nama je bil dan ali sva si ga sami skuhali, ceniti vodo, ki je človeku tako samoumevna, na najinem potovanju pa je pomenila preživetje v dolgih odsekih, kjer je ni bilo mogoče dobiti. Tudi prho se naučiš ceniti, še posebej toplo, saj je ta v Južni Ameriki redkost. Zavedaš se, da ne potrebuješ veliko, potrebe se zmanjšajo in bolj ti je jasno, kaj je pomembno in kaj ni," nam še povesta za konec.
12