SiolNET. Trendi Potovanja
2,61

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Kako smo v Južni Ameriki lovili piranhe in anakonde #video #foto

2,61

termometer

Kaj storiš, ko si že odrasli otroci zaželijo še eno veliko družinsko potovanje? Nič drugega kot to, da pripraviš nahrbtnike in družinskemu zemljevidu dodaš še neodkrito celino – Južno Ameriko.

Po 28 dnevih je naš popotni dnevnik bogatejši za pet novih držav, pet glavnih mest, osem notranjih poletov in 15 tisoč prepotovanih kilometrov. Pot nas je vodila v puščavo Quacachina, na deviške otoke Ballestas, ogledali smo si enigmatične geoglife Nazca, v džungli plavali z rožnatimi delfini in lovili piranhe, našli anakondo ter splezali na mavrično goro in Machu Picchu.

Za poslastico smo se ohladili še na ledeniku, ki leži na samem končku te ogromne celilne. Peru, Bolivija, Argentina, Urugvaj in delček Čila, kjer smo obiskali samo glavno mesto Santiago, so na koncu ostali na letaliških nalepkah dodobra zdelanih nahrbtnikov družine Gerič.

Pa gremo lepo po vrsti

Pot smo zaradi poceni kart začeli v Benetkah, od koder smo poleteli proti Buenos Airesu. Ker te poceni karte vedno prisilijo v naporne rešitve, smo po 14-urnem poletu, na hitro z letališča za nekaj ur, v polni bojni opremi, otovorjeni z nahrbtniki skočili v središče mesta. Do tja se s sicer poceni javnim avtobusom, za manj kot evro, cijazite skoraj tri ure, ampak časa je bilo ravno dovolj, da smo si ogledali znameniti trg s Caso Rosado – predsedniško palačo, iz katere je Evita Peron nagovarjala svoje ljudstvo.

Evito so Argentinci po vzoru Kubancev ovekovečili podobno, kot so v Havani Cheja in Castra. Evito so Argentinci po vzoru Kubancev ovekovečili podobno, kot so v Havani Cheja in Castra. Foto: Rajko Gerič

Po kratkem ogledu smo poiskali še javni prevoz do drugega letališča v mestu, ki je namenjeno notranjim poletom, in že smo bili na letalu za Limo. Preden smo se odpravili na letalo, nam je uspelo izgubiti še popotniški etui, v katerem so bila mednarodna potrdila o cepljenju. A časa za paniko enostavno ni bilo, saj smo to ugotovili tik pred vkrcanjem, zato smo le upali, da "obveznih dokumentov" od nas nihče ne bo zahteval.

Povsod smo se počutili varne in dobrodošle

Teh dokumentov kljub osmim notranjim poletom po Južni Ameriki, ki so sledili, od nas na srečo nihče ni pričakoval. Da bi bila zadeva še bolj zanimiva, pa smo jih ob vrnitvi v Buenos Aires na koncu potovanja po treh tednih nedotaknjene dobili pri letališki policiji. Skratka, mudilo se je na polet do glavnega mesta Peruja, Lime, vmes pa nas je zaradi poceni karte čakalo še deveturno spanje na izjemno neudobnem letališču v Mendozi, a tudi tega smo vajeni.

Za prihranek nekaj sto evrov popotniki velikokrat preživimo kakšno uro več na letališčih. Ker so stoli pregovorno neudobni, je lažje prenočiti kar na tleh. Za prihranek nekaj sto evrov popotniki velikokrat preživimo kakšno uro več na letališčih. Ker so stoli pregovorno neudobni, je lažje prenočiti kar na tleh. Foto: Rajko Gerič

Lima, mesto, kjer cveti turizem in preseneča arhitektura

Prestolnica Peruja je razdeljena na dva dela. Prvi je turistično obarvan Miraflores, to je del ob peščeni obali, kjer mrgoli hotelov, restavracij, nočnih klubov in spominja na kakšno letoviško mestece. Mi smo seveda prišli v koledarski zimi, zato so nas pričakale temperature okrog 15 stopinj. Tako smo opustili željo po kopanju in plaži ter pogumne deskarje v debelih neoprenih le opazovali z vrha pečin.

V Limi smo si prek spletne platforme Airbnb najeli stanovanje v 13. nadstropju v središču Mirafloresa, od koder smo imeli krasen razgled. Pogrešali smo le ogrevanje, saj se ponoči zelo ohladi, temno pa je že takoj po šesti zvečer. Naslednji dan je sledil ogled starega mestnega jedra, ki preseneti z urejenostjo in krasnimi palačami. Posebna poslastica pa je enourna menjava straže pred predsedniško palačo, kjer okrašeni vojaki ob spremljavi godbe na pihala v ritmu valčka in opere telovadijo, vrtijo puške in topotajo s škornji.

Staro mestno jedro je posejano s palačami in urejenimi trgi. Staro mestno jedro je posejano s palačami in urejenimi trgi. Foto: Rajko Gerič

Po umirjeni Limi je bil čas za prvo adrenalinsko preizkušnjo, zato smo se z nočnim avtobusom, ki je dokazano najboljša rešitev, da ne plačujete prenočišča, odpravili do puščave.

Ica in smučanje po strmih sipinah Huacachine

Že ob načrtovanju poti doma so se fantoma zasvetile oči, ko smo se pogovarjali o možnosti deskanja po sipinah, zato je bila oaza Huacachina z nepregledno puščavo okrog nje obvezen postanek. Ko smo si izposodili opremo in se vkrcali na puščavske buggyje, se je v slogu Mad Maxa začelo adrenalinsko divjanje po puščavi in spuščanje po strmih sipinah. Tam se tisti, ki nimajo prave deske ali smuči, enostavno uležejo na desko in se z glavo naprej poženejo navzdol.

Kar nekaj časa smo iskali junaka, ki bo šel prvi, in seveda je bil izbran najstarejši in najbolj nor. Pripadla mi je čast, da se prvi poženem po več kot stometrski strmini. To se seveda konča z obilico adrenalinskega kričanja in polnimi hlačami … V mojih je na srečo končal le pesek. A priznati je treba, da je hitrost res zavidljiva, fantje pa lahko potrdijo, da je tudi bordanje čisti užitek, samo malo bolj na trdo gre v primerjavi s snegom.

Nepregledne sipine ponujajo adrenalinsko spuščanje po njih ali pa so idealen kraj za meditacijo v popolni tišini. Nepregledne sipine ponujajo adrenalinsko spuščanje po njih ali pa so idealen kraj za meditacijo v popolni tišini. Foto: Rajko Gerič

Da je bila mera polna, je bil z nami vodnik, ki celo tekmuje v bordanju po sipinah, zato so imeli s sinovoma pravi mali šov, ko so vijugali po strmini. Po dričanju po sipinah smo hiteli na najvišjo, da smo ujeli še sončni zahod. Z vrha sipin ob čudovitem pejsažu in tišini človek pozabi na hrumenje buggyjev in se prepusti brezčasnosti.

Neizkušeni turisti pogosto na sipine lezejo po najkrajši navpični poti. Ko ugotovijo, da jih pesek ne spusti nikamor, uberejo klasično "planinsko" prečenje in hitro so na vrhu. Neizkušeni turisti pogosto na sipine lezejo po najkrajši navpični poti. Ko ugotovijo, da jih pesek ne spusti nikamor, uberejo klasično "planinsko" prečenje in hitro so na vrhu. Foto: Rajko Gerič

V Huacachini smo si naslednji dan po pogajanju s taksisti privoščili še izlet na otoke Ballestas. Gre za otoke, kjer brez človeške prisotnosti domuje na milijone ptičev, s čeri vas pozdravljajo morski levi in tudi kak pingvin se najde. Vse skupaj lahko opazujete le s čolna. Na otoke lahko stopijo samo znanstveniki in na vsakih pet let pobiralci guama – ptičjih iztrebkov. Teh se nabere na metre in so odlično gnojilo.

Otoki Ballestas veljajo za miniaturno različico znamenitih Galapaških otokov. Otoki Ballestas veljajo za miniaturno različico znamenitih Galapaških otokov. Foto: Rajko Gerič

Razprodani avtobusi so pogosto priložnost za novo avanturo

Naslednji dan smo si privoščili namakanje v bazenu in sopihanje na vrh sipin, ki obdajajo oazo, potem pa je bil že čas za premik do najbolj zaželenega cilja potovanja, Machu Picchuja. Ker pa so imeli Perujci tridnevni državni praznik, se je izkazalo, da so vsi nočni avtobusi do tja zasedeni, zato smo se v petih minutah odločili za dodaten postanek v Nazci. Odločitev, ki je ne moreš obžalovati, saj smo si v podarjenem dnevu ogledali neverjetne geoglife Nazca, črte in podobe, ki so v kamnito puščavo z neverjetno natančnostjo vrisane že dva tisoč let.

Še danes nihče ne ve, kdo in kako je "poslikal" puščavo. Res je neverjetno, da se podobe razkrijejo šele, ko se vzpneš na desetmetrski hribček, sicer pa ne bi imel pojma, mimo česa se voziš po cesti, ki prečka kamnito pustinjo. Ta se razteza na 450 kvadratnih kilometrih in v sebi skriva več kot 300 podob, največja meri kar 370 metrov.

Podobe predmetov in živali postanejo žive šele z višine. Staroselci so bili na tla s primitivnim orodjem sposobni narisati tudi 20 kilometrsko popolnoma ravno črto. Podobe predmetov in živali postanejo žive šele z višine. Staroselci so bili na tla s primitivnim orodjem sposobni narisati tudi 20 kilometrsko popolnoma ravno črto. Foto: Rajko Gerič

Izjemno suho območje, kjer dežuje le enkrat na leto, je puščavske podobe nedotaknjene ohranilo več kot dve tisočletji, pravo razsežnost pa vidite šele iz zraka.

Cusco in čudež Machu Picchuja

Iz Nazce smo spet ponoči potovali z avtobusom do Cusca, nekdanje inkovske prestolnice, kjer najdete vse za obisk Machu Picchuja. Kot mnogi turisti smo si tudi mi to svetovno čudo izbrali za vrh potovanja, in kljub stroškom, ki se jim ne morete izogniti, je upravičil vlogo favorita na potovanju. Ceno tega izleta nam je sicer uspelo oklestiti na čisti minimum, a kljub temu vas ogled te inkovske gradbene mojstrovine vseeno stane vsaj 120 evrov na osebo. Če ste se seveda pripravljeni odreči potovanju z vlakom in se do izhodišča v kraju Aguas calientes odpraviti peš.

Hoja ob tirih ni le prihranek, je tudi pristen stik z naravo, saj vlak po progi pripelje le dvakrat na dan.  Hoja ob tirih ni le prihranek, je tudi pristen stik z naravo, saj vlak po progi pripelje le dvakrat na dan. Foto: Rajko Gerič

12-kilometrski sprehod skozi džunglo

Aguas calientes, kjer najdete tudi znamenite vodne vrelce, je fascinantna turistična vasica ob vznožju Machu Picchuja. Do tja se najprej iz Cusca večji del poti peljete z avtobusom, nato pa ob železniški progi še pešačite 12 kilometrov. Gre za sproščujoč sprehod ob železniški progi, ki preči džunglo. Pot je dobro vzdrževana in polna ljudi, ob hoji pa uživate v tropskem rastlinju in zvokih tisočerih ptic.

Dobri dve uri hoje in prihranek 600 evrov so za petčlansko družino vsekakor vredni napora. Tudi naslednji dan, ko je sledil vzpon na Machu Picchu, smo preskočili drago avtobusno vožnjo do vrha, saj vam za nekajminutno vožnjo poberejo 20 evrov na osebo.

Tisočero izklesanih stopnic še pripomore k čaru dostopa do Machu Picchuja. Tisočero izklesanih stopnic še pripomore k čaru dostopa do Machu Picchuja. Foto: Rajko Gerič

Raje smo se na vrh povzpeli po inkovskem stopnišču. Pot je strma in se dvigne za 700 metrov, a po eni uri smo prisopihali do vrha in uzrli čudo sveta. Machu Picchu, kljub temu da smo ga na slikah videli že tisočkrat, v živo vzame dih. Resnično gre za prizor, ki se vtisne v spomin, sprehod med ruševinami pa vas bo navdušil nad inkovsko kulturo in njihovim gradbenim mojstrstvom.

Stokrat videna podoba zažari šele, ko jo zagledaš z lastnimi očmi. Stokrat videna podoba zažari šele, ko jo zagledaš z lastnimi očmi. Foto: Rajko Gerič

Mavrična pravljica dobesedno vzame dih

Po vrnitvi v Cusco smo si organizirali še izlet na znamenitost, za katero še domačini pred leti niso vedeli, da jo imajo. Gre za mavrično goro, bolje rečeno gorovje, ki preseneča s svojimi resnično čudovitimi barvami. Sedmero različnih mineralov sestavlja gorovje in raznolike barve so se razkrile šele pred petimi leti, ko se je tam stopil sneg, ki je bil do takrat stalno na vrhu teh gora.

Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo morali tudi na mavrični gori omejiti množični obisk turistov. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo morali tudi na mavrični gori omejiti množični obisk turistov. Foto: Rajko Gerič

Globalno segrevanje razkrilo turistični biser

In tako je globalno segrevanje razkrilo še en turistični biser, ki zdaj privablja na tisoče turistov. Ti se kljub težavam z dihanjem, prilesti morate na višino 5.100 metrov, odločajo za vzpon, a nepozabni selfi z mavričnim ozadjem poplača ta napor. Seveda je poskrbljeno tudi za tiste, ki imajo težave z višinsko boleznijo ali kondicijo. Zanje poskrbijo domačini, ki hitijo po gori s konji na povodcu in ponujajo malo lažji dostop do vrha, pohodniki pa do tja v zmerni hoji po enostavni poti sopihajo slabi dve uri.

Ko ste na vrhu, vas ob čudovitih razgledih preseneti tudi strupen mraz, zato na 5.000 metrih nobena obleka ni odveč. Ko ste na vrhu, vas ob čudovitih razgledih preseneti tudi strupen mraz, zato na 5.000 metrih nobena obleka ni odveč. Foto: Rajko Gerič

Kljub dobri kondiciji vam bo vzpon na mavrično goro povzročal težave, saj na nadmorski višini 5.000 metrov zraka za "pošten vdih" preprosto ni dovolj.

Človeško mravljišče, ki ga rešuje nemška gondola

Iz Cusca smo se spet s prenočiščem na avtobusu odpravili v La Paz in zjutraj se nam je odprl pogled na večmilijonsko mesto, za katero nihče ne zna natančno povedati števila prebivalcev. Bolivijsko glavno mesto s svojimi nepreglednimi opečnatimi hiškami res bolj spominja na mravljišče kot na prestolnico.

Sistem gondol je organiziran podobno kot podzemna železnica, brez njega bi stanovalci za pot na drugi konec mesta potrebovali nekaj ur, z gondolo pa za en evro na vrh prideš v nekaj minutah. Sistem gondol je organiziran podobno kot podzemna železnica, brez njega bi stanovalci za pot na drugi konec mesta potrebovali nekaj ur, z gondolo pa za en evro na vrh prideš v nekaj minutah. Foto: Rajko Gerič

Mesto, ki se je iz kotline razraslo na vsa okoliška hribovja, bi brez gondolskega sistema in ob kaotičnem cestnem prometu obstalo. Tako pa se vse skupaj premika v urejenem kaosu.

V La Pazu se prebudite na nadmorski višini skoraj 4.000 metrov in to vsakogar, ki pride iz nižine, malce "položi", zato potrebujete vsaj kak dan ali dva, da premagate višinsko bolezen. Tudi struktura mesta, ki je zgrajeno v hrib, vam bo ob raziskovanju povzročala kar nekaj težav z zadihanostjo, da o zadušljivem prometu ne govorim.

A kljub temu je La Paz prav zaradi tega eno od najbolj fascinantnih mest, ki smo jih obiskali doslej. V napol zgrajenih hišah iz navadne opeke živi na milijone prebivalcev, ki nekako obvladujejo ta kaos. Ko smo spoznali še sistem žičnic, ki je največji na svetu, je bil čas, da smo pobegnili v divjino.

Pampas, porečje Amazonke, krokodili, rečni delfin in tisočero peres

Pobeg iz kaotičnega La Paza v nedotaknjeno porečje Amazonke, Pampas, je pravi balzam za dušo. Tja smo čez Ande skočili z enournim poletom, nato je sledila še triurna vožnja po makadamu v osrčje džungle in potem še triurna vožnja s čolni po rečnih kanalih do naselja sredi džungle.

Ko vidiš, da tukan tudi hitro leti po džungli, je občudovanje tega ptiča še večje. Ko vidiš, da tukan tudi hitro leti po džungli, je občudovanje tega ptiča še večje. Foto: Rajko Gerič

Na poti občudujete na tisoče pisanih ptic, na vsakih deset metrov vas pričaka meter ali dva velik krokodil, ogromna kapibara ali pa vam družbo s pljuskanjem ob čolnu delajo rožnati rečni delfini.

Iskanje anakonde se lahko zavleče tudi za nekaj ur, ko jo zagledaš, pa si vesel, da nima sedmih metrov, ampak le dobra dva. Iskanje anakonde se lahko zavleče tudi za nekaj ur, ko jo zagledaš, pa si vesel, da nima sedmih metrov, ampak le dobra dva. Foto: Rajko Gerič

V treh dneh džungle se lahko podate na iskanje anakonde. Mi smo našli manjšo, ki je imela dobra dva metra (?!), privoščite pa si lahko tudi plavanje z delfini, medtem ko vas z obale opazujejo ogromni krokodili.

Na krokodila ali njegovo bolj nevarno različico črnega kajmana naletite na vsakih nekaj metrov. Kljub temu so človeku nenevarni, če jih seveda pustite pri miru. Na krokodila ali njegovo bolj nevarno različico črnega kajmana naletite na vsakih nekaj metrov. Kljub temu so človeku nenevarni, če jih seveda pustite pri miru. Foto: Rajko Gerič

Vodnik nam je v smehu pojasnil, da je delfin "kralj reke" in se ga krokodili, kljub temu da merijo dobra dva metra in več, enostavno bojijo. Ko skupina zaplava na območju delfinov, se ti takoj začnejo igrati okrog kopalcev in "čuvajo" turiste pred nepovabljenimi zvermi. Adrenalinski je bil tudi lov na piranhe, ki jih je enostavno uloviti s svežimi koščki mesa, nato pa so ocvrte končale na našem jedilniku.

Za lov na ostrozobe piranhe potrebujete le košček svežega mesa in tri metre ribiškega laksa s trnkom. Za lov na ostrozobe piranhe potrebujete le košček svežega mesa in tri metre ribiškega laksa s trnkom. Foto: Rajko Gerič

Titicaca, mistično jezero, polno legend

Jezero Titicaca si delita Peru in Bolivija in je z 8.400 kvadratnimi kilometri največje jezero v Južni Ameriki. Ker leži na 3.800 metrih nadmorske višine, je tudi najvišje plovno jezero na svetu. Tudi tja se odpravite na poučni enodnevni izlet iz La Paza. Z ladjico smo obiskali otok Isla del Sol, na katerem je inkovski kralj opravljal obred v čast soncu. Nabit je z energijo minulih časov in ponuja trenutke za meditacijo ob vrelcu mladosti in čudovitih razgledih.

Perujci imajo spoštljiv odnos do inkovske kulture, številni še danes častijo njihove simbole. Perujci imajo spoštljiv odnos do inkovske kulture, številni še danes častijo njihove simbole. Foto: Rajko Gerič

Ledena pravljica in skrb za naravo

Po vrnitvi v La Paz nas je pot spet vodila nazaj do Buenos Airesa z vmesnim postankom v Santiagu de Chile. Komaj smo dobro odložili nahrbtnike, smo bili spet na letalu do mesteca El Calafate na samem repu celine, ki je izhodišče za izlet na ledenik Perito Moreno. Gre za eno največjih argentinskih turističnih atrakcij, saj ledenik zaradi premikanja ledene gmote ves čas leze naprej, ogromni ledeni kosi pa se lomijo v jezero.

Naravni park je izjemno urejen, popolnoma čist, celo na razglednih terasah je na primer prepovedano kajenje, ob vstopu v park pa vsak dobi vrečko za smeti, ki jo mora odnesti s seboj. Pogled na ledeno gmoto, ki se boči 70 metrov visoko, je resnično enkraten. Ogledate si ga lahko s hojo po brvi, ki vas vodi ob ledeniku, ali pa greste še na izlet z ladjo in si ledenik ogledate še iz te perspektive. To čudo narave je zares neverjetno in izredna skrb Argentincev, da ga ohranijo nedotaknjenega, je vredna vse pohvale.

Šele ko stojiš pred ledenikom, se zaveš neverjetne moči in hkrati ranljivosti narave. Šele ko stojiš pred ledenikom, se zaveš neverjetne moči in hkrati ranljivosti narave. Foto: Rajko Gerič

Urugvaj, država zgodovine in hitrega razvoja

Po vrnitvi iz ledene pravljice smo imeli čas še za dvodnevni izlet v Urugvaj. Iz Buenos Airesa je zelo enostavno s trajektom skočiti najprej do Colonie, mesteca pod Unescovo zaščito, ki vas očara s starinskimi stavbami in uličicami, na katerih je polno starinskih avtomobilov in zanimivih lokalov.

Starinski svetilnik je simbol Colonie del Sacramento, čeprav ob sprehodu po mestu odkrijete še kup podobnih biserov. Starinski svetilnik je simbol Colonie del Sacramento, čeprav ob sprehodu po mestu odkrijete še kup podobnih biserov. Foto: Rajko Gerič

Iz starodavnega mesteca smo šli naprej z avtobusom še do Montevidea, ki velja za mlajšega brata Buenos Airesa. To se kaže na vsakem koraku, le da je Urugvaj z Montevideom še malce bolj čist in urejen, kar pa pomeni tudi malenkost višje cene kot v Argentini.

Prestolnica Urugvaja bolj spominja na evropsko mesto. Prestolnica Urugvaja bolj spominja na evropsko mesto. Foto: Rajko Gerič

Po vrnitvi iz Urugvaja v Buenos Aires nam je ostal čas le še za nočno pohajkovanje po mestu, ki živi pozno v noč. Seveda ni šlo brez zadnje popotniške večerje, kjer smo si kljub izčrpani denarnici privoščili klasično argentinsko meso na žaru (a la parilla) in skupaj premlevali prepotovane kilometre, doživetja in podobe, ki so se nam vtisnili v spomin.

Južna Amerika, hvala za gostoljubje in čudovite trenutke v tvojem nedrju.

Še nekaj podatkov za morebitne posnemovalce:

- Povratna karta Benetke–Buenos Aires: 405 evrov.

- Notranji poleti z letali, brez katerih zaradi velikih razdalj ne gre: 500 evrov (vključeni enosmerni polet Buenos Aires–Lima, La Paz–Rurrembaque (džungla – Pampas), La Paz–Buenos Aires in povratna letalska karta Buenos Aires–ledenik El Calafate)

- Karte so cenovno ugodne, če ste seveda pripravljeni tudi na vmesne postanke (devet ur v Mendozi, 6 ur v Santiagu de Chile).

- Spali smo v hostlih, kjer je najcenejša sprotna rezervacija prek interneta, povprečno za pet oseb in dve sobi nismo plačali več kot 50 evrov na noč.

- Pomembno pa je, da se posvetujete z domačini, receptorji in lastniki hostlov, ki so zakladnica idej. 

- Pogovarjajte se z ljudmi, prebirajte nasvete popotnikov in barantajte s ponudniki. Le tako lahko dosežete ugodne cene in nepozabne izkušnje.

- Skupni stroški 28-dnevnega potovanja z vsemi nastanitvami, vstopninami, izleti ter letalskimi in avtobusnimi prevozi: 2.000 evrov na osebo.

Komentarji

5

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • simon.colnic / 31.08.2019. ob 15:02 +3 - 1

    hudo naporno, a vredno vsakega napora. izjemno načrtovanje in organizacija. potovanje, ki pozitivno zaznamuje in je postilo obilico spominov, ki bojo ostali vedno živi. najbolj fantoma

    +3 - 1
  • Oregon / 31.08.2019. ob 07:10 +4 - 2

    zelo lepo!

    +4 - 2
  • MarkJurko / 31.08.2019. ob 21:55 +2 - 1

    Odlično, tudi zelo dober opis popotovanja. Človek, ki ni zadrt skopuh in ne vidi vsega le v negativnem smislu, doživi lahko lepe dni, trenutke in čas. Vredno je potovati po svetu in videti drugo kulturo in življenje, ki je precej drugače od našega.

    +2 - 1
delitve: 18
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin