SiolNET. Trendi Potovanja
4,37

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenka in Čeh, ki živita kot nomada #foto

4,37

termometer

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec
Foto: Osebni arhiv

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec sta Slovenka in Čeh, ki sta se med potovanji najprej srečala leta 1998 v Izraleu, leta 1999 v Kairu, nato pa še leta 2000 na Češkem v Pragi, ko sta se tudi odločila, da bosta svojo pot po svetu nadaljevala skupaj. In tudi jo, še danes. Vendar pa je njun način, ne le potovanja, ampak tudi življenja, za marsikoga zelo nenavaden. Katja in Miroslav sta se odločila za nomadsko življenje, po svetu pa potujeta kar s kolesi.

Na skupno pot sta se odpravila konec leta 2000. "To je bilo enoletno romanje po Evropi z jugotom, avtom, v katerem sem takrat živela," pravi Katja in dodaja, da sta se odpravila na potovanje proti Portugalski. "V Španiji sta srečevala kolesarja iz Anglije, ki sta ju počasi navduševala nad tako svobodnim načinom potovanja.  Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

"V majhnem sončnem gorskem mestecu Chefchaouen na severu Maroka se je ob zvitku domačega tobaka in dobrem sladkem maroškem čaju rodila ideja, da jugota zamenjava za kolesi in se odpeljeva proti Indiji," dodaja.

Zaradi terorističnega napada 11. septembra 2001 sta bila prisiljena odleteti do Bangkoka. "Leto pozneje sva na majhnem otoku Koh Tao, na vzhodni obali Tajske, kjer sva živela in izdelovala nakit, dobila dve stari kolesi." Tako se je počasi začela njuna kolesarska avantura, ki traja še danes.

Za potovanje s kolesom sta se odločila, ker imata rada naravo. "Je ravno prav hitro, tiho, da ne prestrašiš živali, ki zgodaj zjutraj pridejo na ceste, daje ti svobodo in je dobro za telo. In z njim lahko prideš tudi čez najvišje prelaze sveta," pravi Katja.

Poglejte galerijo z njunih potovanj:

1 / 30
2 / 30
3 / 30
4 / 30
5 / 30
6 / 30
7 / 30
8 / 30
9 / 30
10 / 30
11 / 30
12 / 30
13 / 30
14 / 30
15 / 30
16 / 30
17 / 30
18 / 30
19 / 30
20 / 30
21 / 30
22 / 30
23 / 30
24 / 30
25 / 30
26 / 30
27 / 30
28 / 30
29 / 30
30 / 30

S kolesi iz Slovenije in po kopnem vse do Indije

Šest let sta živela v Aziji in kolesarila po čudovitih pokrajinah čez Tajsko, Malezijo, Indonezijo, Kitajsko, Mongolijo, Južno Korejo, Japonsko in Tajvan.

Leta 2007 sta se vrnila v Evropo, da sta obiskala družino in prijatelje. "Narediti sva si morala tudi nova potna lista, saj sta bila stara že čisto polna."

Zimo sta preživela v Mehiki in se pripravila na dolgo pot nazaj v Azijo. "Poleti sva začela kolesariti iz Ljubljane čez Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Makedonijo, Grčijo in Turčijo na Bližnji vzhod, kjer sva obiskala prijatelje," pot opisuje Katja in nadaljuje: "Potem sva se odpravila nazaj čez Jordanijo in Sirijo v vzhodni, kurdski del Turčije, čez Gruzijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Uzbekistan, Kitajsko, Laos, Vietnam in Kambodžo nazaj na Tajsko."

Pred nekaj leti se je odprla tudi Burma (Mjanmar), tako da sta prišla po kopnem vse do Indije, je še pojasnila.

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: osebni arhiv

"So ljudje, ki so kot jezera, in ljudje, ki so kot reke"

Marsikomu se njun način življenja zdi nenavaden. V zahodni kulturi smo navajeni, da imamo stalen naslov, stalno prebivališče, izjeme imajo tudi začasnega. Nomadi pa so ljudje, ki se selijo iz kraja v kraj in nimajo stalnega doma.

"Ni veliko ljudi, ki živijo podoben način življenja kot midva, jih je pa vedno več, ki se odpravljajo na podobna potovanja." Pravita, da je večina ljudi zelo presenečena nad nomadskim načinom življenja, saj si ne predstavljajo, kako je takšno življenje sploh možno. "Strah pred neznanim se zdi največji dejavnik, da se ne odpravljajo na take poti," meni Katja. Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

"Za naju beseda dom pomeni svet in ni vezan na določeno mesto. Rada spoznavava nove kraje in se rada vračava na mesta, kjer sva že bila. Premikanje prinaša svežo energijo, ki jo imava rada," njun način življenja opisuje Katja.

Pojasni ga tudi z mongolskim rekom: "So ljudje, ki so kot jezera, in ljudje, ki so kot reke. Jaz čutim, da sem reka, ki se včasih tudi zajezi, vendar slej kot prej odteče dalje."

"Brezčasje, biti v trenutku in živeti življenje"

"Ogledujeva si kraje, ki so sicer težko ali celo nedostopni. Rada imava preprostost bivanja na kolesu. Brezčasje, biti v trenutku in živeti življenje. Spoznavati počasi spreminjajočo se pokrajino in ljudi, odkrivanje moči, ki jo imava skrito v sebi. Rada občutiva dež, sonce in veter, ljubezen, pozitivni vpliv na okolje in sebe," pravi.

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: osebni arhiv

"Vsi ljudje smo del ene velike družine ne glede na jezik, raso ali vero. To so samo zunanji dejavniki, ki povzročajo neenotnosti med nami.

Strah je človekov največji sovražnik in zaradi njega velikokrat trpimo, ne stopimo na pot, ki si jo tako želimo hoditi. Vsi smo del narave, ki nas obdaja, ne glede na to, da se je večina ljudi zelo odtujila od nje. Vse, kar delamo tukaj, vpliva na vsa bitja sveta, ki živijo na tem planetu.

Želim si, da bi bili bolj povezani z naravo in samim sabo in bi bolj ozaveščeno živeli, saj je svet preobremenjen z nepotrebnimi odpadki, ki jih bo narava težko predelala."

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

"Bala sem se, da bodo v čast posebnih gostov zaklali kakšno žival"

Na poti imaš lahko le toliko stvari, kot jih lahko voziš s sabo, kljub temu se ne strinjata, da gre za način življenja, odtujen od materilanih stvari: "Saj imava kolo, računalnik, fotoaparat in kuhalnik, je pa v materialnem smislu zelo minimaliziran."

Ker rada potujeta po manj obljudenih predelih, s sabo nosita tudi hrano za vsaj 10 dni. "Tako sva malo bolj svobodna in se nama ne mudi oditi v naslednjo vas ali mesto."

Pravita, da sta zaradi vegetarijanske prehrane malo omejena pri okušanju domačih jedi, ki so večinoma narejene iz mesa ali rib, tako da si kuhata predvsem sama. "Seveda je odvisno od države do države, kakšne so temu bolj, druge manj naklonjene. Vendar pa se povsod najde kakšna dobrota. Predvsem imava rada sveže sadje in zelenjavo."

Nekaj njunih najljubših jedi:
- na Japonskem sva imela zelo rada natto onigiri (riževe kroglice, polnjene s fermentirano sojo in zavite v nori alge),
- v Indoneziji gado gado (solata, narejena iz sveže in kuhane zelenjave, prelita s posebno arašidovo omako),
- v tibetanskih predelih Indije momo (cmoki, polnjeni z zelenjavo).

"V Indiji je bilo še najlažje, saj je večina hrane vegetarijanske. Najtežje pa je bilo v Mongoliji, kjer sem se bala, da bodo zaklali kakšno žival v čast posebnih gostov, pa smo jedli veliko jogurtov in sira," pravi. Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

Menita, da je sicer prehranjevanje v Aziji zelo preprosto, saj se kuha kar na ulici, kjer si izbereš svoje sestavine. "Če pa ti kaj ni všeč, lahko uporabiš tudi svoje sestavine. Na Kitajskem, na primer, v veliko predelih ne uporabljajo olja, namesto njega imajo svinjsko mast. Midva sva jim dala najino olje, da so nama skuhali hrano."

Na pot se odpravita tudi po dežju

Katja pravi, da se velikokrat na pot odpravita kljub dežju: "Če je slučajno večja nevihta, si najdeva zatočišče in počakava, da mine. Včasih to traja tudi nekaj dni."

Čeprav Katja rada hodi, ne mara nositi težkih nahrbtnikov: "Mislim, da je potovanje s kolesom super, saj greš počasi in s seboj voziš vse, kar potrebuješ." S seboj imata tudi rezervne zračnice in nekaj orodja, da lahko popravita manjše stvari.

"Do zdaj se nama še ni zgodilo, da bi nama kdo ukradel kolo, mogoče zato, ker je pretežko," še dodaja.

Mešanica češčine, slovenščine in angleščine s ščepcem lokalnega jezika

Slovenka in Čeh, ki sta se podala na pot po svetu, med seboj komunicirata v mešanici češčine, slovenščine in angleščine. "Ko prideva v novo državo, se vedno naučiva nekaj besed v lokalnem jeziku, tako te ljudje lepše sprejmejo, saj vidijo, da si drugačen, popotnik, ki ga zanimajo tudi ljudje in mesta, v katera pride."

V določenem kraju ostaneta tako dolgo, kot jima to dopušča viza: "V Aziji si v državah lahko od enega do treh mesecev, potem pa moraš državo zapustiti. Če je možnost podaljšanja vize, si jo rada podaljšava in ostaneva, dokler lahko."

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

Pri takšnem načinu življenja ju podpirata tudi družini, saj vidijo, da sta srečna. Poleg tega v današnjem svetu s komunikacijo ni večjih težav, saj je internet skoraj vsepovsod. "Razen seveda v bolj odročnih predelih, kot je puščava ali v Himalaji," dodaja Katja.

Sama se je na prvo daljše potovanje odpravila pri 21 letih. "To je bilo potovanje v Indijo, ki se je končalo na srednjem vzhodu in je trajalo eno leto." Prav tako se je Miroslav ali Mirko, kot ga kličejo prijatelji, na svoje prvo potovanje odpravil pri 21 letih.

"Preživljava se z izdelovanjem nakita, včasih tudi žonglirava z ognjem"

Najdražji del potovanj so vize in letalske karte, ki jih kupita, ko prideta na obisk v Evropo. A Katja pojsnjuje, da je sicer takšno življenje v Aziji zelo poceni. "Spiva predvsem v šotorih, pri domačinih ali v hostlih, ki tam niso dragi, za prevoz uporabljava kolesa, hrano pa si kupujeva na lokalnih tržnicah."

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

"Preživljava se z izdelovanjem nakita iz naravnih materialov, ki ga izdelujeva na poti, včasih tudi žonglirava z ognjem." Nekajkrat se jima je zgodilo celo, da sta namesto z denarjem storitev plačala kar z nakitom. Tako je bilo na Tajvanu, pravi Katja: "Zobozdravnik si je namesto denarja izbral kar najin nakit in nakupil veliko daril za novo leto."

O svojih dogodivščinah sta začela pisati tudi blog.

"Mislim, da je v tem življenju moje poslanstvo biti dobra teta"

"Kaj bo jutri, se ne ve," načrte za prihodnost opisuje Katja, ki pravi, da za zdaj uživata v takšnem načinu življenja in se že veselita nadaljnjih avantur, neznanih mest in ljudi, dolin in visokih prelazov ter novih izzivov, ki jih ponuja življenje.

"Svojo hiško že imava. Čeprav je majhna, je mobilna, lahko jo postaviva vsak dan na drugem mestu in jo imava zelo rada," še dodaja.

"Otroke imava rada, vendar si v takem svetu, kot je danes, ne bi želela imeti svojih. Onesnažen zrak, voda in hrana, vojne. Mislim, da je v tem življenju moje poslanstvo biti dobra teta," meni o naraščaju.

Katja Živec in Miroslav Jan Kadlec Foto: Osebni arhiv

Sredi puščave je do njiju pristopil neznanec, jima podaril sladoled in se odpeljal

"Kar nekaj odštekanih trenutkov se je nabralo v teh letih življenja na kolesu. Ampak tale se mi je vtisnil globoko v srce," enega od srečanj z domačini opisuje Katja.

"Bila sva v kazahstanski puščavi, temperatura čez dan je bila do 54 stopinj Celzija, cesta je bila prašna in zelo razbita. Bil je eden od teh zelo napornih dni, in ko se je začelo večeriti, sva iskala mesto za kampiranje."

Medtem ko sta si postavljala šotor, sta opazila, da se jima približuje kombi. "Res nisem bila razpoložena za pogovor, saj sta me vročina in slaba cesta kar izčrpali. Vse, kar sem si želela, je bilo, da se uležem in zaspim."

"Iz kombija, ki se nama je približal, je skočil majhen in zelo vesel mož. Dal nama je dva sladoleda, ki sta se hitro topila, nama rekel, da ima rad kolesarje, skočil nazaj v kombi in se odpeljal v neznano. Midva pa sva v šoku lizala sladoled, ki se je zelo hitro topil, in se čudila, kaj se je zgodilo," je sklenila Katja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 56
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin