Torek, 25. 12. 2018, 13.26
5 let, 3 mesece
Nagrajena slovenska blogerka: Odkar potujeva s hčerkama, veliko bolj uživava #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,08
4
Z otroki potovanja ne postanejo bolj naporna, ampak so lahko pravzaprav veliko bolj sproščena, je prepričana slovenska blogerka, ki piše starševski blog o potovanjih, s svojimi zapisi pa se je prebila tudi v tuje medije.
Inga Batur je avtorica bloga Coolkidzcooltrips, na katerem piše o svojih izkušnjah s potovanji z otroki ter o destinacijah, ki jih je obiskala z možem in hčerkama, ki imata danes devet in šest let. Blog, ki ga je začela pisati leta 2012, je do zdaj osvojil že več nagrad, med drugim so ga izbrali med deset najboljših blogov o družinskih potovanjih, ob tem pa so Ingine zapise objavili tudi tuji mediji, med drugim ameriški spletni portal Huffington Post.
V začetku letošnjega leta je izdala tudi ljubezenski roman, ki ga je navdihnilo potovanje na Škotsko, kmalu bo izšlo nadaljevanje.
Ste popotnica že od nekdaj?
Da, veliko sem prepotovala že kot otrok, s starši, zaradi česar imam zdaj oba pogleda na temo, o kateri pišem – z vidika otroka, ki je veliko potoval, in z vidika mame, ki potuje z otroki. Pozneje sva veliko potovala z možem in prva stvar, ki sem mu jo rekla, ko sem izvedela za nosečnost, je bila: "Obljubi, da bova še naprej potovala." Zatrdil mi je, da bova, po rojstvu prve hčerke pa sem bila pravzaprav jaz tista, ki se kar ni mogla pripraviti, da bi šli na pot.
Kako pa je bilo videti vajino prvo potovanje z otrokom?
Ko je imela hčerka osem mesecev, smo se odpravili v Provanso. To pot sva načrtovala po istem receptu, kot sva potovala prej, ko sva bila še sama. Ogledati sva si hotela prav vse, kar sva našla v vodnikih, jaz obožujem impresioniste in sem si zato tam hotela ogledati vse galerije in rojstne hiše slikarjev. Po dveh dneh se je izkazalo, da z osemmesečnim otrokom tega pač ne bo mogoče izpeljati, in tretji dan sva rekla, zdaj pa dovolj. In od takrat v naših potovanjih res uživava.
"Zdaj si raje priredimo piknik na plaži, kot da bi se drenjali v mestu, raje si ogledamo le en muzej, nato pa se gremo igrat v park."
Sicer še vedno pregledam vodnike in naredim načrt, a imam zdaj že toliko prakse, da vem, da bomo zmogli eno, največ dve stvari na dan.
Potovanja so z otroki torej postala bolj sproščena, ne bolj naporna?
Veliko bolj sproščena. Včasih sva se s poti vrnila še bolj utrujena, kot sva odšla. Polovice stvari, ki sva jih videla, sva se spominjala le bežno oziroma sva se nanje spomnila šele ob ogledu fotografij. Z dekletoma pa je povsem drugače, veliko več je uživanja, ne obremenjujemo se s tem, ali bomo videli vse, kar naj bi tam videli. Raje si priredimo piknik na plaži, kot da bi se drenjali v mestu, raje si ogledamo le en muzej, nato pa se gremo igrat v park.
Še vedno pa vztrajam, da je treba obiskati tudi muzeje ali kakšno galerijo, vse to hčerki morata doživeti. Seveda pa to odmerjam, onidve se prilagajata nama, midva pa njima. In s tem velikokrat doživimo kaj, česar sicer ne bi.
Ko smo bili na primer na zadnje na Škotskem, nam je načrte za izlet prekrižal dež, kar me je sprva precej vznejevoljilo. Nato smo se odločili prevedriti v kavarni, na katero smo naleteli, si naročili čaj in piškote in nenadoma sem ugotovila, da se imamo prav fino. Od takrat smo prav vsak dan šli na čaj, tudi če je bilo lepo vreme (smeh, op. a.).
Potovanja so tudi priložnost za spoznavanje lokalne kuhinje in novih okusov, otroci pa eksotični hrani običajno niso preveč naklonjeni. Kako je s tem pri vas?
Skušamo najti kompromis. Z možem poskusiva vse in k temu spodbujava tudi hčerki, po drugi strani pa skušava v lokalni kulinariki najti jedi, za katere misliva, da jima bodo všeč. Na Japonskem na primer sušija nista hoteli niti povohati, sta pa zato poskusili kakšne druge njihove jedi. Vsekakor se da povsod najti kaj, kar bodo otroci jedli.
"Še vedno pregledam vodnike in naredim nekakšen načrt, a imam zdaj že toliko prakse, da vem, da bomo zmogli eno, največ dve stvari na dan."
Česa vas je bilo pred prvim potovanjem z otrokom najbolj strah?
Vsega (smeh, op. a.). Že doma je bilo potrebnega kar nekaj časa, da sva s hčerko ujeli neki ritem, in potem me je bilo strah, da se bo na potovanju vse podrlo. Prav tako me je bilo strah, da bom doma pozabila kaj bistvenega, kar bomo potem na poti potrebovali.
Kako pa je zdaj videti vaše pakiranje za na pot?
Zdaj sem veliko bolj sproščena, na pot vzamem le tisto, kar bomo po mojem mnenju res potrebovali. Vedno računam tudi na to, da bom na poti prala oblačila, zaradi česar lahko s seboj vzamemo precej manj stvari.
Ključne stvari, ki jih moram imeti pri sebi, so bančna kartica, zavarovanje, brez katerega zdaj, odkar imava otroke, ne greva nikamor, potni listi in najljubše igrače hčerk. Vse preostalo lahko, če je res nujno, kupiš na poti.
"Bistvo potovanj z otroki je, da si kot starš sproščen. Če si živčen, to otrok začuti, če si sproščen in se imaš dobro, pa se bodo imeli dobro tudi otroci."
Podobno je tudi pri zdravilih. Ko smo šli v Azijo, sem s seboj vzela milijon različnih stvari, pa potem nisem potrebovala prav nič od tega, medtem ko sem potrebovala nekaj, česar nisem imela s seboj in smo to potem kupili tam. Zato zdaj tudi zdravila omejim na osnovne stvari, torej kakšne protibolečinske in protivročinske tablete ter kremo za pike insektov … Vse preostalo lahko, če potrebuješ, kupiš tudi na poti.
Na kakšna vprašanja o potovanjih z otroki največkrat naletite, kaj starše najbolj bega?
Predvsem sprašujejo, kako načrtovati pot, kaj si je na določeni destinaciji vredno ogledati in kaj ne. Veliko je tudi vprašanj, kako se sploh odpraviti na pot z otrokom, toda mislim, da ta "kako", ko se za potovanje enkrat odločiš, dobi odgovor sam od sebe.
Odkar imam otroke, sem se naučila, da drugim staršem ne dajem nasvetov, kako naj kaj počnejo. Vsak zase najbolje ve, kaj si želi in kaj zmore. Bistvo potovanj z otroki je, da si kot starš sproščen. Če si živčen, to otrok začuti, če si sproščen in se imaš dobro, pa se bodo imeli dobro tudi otroci.
Veliko staršev z majhnimi otroki se boji predvsem potovanja z letalom. Kdaj ste vi s hčerkama prvič leteli?
Ko se je rodila druga hčerka, sva bila z možem že precej bolj pogumna. Ko je imela dva meseca, smo šli v Veliko Britanijo, v Wales, ko je imela pol leta, pa v Kanado.
Se je spremenila izbira destinacij? Kaj zdaj pretehta pri odločanju, kam se boste odpravili?
Ne, z možem še vedno izbirava kraje, ki si jih sama želiva videti, seveda pa pot prilagodiva, da se imata tudi dekleti dobro. Prej se na primer ne bi ustavila v zabaviščnem parku, zdaj to storimo, če je na poti.
Ne iščeva pa namerno destinacij, prilagojenih otrokom. Trudiva se, da se dekleti zamotita s tistim, kar je tisti hip pri roki. Tudi v avtomobilu ju spodbujava, da gledata skozi okno, da se sami igrata. Redko se zgodi, da bi ju morala midva zabavati. V vožnjo poskušava vključiti tudi njuno spanje, tako je veliko lažje.
"Veliko potujemo tudi po Sloveniji. Prepričana sem, da moraš, če hočeš spoznavati svet, najprej vedeti, kaj imaš doma."
Koliko različnih destinacij ste do zdaj že "vknjižili" s hčerkama?
Zagotovo več kot 20. Vsako leto gremo na dve daljši potovanji, izkoristimo prvomajske praznike, potem pa še poletne počitnice. Sicer pa smo ob koncih tedna veliko na izletih, eno- ali dvodnevnih. Ob daljših potovanjih veliko potujemo tudi po Sloveniji, ki jo spoznavamo na podoben način, v Ljubljani smo obiskali že večino muzejev. Prepričana sem, da moraš, če hočeš spoznavati svet, najprej vedeti, kaj imaš doma.
Sicer pa bo naslednja destinacija verjetno Škotska. Spet (smeh, op. a.). V Škotsko smo zaljubljeni, predvsem midva z možem, tako da smo bili tam že dvakrat.
Škotska je tudi prizorišče vašega prvega romana. Kako je nastal?
Zelo rada si postavljam izzive. Tako sem se lotila pisanja bloga, tako mi je uspelo svoje zapise objaviti na Huffington Postu in tudi o knjigi sem razmišljala že več let. Potem pa smo leta 2016 prvič odpotovali na Škotsko, kjer smo najeli hiško sredi ničesar, brez televizije in interneta. Ko si brez takšnih dražljajev, začneš bolj opazovati okolico in ob pogledu na morje, na pašnike z ovcami se mi je začela v glavi porajati zgodba.
"Škotska je bila za nas ljubezen na prvi pogled."
Nato pa sem septembra, ko smo bili že doma in sta dekleti začeli hoditi v šolo, imela nekakšno srečo v nesreči, da sem si zlomila rebro in bila tri tedne na bolniškem dopustu. Zlomljeno rebro tako grozno boli, da ne moreš nič, ne sedeti ne spati. Situacijo, v kateri sem se znašla, sem lahko odmislila le tako, da sem se spet potopila v to zgodbo, ki se je rodila na Škotskem. Med bolniškim dopustom sem tako napisala 60 strani, po vrnitvi v službo pa sem si rekla, da moram to končati. Vstajala sem zjutraj ob petih in knjigo napisala do konca.
Če se mi ne bi zgodila Škotska in konec koncev to zlomljeno rebro, bi verjetno še danes le govorila, da si želim napisati knjigo. Zdaj pa imam spisano tudi že nadaljevanje, ki ga nameravam kmalu izdati. Pravzaprav načrtujem trilogijo, ko bo ta končana, pa bom to opustila in začela nekaj novega.
Pravite, da je Škotska najbolj romantična dežela na svetu. Zakaj?
Za nas je bila to ljubezen na prvi pogled, od trenutka, ko smo pristali tam. Romantična je, ker si tam lahko resnično sam in se posvetiš ljubljeni osebi, veliko tudi dežuje, zato nimaš slabe vesti, če ves dan preživiš v postelji. Ogromno je čudovitih plaž, ki so povsem prazne in kjer si lahko prirediš piknik, zato sem tudi zgodbo knjige, ki je ljubezenska, postavila tja in s tem vedno znova podoživljala to deželo.
Omenili ste, da ste se s svojimi zapisi prebili v ameriški spletni medij Huffington Post. Kako vam je to uspelo?
Za to sem se zelo, zelo trudila. Dolgo sem jim pošiljala različna besedila, dokler ni bilo končno eno od njih sprejeto. To so bile Mamine novoletne zaobljube, v katerih sem ponudila nekoliko drugačen pogled na novoletne zaobljube. Po tem so objavili še več mojih člankov, med drugim sem jih nekaj napisala o Sloveniji.
Je mogoče z blogom služiti denar?
Če na to gledaš kot na delo, seveda. A zame je to še vedno hobi, niti si ne želim, da bi postal delo, tega imam dovolj v svoji redni službi. Blog pa je nekaj, kar me sprosti.
Preberite še:
4