prazniki
Sobota, 10. 12. 2022, 23.11
2 leti
Psihologinja svetuje: med prazniki nikar ne počnite tega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,97
15
Psihologinja in psihoterapevtka Andreja Poljanec je vodja oddelka za psihologijo na ljubljanski podružnici dunajske univerze Sigmunda Freuda.
"Še posebej pomembno je, da se ne primerjamo z drugimi. Ko imajo recimo pri sosedu že vse okrašeno, pri nas pa ne, ali pa ko na Instagramu vidimo sliko mamice, ki peče piškote s svojimi otroki, ti pa za to nisi imel časa," je v pogovoru za Siol.net o bližajočih se božičnih praznikih povedala psihologinja in psihoterapevtka Andreja Poljanec. Osamljenim pa med drugim svetuje, naj ne igrajo vloge žrtve.
Bližajo se prazniki, za nekatere je to čas veselja in druženja, marsikomu pa praznični čas vzbuja neprijetne občutke, ljudje so napeti, preobremenjeni in pod pritiskom. Kako vi gledate na te dileme?
V zadnjih letih opažam, da praznike, predvsem božične, preveč idealiziramo. Vse mora biti popolno, skoraj filmsko. Imamo tudi previsoka pričakovanja in zelo zahtevne cilje, kako naj bi bilo praznovanje videti, vse mora teči kot po maslu, vsi moramo biti neprenehoma veseli in v celoti popolni. V resnici je to nedosegljivo. Lahko imamo lepe in dragocene praznike, nikakor pa ne moremo imeti idealnih. To idealiziranje pri posameznikih lahko povzroči velike stiske.
Pogosto pa imamo tudi neizrečena pričakovanja do drugih. Če imamo tiha, skrita pričakovanja in hrepenenja, ki jih ne povemo svojemu partnerju in bližnjim, je na koncu skoraj nemogoče, da ne bi bili razočarani. Pomembno je iskreno in senzitivno izražanje.
Današnja družba in filmska industrija, še posebej pa družbena omrežja prinašajo nepreštevno število podob, ki so nam vsem dostopne. Vendar tam ljudje pogosto prikazujejo le idealne utrinke iz svojega vsakdana, ki so pogosto neiskreni, lažni in tudi površinski. Pravo življenje je veliko bolj čustveno dinamično in zahteva pristne odnose.
"Če imamo tiha, skrita pričakovanja in hrepenenja, ki jih ne povemo svojemu partnerju in bližnjim, je na koncu skoraj nemogoče, da ne bi bili razočarani," meni psihologinja in psihoterapevtka.
Kako se lahko izognemo preobremenjenosti, ki jo prinašajo prazniki?
Sami sebi dopustimo imeti bolj preproste praznike. V miru premislimo, kaj si želimo in kaj zmoremo, poskušajmo biti realni. Seveda je pomembno, da se potrudimo, a trud in energijo čim bolj usmerjajmo v medsebojne odnose. Za vlaganje v odnose pa se mora človek najprej umiriti sam pri sebi. To marsikomu predstavlja izziv, saj je mnogokrat lažje kupiti dodatno darilo. Če v družini nisi občutil čustvene umirjenosti in povezanosti, to lahko za človeka predstavlja velik napor, saj ga poganjata nemir in praznina, je pa razvoj v tej smeri vedno mogoč.
Pomembno je, da človek ugotovi, kaj si sam želi, in ne, kaj bi od njega radi drugi. Še posebej pomembno pa je, da se ne primerjamo z drugimi. Ko imajo recimo pri sosedu že vse okrašeno, pri nas pa ne, ali pa ko na Instagramu vidimo sliko mamice, ki peče piškote s svojimi otroki, ti pa za to nisi imel časa ... V takšnih trenutkih se je dobro opomniti, da smo si ljudje različni, imamo različne službe, različne načine življenja, talente in tudi različne stiske ... Primerjanje z drugimi nas dela nezadovoljne, zato se je od tega bolje čim prej posloviti in ugotoviti, kaj je tisto, kar potrebuješ ti sam.
Zdi se, da smo pristne medsebojne odnose zamenjali z materialnimi dobrinami, z darili. Pogosto se pojavlja tudi občutek, da nas ljudje ocenjujejo glede na to, kaj kupimo in podarimo. Kako se lahko temu izognemo?
To, da nekaj podarimo, je akt, ki tudi nas same razveseli, zato je dragoceno. Vendar pa je čustveno obremenjujoče, če se ukvarjamo s tem, da si bomo izpolnili nedosegljiva pričakovanja glede tega, ali je določeno darilo dovolj ekskluzivno. Pomembno je, da se čustveno umirimo in da tisto, kar podarimo, podarimo z veseljem, da vemo, kaj in zakaj podarimo. Tako darilo je osmišljeno in ima tudi za nas neko vrednost. Ključno je to, da bo darilo razveselilo obdarovanca. Bolj kot cena je tukaj pomembna sposobnost "čustvenega branja" v smislu, da nekoga začutimo, se vanj poglobimo in ugotovimo, česa si zares želi oz. kaj mu je všeč. In to je tudi tisto, kar nas, obdarovalce, najbolj napolni.
Škoda je, da darila pogosto razumemo le kot nekaj materialnega. Posebej pri osamljenih in otrocih, ki imajo vsega dovolj, je veliko bolj dragoceno in ne vedno samoumevno to, da jim podarimo svoj čas, svoje veselje, doživetja. Za mnoge ljudi je najlepše darilo druženje, da si vzamemo čas za obisk, klic po telefonu, dobro misel, igro ... To ima dokazano pozitivne učinke in v tej smeri imamo vsi še potencial za razvoj.
Kako ravnati, ko nam ni do obdarovanja?
Če se človek zaradi različnih razlogov iskreno odloči, da ne bo kupoval daril in obdaroval drugih, je tudi to dragoceno – pomeni namreč, da si človek zna prisluhniti. Tudi če bo zato v očeh drugih mogoče izpadel malo neotesan ali čudaški, je pomembno, da v življenju delamo stvari, ki jih počnemo z veseljem, saj preostalo nima prave vrednosti.
V družbi hitenja si je zelo dragoceno podariti čas in druženje. Opažam, da ljudje zdaj, ko je v materialnem smislu pogosto vsega dovolj, veliko bolj pogrešajo mirna, vesela in globoka druženja, in v resnici s tem drug drugemu pogosto damo največje darilo.
"Obiske z bližnjimi sorodniki, čeprav so ti naredili veliko hudega, lahko še vedno izpeljemo, a pod določenimi pogoji," svetuje Poljančeva.
Med prazniki obiščemo sorodnike, družimo se več kot običajno. Kaj pa, ko je vsega preveč, ko je na družinskem srečanju nekdo, ki nam vzbuja neprijetne občutke, mogoče celo travme iz otroštva? Kakšen je vaš nasvet, kako ravnati, ko se znajdemo v takšni situaciji?
Pomembno je, da človek začuti sebe in si da dovoljenje, da mu ni treba početi stvari, ki se mu upirajo, mu vzbujajo izrazito neprijetne občutke, še posebej, če ga spomnijo na določene travme. V primeru, da gre za starše, pa bi omenila vidik spoštovanja in sposobnosti odpuščanja. Obiske z bližnjimi sorodniki, čeprav so ti naredili veliko hudega, lahko še vedno izpeljemo, a pod določenimi pogoji, saj bi se, v primeru, da jih ne bi obiskali, počutili obremenjeni. Obisk lahko močno skrajšamo, ga strukturiramo in točno določimo čas obiska. Lahko se raje dobimo na javnem prostoru namesto doma. Oseba si postavi meje, znotraj katerih ve, da je lahko iskrena. V nasprotnem primeru sama sebe znova potiska v travmo, česar pa seveda ni treba početi. Tako organizirana obiskovanja so lahko del procesa zdravljenja otroških travm, ko človek zna postaviti meje, pri tem pa se ne počuti slabo in krivo za karkoli.
Med prazniki je veliko ljudi osamljenih. Kako si lahko pomagajo sami in kako jim lahko pomagamo drugi?
Za vsakega, ki je osamljen, je pomembno, da je čim bolj aktiven, da je sposoben poklicati druge, se družiti, si pričarati lepe trenutke in razveseliti druge v tistem, kar zmore. Pomembno je, da ne igra vloge žrtve v osamljenosti. Na nas pa je, da tudi mi na nek način poskrbimo za tiste, ki so veliko sami, da jih pokličemo, obiščemo in se spomnimo nanje tudi, ko je čas praznikov že mimo.
"V prazničnem obdobju je pomembno, da prepoznamo, kaj si želimo, kaj počnemo z veseljem, in tja vlagamo energijo in svoj čas," je povedala strokovnjakinja.
Kaj lahko storimo, da 2. januarja ne bomo povsem izčrpani?
Povzetek vsega, kar sem že povedala (smeh, op. a.). V prazničnem obdobju je pomembno, da prepoznamo, kaj si želimo, kaj počnemo z veseljem, in tja vlagamo energijo in svoj čas. Vsem privoščim, da to veselje prepoznajo v kakovostnih odnosih in da v tem odkrivajo najgloblji smisel. To nas napolnjuje tudi dolgoročno. Pomembno je, da stvari delamo premišljeno, z veseljem in da pri tem občutimo srečo in pomirjenost.
15