Ponedeljek, 28. 5. 2018, 19.23
5 let, 11 mesecev
Obupani bralec: Vse, česar se dotaknem, gre v maloro #VeronikaSvetuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,32
Prejeli smo pismo bralca, ki v življenju vedno znova doživlja hude padce. Ko že misli, da mu je uspelo, spet nazaduje. V stiski se je po pomoč obrnil k dr. Veroniki Podgoršek.
Mene pa zanima, zakaj imam tako močne padce. Od vseh stvari, ki se jih dotaknem, gre vse v maloro ... Trudim se z največjo voljo, a ko pridem do nekega uspeha, padem nazaj za deset, dvajset let. Kje je tukaj razlog? Da bi bilo kakorkoli urejeno z ne tako hudimi padci ...
Lp, G.
Preberite še preostale Veronikine nasvete:
- "Privlačijo me druge ženske, je monogamnost naravna?"
- "V teh časih je res težko biti moški, ženske zanima le denar"
- "Ali ženske mojih let res ostanejo same za vedno?"
- "Njegova nova partnerica me nadleguje. Kaj naj naredim?"
- "Moževa družina hoče, da ob službi delam še na njihovi kmetiji"
Spoštovani g. G.
Ko sem iz uredništva prejela vaše pismo in ga prebrala, sem najprej pomislila na popoln kaos, ki kar seva iz vašega pisanja. Verjamem, da je za vas tudi to, da ste sploh pisali, lahko eden izmed korakov uspeha, a obenem tudi neuspeha, ker lahko marsikdo v vašem pisanju vidi le "nepopolnost", komentar(ji) pa vas lahko pahne(jo), kot vi temu rečete, deset, dvajset let nazaj.
Jaz se ob tem sprašujem, kaj globljega o sebi sporočate s svojim pisanjem. In sicer kaj v svojem življenju in s svojim vedenjem ohranjate živega v smislu vzorcev in občutij, ki jih nosite v sebi!? So vam morda v otroštvu – pa tukaj ne mislim zgolj na starše, ampak tudi na druge pomembne avtoritete v vaši mladosti, prijatelje, sošolce itd. – govorili, da iz vas ne bo nič, da niste dovolj dobri, da nič, kar naredite, ni dobro in nima vrednosti? So vas zasmehovali?
Taki stavki pogosto močno vplivajo na razvoj samozavesti in na to, kako na splošno dojemamo sami sebe. Težava je, da se vzdušje, čutenja, ki ob takih trenutkih nastajajo, izredno močno zapišejo v telo. Najhuje pa je to, da lahko to postane vzdušje v telesu, ki ti je poznano, domače in ga zato vedno znova iščeš ali poustvarjaš. Zato lahko tudi vi, gospod G., obenem nizate uspehe in si sami istočasno povzročate neuspehe. Lahko dejansko z dogodki ali pa zgolj čustveno v sebi, ko si verjetno ponavljate za vas najbolj uničujoče stavke in v sebi v njih tudi verjamete, saj so vam drugi, ki jim zaupate bolj kot sebi, tako rekli.
Ampak v mladosti, ko se osebnost in vrednostni sistem še razvijata, je mogoče izredno hitro podleči in zatajiti sebe, svoj jaz. Še posebej če nimate ob sebi staršev, ki bi vam zunanje boleče impulze regulirali, kot je prav, ali če so prav starši oz. pomembni drugi tisti, ki vam jih povzročajo.
Kot odrasla oseba pa imate ponovno možnost vse skupaj ovrednotiti, kritično razmisliti in si počasi dovoliti iti v svoje najbolj skrite kotičke v telesu, kjer je zapis pravega vas, in ga počasi začeti tudi živeti. Najdite tisto, kar je za VAS uspeh, in to počasi začnite živeti. Ob tem opustite samouničevalna dejanja ali misli! Zakaj pišem počasi? Zato, ker ko je naše telo nečesa navajeno, mu je spremembe izredno težko sprejeti. Še posebej te na čustveni ravni, ki zadevajo ustaljene vzorce. Telo se dobesedno trese, poti, ko mora iz poznanega, pa čeprav lahko najbolj uničujočega. A večkrat ko boste sledili sebi, večkrat se boste počutili zgolj zmagoslavno, uresničeno in brez občutij izpred desetih, dvajsetih let ali celo, kot mnogi med nami, tridesetih, štiridesetih …
Tako boste živeli danes za danes in prihodnost, ne pa da danes in v prihodnosti živite v preteklosti, morda celo v čustveni zrelosti pet- ali desetletnika (od koder lahko izvirajo vaše travme).
