SiolNET. Trendi Odnosi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nasilje za zaprtimi vrati: zgodbe treh Slovenk, ki so o tem javno spregovorile #intervju

10

termometer

Gordana Stojiljković, knjiga Sama si si kriva
Novinarka Gordana Stojiljković je v knjigi Sama si si kriva zapisala zgodbe Alenke, Simone Nine in Monice, žrtev družinskega nasilja in zlorab. Foto: Ana Kovač

"Ob teh zgodbah nam je neprijetno, ob njih raje pogledamo stran. Zdijo se nam odklon, osamljen primer, v resnici pa jih je ogromno."

Ob začetku letošnjega poletja je pri Mladinski knjigi izšla knjiga Sama si si kriva, ki jo je po pripovedovanju treh žensk, žrtev nasilja v družini, napisala novinarka Gordana Stojiljković.

Kot novinarka črne kronike je v 20 letih, odkar opravlja ta poklic, slišala in zapisala nešteto zgodb, ki ledenijo kri, in zdelo se ji je, da je nič več ne more presenetiti. A zgodbe Alenke, Simone Nine in Monice, ki so bile žrtve nasilja in zlorab že od najnežnejših let, so se je globoko dotaknile. Odločila se je, da jih bo prav tako brutalno prenesla bralcem: "Ne pričakujem, da boste njihove spomine, njihovo resnico razumeli. To lahko razumejo le tisti, ki so podobno nasilje doživeli. Od vas pričakujem le, da njihovo resnico sprejmete. Zato brez olepševanja: "direkt" v žilo."

Žalost, ljubezen, jeza, obžalovanje Novice Ne vsaka peta, v Sloveniji vsaka četrta "pade po stopnicah"

Alenka, Simona Nina in Monica so v tej knjigi javno spregovorile o svoji preteklosti, polni zlorab in nasilja. Kako se začne tako težek pogovor? Predstavljam si, da se sogovornice niso zlahka odprle neznanki.

Že na začetku sem jim povedala, da se bomo pogovarjale o stvareh, ki jih želijo povedati. V nič jih nisem silila, poskusila sem jih le vrniti v obdobje, ko so se jim dogajale grde stvari. Vsekakor je to težko, saj jih s tem znova viktimiziraš, vračaš jih v te občutke, sploh če se tega lotiš tako podrobno.

Po drugi strani pa se mi zdi, da smo si kar hitro zaupale. Ne nazadnje imam s tem kot novinarka veliko izkušenj – s sogovornikom poskušam vzpostaviti stik. Če ne gre prvič, pustiš za naslednjič in znova poskusiš, če sploh ne gre, se prilagodiš in tako naprej.

Predvsem pa smo se pogovarjale. Hotela sem, da se v knjigi sliši njihov glas.

Gordana Stojiljković, knjiga Sama si si kriva Foto: Ana Kovač

Kot novinarka črne kronike ste slišali že nešteto grozljivih zgodb. So se vas zgodbe teh treh žensk dotaknile na drugačen način?

Da. Kot novinar se z osebo, ki je v nekaj vpletena, običajno srečaš le enkrat, in to za krajši čas. Izveš, kaj se je zgodilo, a se v vse skupaj ne poglobiš tako zelo, kot sem se zdaj. Ne poglobiš se v osebo, ne poglobiš se v to, kaj se ji je dogajalo. V tem primeru pa sem bila dolgo z njimi, začutila sem jih. To sem tudi hotela, želela sem jih dodobra spoznati, preden začnem pisati.

V uvodu v knjigo ste zapisali, da ste sčasoma ugotovili, da jim zastavljate napačna vprašanja. S tem ste imeli v mislih klasična novinarska vprašanja?

Lansko jesen in letošnjo pomlad sem bila v Srbiji na izobraževanju, ki ga je priredil tamkajšnji Incest Trauma centar Beograd, nevladna organizacija za pomoč žrtvam spolnih zlorab in preprečevanje spolnega nasilja. Tam so nas učili, kakšna vprašanja postavljati žrtvam zlorab, da jih s tem znova ne viktimiziraš.

Bil je alkohol, bilo je veliko vpitja, nasilja, bilo je lasanje, bilo je butanje z glavo ob steno. Skrivanje hrane. Zapiranje v sobo. Pas. Bila je mala družinska vojna, ki se je odvijala med mamo in njenim očetom, vmes pa je padalo. Ni bilo pomembno, kam, oče je delil udarce. Njej, sestri, mami.

- izsek iz knjige -

To, kar novinarji delamo s svojimi klasičnimi vprašanji "kdo, kdaj, kje, kaj se je zgodilo …", je za žrtve hujše kot policijsko zaslišanje. Hočemo vedeti podrobnosti, ker smo prepričani, da brez njih ni zgodbe. Na tem izobraževanju pa sem doumela, da podrobnosti pravzaprav ne potrebujem. Dovolj je, da nekdo reče, da so ga posilili. Ni nam treba biti voajer in spraševati, kako je bilo, kaj ti je storil, kaj je rekel …

Gordana Stojiljković, knjiga Sama si si kriva Foto: Ana Kovač

Za predstavitev zgodbe je bistveno, kako je žrtev to predelala. To je najpomembnejše tako za žrtev kot za nas. Kaj pa imamo bralci od tega, da preberemo vse podrobnosti in rečemo, oh, kako grozno? Bralec potrebuje informacije, kako je mogoče takšno situacijo rešiti. Če se mu dogaja nekaj podobnega, mora vedeti, da obstaja izhod iz tega in kje lahko poišče pomoč.

Ko sem začela pogovore za knjigo, je bila Alenka tista, ki je vse to že vedela, in je vztrajala pri tem, da bo svojo zgodbo povedala drugače. In zaradi tega njena zgodba ni nič manj grozljiva. Pravzaprav so opisi njenih misli, tega, s čimer se vsak dan bojuje, še bolj strašljivi, kot pa če bi brali, kaj se ji je zgodilo.

Še ena napaka, ki jo delamo v medijih, so naslovi, kot je "Monstrum ubil svoje štiri otroke". Ko za storilca uporabiš besedo "monstrum", problematiko nasilja oddaljiš od ljudi, od družbe. Bralec v tej besedi vidi neko deviacijo, nekaj, kar ni običajno oziroma nekoga, ki niti ni človek. Ob takih opisih dobimo občutek, da je šlo za enkraten dogodek, ne pa za nekaj, kar se v družbi ves čas dogaja.

Poudariti je torej treba, da se to dogaja med nami.

Absolutno. Nasilje se dogaja za zaprtimi vrati, v enaki meri v premožnih in socialno ogroženih družinah, tako med visoko kot nižje izobraženimi ljudmi. To so pogosto osebe, ki so na zunaj urejene in jim tega nikoli ne bi prisodil.

Ob teh zgodbah nam je neprijetno, ob njih raje pogledamo stran. Zdijo se nam odklon, osamljen primer, v resnici pa jih je ogromno.

Gordana Stojiljković, knjiga Sama si si kriva Foto: Ana Kovač

 

Statistika zlorab v Sloveniji je zgovorna, lani je bilo denimo prijavljenih 1.431 primerov družinskega nasilja nad ženskami, pa 298 primerov zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletniki ter 90 primerov spolnega nasilja nad otroki, mlajšimi od 15 let. In pri tem govorimo le o primerih, ki so prijavljeni. A gole številke se nas nekako ne dotaknejo.

O tem je treba čim več govoriti. Rešitev vidim v dveh ukrepih. Eden od njih je, da se na nacionalni ravni v celoten šolski sistem skozi različne predmete od vrtca do srednje šole vpelje preventiva nasilja. Drugi pa je, da se za storilce kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost mladoletnih otrok odpravi zastaralna doba. V Srbiji, ki sploh še ni v EU, so to storili leta 2013, kar pomeni, da lahko žrtev storilca prijavi kadarkoli. Poleg Srbije ima takšno ureditev še Velika Britanija.

V Sloveniji je bila do leta 2008 zastaralna doba deset let po dogodku, kar je popolnoma nemogoče. Otrok zlorabe globoko potlači, da sploh preživi. In šele ko ugotovi, da mu na različnih področjih življenja nekaj ne "štima", začne razmišljati, kaj se mu je zgodilo. Kaj se je zgodilo, da ne zna vzpostaviti intimnega odnosa z ljudmi oziroma odnosov na splošno. In če si bil zlorabljen pri petih letih, tega pri petnajstih še nisi doumel, torej je bila zastaralna doba zastavljena absolutno prekratko.

Zdaj je zastaralna doba deset let od polnoletnosti žrtve, kar pa je še vedno premalo. Moja prva sogovornica je začela šele okoli 40. leta odkrivati, da nekaj ni prav. In takrat je prepozno za prijavo.

Telo si vse zapomni. Spomin se zareže v vsako celico, v vsako kost. Telo ve, tudi če glava nima pojma. Tako je bilo pri meni. Več kot dvajset let sem raziskovala, zakaj se ne spomnim skoraj ničesar do svojega štirinajstega leta.

- izsek iz knjige -

Kar zadeva izobraževanje glede nasilja, je z otroki treba o tem govoriti čim bolj zgodaj, seveda na način, primeren njihovi starosti.

Zakaj mislim, da to deluje? Moja danes enajstletna hčerka me že od petega leta vsakič, ko sedemo v avto, opozarja, da se moram pripeti. To preventivno akcijo smo v Sloveniji tako dobro izpeljali, da je pripenjanje v avtomobilu otrokom samoumevno. Otroci stvari hitro razumejo in usvojijo.

Gordana Stojiljković, knjiga Sama si si kriva Foto: Ana Kovač

Zato bi bilo treba v šolski sistem vpeljati tudi izobraževanje, prek katerega bi otrokom primerno predstavili, kaj je sprejemljivo in kaj ne, da je njihovo telo samo njihovo in da se znajo odzvati na vsak dotik, ki jim ni prijeten. S tem otrokom privzgojimo miselnost, da nobeno nasilje ni sprejemljivo, obenem pa tistim, ki so morda že žrtve nasilja, damo možnost, da to prepoznajo in povedo nekomu, ki jim bo pomagal.

Mislim, da bi lahko na ta način v 20 letih – hitreje preprosto ne gre – nasilje v družinah pomembno zmanjšali. S sistematičnim ozaveščanjem otrok in mladine lahko pridemo do tega, da nasilje ne bo več sprejemljivo. Ne pravim, da bo izginilo, a bo postalo eksces, ne bo več nekaj običajnega, kot je danes – glede na statistiko, ki smo ji priča.

Ali sistem zaščite žrtev nasilja in pregona storilcev pri nas deluje?

Ne morem reči, da sistem ne deluje, ker se pojavljajo izboljšave, sploh kar se tiče zaščite otrok. Toda še vedno mora žrtev v postopku prevečkrat pojasnjevati in podoživljati, kar se ji je zgodilo. Gre za postopke, ki trajajo tudi po deset let, in na neki način hromijo žrtev nasilja, onemogočajo ji rehabilitacijo.

Kaj v tem primeru rehabilitacija sploh pomeni?

Predvsem to, da si je ta oseba sposobna reči: "Jaz nisem kriv/a, to je krivda tistega, ki mi je to storil." Do tega pa je zelo dolga pot.

Če se osredotočim le na svoje sogovornice: vse so bile "same krive" že v otroštvu, ves čas so bile v položaju, ko so se morale nekomu opravičevati za nekaj, za kar niso bile odgovorne. In vse so pomoč poiskale zelo pozno. Ne takrat, ko se jim je to dogajalo, ampak takrat, ko so ugotovile, da si nikakor ne morejo sestaviti življenja. Ves čas so mislile, da so za to krive same.

Gordana Stojiljković, knjiga Sama si si kriva Foto: Ana Kovač

Vsaki od vaših treh sogovornic ste v knjigi dali drugačen "glas", ena pripoveduje v prvi, druga v drugi in tretja v tretji osebi. Zakaj ste se odločili za takšen pristop?

So tri različne ženske, ki svoje zgodbe pripovedujejo na različne načine. In so različno povedne, ena me je recimo odpravila z dvema stavkoma, druga se je razgovorila za več ur. Jaz pa jim nisem hotela polagati besed v usta, želela sem zapisati njihove besede, brutalno in brez olepševanj.

Zaimke namesto imen so dobile tudi zato, ker se to, kar so doživele, lahko zgodi vsem nam. Imena so popolnoma nepomembna. Kljub temu pa so ob koncu knjige vse tri tudi predstavljene, ker želijo o tem spregovoriti javno in želijo druge žrtve spodbuditi, da izstopijo iz začaranega kroga.

Prav o tem se ob zgodbah o nasilju v družini pogosto sprašujemo – zakaj ne odideš?

Tudi sama sem ob poslušanju in pisanju rekla: "Daj no, kaj vse se ti še mora zgoditi, da boš rekla stop?" A žrtev tega čez noč preprosto ne more storiti, pa ne govorim le o zunanjih razlogih, kot so finančno stanje ali pa otroci. Na to odločitev vpliva ogromno dejavnikov in takšna odločitev zori zelo dolgo.

Ves teden te je zasliševal, čigavo je dete, ki ga nosiš. Padalo je po tebi. Klofute in brce. Poba pač ni verjel, da je otrok njegov. Izgubila si ga v četrtem mesecu nosečnosti. In verjela, da tako pač mora biti. Zato si bila tiho. In trpela. In prenašala udarce. Ker si pač sama kriva. Ker nisi skuhala dovolj dobrega kosila. Ker si spregledala prah na polički.

- izsek iz knjige -

Ljudje imamo meje dopustnega postavljene zelo različno. Pri meni bi bilo "prvič in zadnjič", Simono pa je mož prvič udaril že na prvem zmenku. A ona drugega ni poznala, to je bil vzorec iz otroštva, ko je gledala, kako dedek tepe babico. Monicin oče je tepel njo, sestro in mamo. In če s tem rasteš, je nasilje edino, kar poznaš, ter o tem niti ne razglabljaš. Ne veš, da niso vse družine takšne, ampak to sprejmeš kot nekaj običajnega.

Preberite še:

Bronja Žakelj Trendi Kot najstnica je zaradi raka izgubila mamo, nato je za njim dvakrat zbolela sama #intervju Mojca Matičič Trendi "V kurikulumu devetletke ni spolne vzgoje, kar je precej problematično" #intervju

Komentarji

60

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • bilitič / 14.07.2019. ob 08:22 +17 - 3

    Menim, da je to enostransko deljenje "ženska žrtev : moški nasilnež" sila napačno in slabo za razvoj družbe. Nasilje ni rešitev in ga ne odobravam, so pa važni tudi vzroki in ne le posledice. Nasilje je tudi psihično, je "grd jezik", je izsiljevanje, je nezvestoba, je denarni pohlep … pa se o tem nihče ne sprašuje, ne piše člankov in knjig, ne psihoanalizira. Reakcija - alkohol, droge, nezvestoba, udarci … in drugi poroki človeštva.

    +17 - 3
  • fantzvasi / 14.07.2019. ob 07:41 +19 - 6

    Kaj pa ce bi slisali drugo stran teh zgodb? Ko "uboge" zenske, kot kure brez pameti, zelijo nekoga obracati kot se jim vzljubi, sicer pa so takoj na zavodu in s socialnimi delavkami (v glavnem locenkami) kujejo zaroto, kako uniciti nekoga! Rezultati vsega so porazni za druzbo, za svet in se bolj za otroke, ki ne vedo, kaj se dogaja in se ob izgubljeni materi se bolj izgubljajo. Stojiljkoviceva s temi grozljivkami ni seznanjena!

    +19 - 6
  • Natassska / 14.07.2019. ob 09:47 +14 - 2

    Ene in iste fore non stop, kako so ženske žrtve. kaj pa nasilje, ki ga zenske izvajajo nad moskimi, zlorabljajo seks za vse mogoce....Da ne govorimo, da so nekatere zenske za nobeno rabo, da sploh ne čistijo, da ne znajo skuhat ene normalne stvari, da zanemarjajo svoje otroke, da so ves vas na internetu ali po trgovinah.....Zakaj se zmeraj pise o zenskah kot zrtvah???? Kaj smo v srednjem veku? Danes je dovolj informacij za vsakega, ki se hoce resit nasilja, pa naj bo to zenska ali moski....

    +14 - 2
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin