SiolNET. Trendi Odnosi
4,28

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Dr. Manca Košir in dr. Vesna V. Godina: Zakaj smrt predstavlja tabu

Koliko ljudi danes vidi mrliča? In koliko se jih resnično zaveda, da bomo umrli tudi mi? #video

4,28

termometer

Sveča
Smrt je hkrati večja od gore in drobnejša kot las, pravi japonski pregovor. Foto: Thinkstock

Čeprav smrti ne more ubežati nihče, sodobna družba težko prenaša umiranje na domu, v prisotnosti družine in svojcev. Vedno bolj pogosto se zgodi, da smrt nastopi v reševalnih vozilih, bolnišnicah in hospicih. Ob današnjem prazniku smo s pomočjo dveh znanih intelektualk preverjali, zakaj do vprašanja smrti, umiranja in minljivosti človeškega življenja pristopamo kot do teme, o kateri se ne sme govoriti.

Ljudje imamo različne poglede na smrt in minevanje, vendar nas poganjata družbena klima ter kultura časa in prostora, ki v sodobni neoliberalistični družbi, zagotovo nista naklonjeni razmišljanju o bolezni, umiranju in staranju, je prepričana novinarka, publicistka in prostovoljka Slovenskega društva hospic Manca Košir

"Dobri potrošniki so tisti, ki verjamejo v tekmovalnost, uspešnost in moč, ki se merijo z drugimi vatli kot minljivost in smrt. Zato o obojem ne razmišljamo več kot o naravni zakonitosti življenja, ampak misli o tem odrivamo stran od oči in srca. O tem si pogosto ne upamo govoriti, kaj šele sodoživljati," poudarja Koširjeva in dodaja, da bi v tem smislu o smrti lahko govorili kot o tabuju. 

Novinar: Matej Simič/Video: Planet TV


Odmik od mladosti velja za napako, smrt pa za popolno izgubo

Smrt v evropskih kulturah tradicionalno velja za tabu, evropske kulture namreč konec življenja odrinejo na rob vidnega oziroma v polje nevidnega, poudarja antropologinja Vesna Vuk Godina. Kot pojasnjuje, je v potrošniških družbah vsako oddaljevanje od mladosti, popolnega zdravja in idealnega stanja človeškega telesa vzrok za resne skrbi: "Trg deluje na način, da vsak odmik od mladosti velja za napako, smrt kot taka pa je sama po sebi v tem pogledu popolna izguba." 

Antropologinja Vesna Vuk Godina poudarja, da trg v potrošniški družbi deluje na način, da vsak odmik od mladosti velja za napako: "Smrt kot taka je sama po sebi v tem pogledu popolna izguba." Antropologinja Vesna Vuk Godina poudarja, da trg v potrošniški družbi deluje na način, da vsak odmik od mladosti velja za napako: "Smrt kot taka je sama po sebi v tem pogledu popolna izguba." Foto: Marko Vanovšek

Potrošniške kulture po besedah predavateljice na mariborski filozofski fakulteti posameznika ne učijo, da je izguba normalni del življenja. "Če posameznik nenehno kopiči določene stvari, družba to ocenjuje kot pozitivno. Če posameznik karkoli izgubi, je to negativno. Smrt v tem kontekstu predstavlja trajno izgubo, kar seveda predstavlja problem," poudarja Vuk Godina.

Siol Plus Nov dan je pred vami, morda pa tudi ne

Nerazčiščeni medosebni odnosi otežujejo umiranje

Novinarka, publicistka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic Manca Košir meni, da je sodobni človek izgubil občutek za celoto, povezanost in solidarnost: "Življenje je večja slika od naše zgodbe zdaj in tukaj." Novinarka, publicistka in prostovoljka Slovenskega društva Hospic Manca Košir meni, da je sodobni človek izgubil občutek za celoto, povezanost in solidarnost: "Življenje je večja slika od naše zgodbe zdaj in tukaj." Foto: Grega Žunič Na vprašanje, ali obstajajo razlike glede tega, kako na smrt gledajo odrasli in otroci, Koširjeva poudarja, da se majhni otroci ne zavedajo, kaj pomeni smrt, zato strahu pred njo nimajo.

"Otroška duša še ima spomin na dom, na Eno, od koder izviramo in kamor se po smrti vračamo, a ta spomin kmalu zbledi. Smrt nato dobi pridih nečesa strašnega in groznega. Izguba mame, očeta, brata ali sestre je res strašna. Otroci imajo ob izgubi bližnjega občutek krivde in jeze, zato potrebujejo pomoč, oporo in pogovor," pojasnjuje prostovoljka Slovenskega društva hospic.

Na drugi strani odrasle pogosto ni toliko strah same smrti kot morebitnih bolečin in trpljenja ob umiranju. Ko beseda nanese na nerazčiščene odnose, Koširjeva kot prostovoljka poudarja, da ti otežujejo umiranje: "Tako imenovana lepa smrt sledi dobremu življenju oziroma nastopi, ko ima umirajoči občutek, da je živel polno in imel izpolnjujoče odnose, zato ne obžaluje ničesar in ga ne tlači krivda. Takšen človek se lažje poslovi od življenja, a tudi nerad, saj je v nas prisoten močan nagon po preživetju."

Anja Klančar Trendi Bolečina ob samomoru staršev: "Sploh se ne spomnim, kako sem preživela dve leti" #video

Spolnost za potrošniško družbo predstavlja manjši tabu od smrti

Bistveno manjši tabu od smrti v sodobni potrošniški družbi predstavlja spolnost, razlaga Vuk Godina: "Večina stvari, ki so na področju spolnosti nekoč veljale za tabu, danes to niso več. Področje spolnosti je izrazito detabuizirano in pretvorjeno v trg, medtem ko za smrt to ne velja."

Vzrok za to po njenih besedah leži tudi v naravi smrti, saj se po smrti nihče ne more vrniti nazaj v življenje in nam povedati, kaj se pravzaprav zgodi, ko človek umre. V družbi, v kateri obstajajo standardi empirične preverljivosti, smrt predstavlja večji problem kot v družbah, kjer to ni standard resnice ali sprejemljivosti. 

"Za družbe, v katerih smrt predstavlja manjši tabu, je značilno tudi, da se ljudje s smrtjo srečujejo vsakodnevno. Otroci, ki so pripadniki teh družb, vidijo ljudi, ki imajo spolne odnose, vidijo ženske, ki rojevajo, in ljudi, ki umirajo. Od malih nog so tako soočeni s takšnimi situacijami in izkušnjami, zato je zanje to manj travmatično kot za nas," pripoveduje Vuk Godina.

Izguba človeka, ki ga imate radi in ki je bil polnokrvni član skupnosti, predstavlja travmo za vsako kulturo, poudarja Vesna Vuk Godina: "Antropološko gledano je to univerzalna izkušnja, vendar pa se različne kulture različno lotijo udomačevanja te travme." Izguba človeka, ki ga imate radi in ki je bil polnokrvni član skupnosti, predstavlja travmo za vsako kulturo, poudarja Vesna Vuk Godina: "Antropološko gledano je to univerzalna izkušnja, vendar pa se različne kulture različno lotijo udomačevanja te travme." Foto: Ana Kovač

Smrt po njenih besedah za vsako kulturo predstavlja travmo, vendar pa obstajajo razlike, kako se različne kulture lotijo razreševanja omenjenega problema na ravni posameznika in skupnosti: "Opažam, da imamo pri nas opraviti s tako imenovanim ceremonialnim primanjkljajem, ki vpliva na soočanje s travmo ob izgubi posameznika. Potrošniška družba se namreč nagiba v smer, da ljudje ne bomo več pripravljali pogrebnih slovesnosti in ne bomo več žalovali."

Trendi "V naši družini je smrt vsakdanja tema. O tem se pogovarjamo pri kosilu."

"Koliko ljudi se resnično zaveda, da bomo prej ali slej umrli tudi mi?"

Ob tem Koširjeva poudarja, da je sodobni človek izgubil občutek za celoto, povezanost in solidarnost. "Življenje je večja slika od naše zgodbe zdaj in tukaj. Izgubili smo vpetost v skupnost, v kateri smo smrt sprejemali kot del življenjskega sloga, saj smo z obredi sodelovali pri slovesu od umrlega in stali ob strani žalujočim."

Individualizem po njenih besedah spodbuja samost in osamljenost ter poraja pogosto paničen strah pred smrtjo, ki ji ne upamo gledati v oči. "Koliko ljudi danes vidi mrliča? In koliko se jih resnično zaveda, da bomo prej ali slej umrli tudi mi?" se sprašuje Koširjeva.

Družba raven svoje kulture kaže prav v odnosu do bolnih, starajočih in umirajočih, je prepričana Manca Košir. Družba raven svoje kulture kaže prav v odnosu do bolnih, starajočih in umirajočih, je prepričana Manca Košir. Foto: Bor Slana

Da smrt potiskamo v institucije, kjer ne moti ustaljenega vsakodnevnega reda in domačega življenja, se strinja tudi Vuk Godina, ki je prepričana, da je to dokaz za to, da nimamo socialnih veščin, kako ravnati v tovrstnih situacijah. Kot poudarja, se odsotnost omenjenih veščin kaže tudi pri ravnanju s starejšimi.

"Obstajajo svojci, ki starejše ljudi dajejo v domove za ostarele, čeprav so na primer upokojeni in imajo možnost, da bi lahko doma sami poskrbeli zanje. Posamezniki, ki se odločijo za takšno potezo, se potem soočajo s frustracijami, občutkom krivde in očitki okolice, da ne ravnajo prav. Vendar pa po drugi strani nočejo spremeniti oziroma prilagoditi svojega načina življenja oskrbi starejših na domu," razlaga antropologinja.

Urška Puš Novice ''Duše nas učijo, da po smrti obstaja življenje'' #intervju

"Živimo v družbi, ki si ne prizadeva, da ljudje trpijo manj, ampak več"

Gre za nesposobnost posameznika, tako Vuk Godina, da se odreče svojemu ugodju, da bi storil nekaj, za kar globoko v sebi čuti, da je prav: "Če posameznik ne more trikrat na teden zadovoljen oditi v dom za ostarele na obisk k mami ali očetu, ki sta še živa, je to res problematično, vendar je pri nas to postala norma. Verjamemo, da imamo pravico, da si svoje življenje uredimo, kot nam ustreza, pri tem pa se ne oziramo na druge. Živimo namreč v družbah, kjer nas vse stvari, ki nam ne ugajajo, omejujejo."

V tem pogledu ukvarjanje s starejšimi in umirajočimi po njenih besedah zmanjšuje ugodje posameznika: "Ker motijo ugodni ritem življenja svojcev, so starejši v številnih zahodnih družbah izpostavljeni tako imenovani socialni smrti. Gre za primere, ko svojci namestijo starejše v domove za ostarele in jih s težavo obiskujejo. Da bi starejšim prihranili socialno smrt, podpiram uvedbo sistema, po katerem bi starejši lahko ostali doma, kolikor dolgo bi bilo to mogoče." 

Hiša Ljubhospic še ni vključena v zdravstveni sistem in še vedno nima koncesije za delovanje. Hiša Ljubhospic še ni vključena v zdravstveni sistem in še vedno nima koncesije za delovanje. Foto: STA

Kot dodaja Vuk Godina, žal živimo v družbi, ki si ne prizadeva, da ljudje trpijo manj, ampak da trpijo več: "Za ljudi, ki so obsojeni na staranje in umiranje v domovih za ostarele, to predstavlja travmo. Svojci, ki bi lahko kaj storili, pa ne storijo nič, ker branijo svoje ugodje, prav tako doživljajo travmo. Na koncu oboji pristanejo na antidepresivih in se vključijo na trg trošenja farmacevtskih izdelkov. Več ko ljudje trpijo, več se proda."

Ljubhospic hospic Novice Hiša Ljubhospica: "Ljudje se bojimo smrti in je ne želimo sprejeti"

Ljubhospic ni vključen v zdravstveni sistem in nima koncesije za delovanje

Družba raven svoje kulture kaže prav v odnosu do bolnih, starajočih in umirajočih, pojasnjuje Koširjeva: "V Sloveniji smo dobili nacionalni program o paliativni oskrbi na domu, vendar za njegovo uresničitev primanjkuje tako zdravnikov kot tudi drugega zdravstvenega osebja. Mobilni paliativni tim trenutno deluje samo na Gorenjskem, zato je tam umiranje na domu, ki je za večino ljudi najlepše in najboljše, če je zanje seveda ustrezno poskrbljeno in si tega tudi sami zares želijo, pogosto." 

Ker imajo nekateri bolniki večji občutek varnosti v bolnišnici ali hiši hospica kot doma, smo po njenih besedah dolžni spoštovati njihovo voljo tudi na sistemski ravni: "Osveščenost o paliativni in hospic oskrbi je pri nas še vedno neustrezna. Hiša Ljubhospica, edini stacionarni hospic pri nas sploh še ni vključen v zdravstveni sistem in še vedno nima koncesije za delovanje, kar je sramota."

Ljubhospic Novice Ljubhospic je hiša, ki s svojimi zgodbami ogreje srce

Dodaja, da bi morali Ljubhospic, za katerega država po njenih besedah nima posluha, nemudoma uvrstiti v zdravstveni sistem, na ravni celotne države pa bi morali vzpostaviti več hiš hospica, saj vsi svojci za umirajoče doma ne morejo poskrbeti. "Kajti prav vsi imamo pravico do dostojanstvenega in kakovostnega zaključka življenja, prav vsi," še poudarja Koširjeva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 244
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin