Petek, 15. 12. 2017, 11.00
6 let, 4 mesece
Hiša Ljubhospica: "Ljudje se bojimo smrti in je ne želimo sprejeti"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,30
1
"Ne podaljšujemo in ne krajšamo življenja. Dodajamo življenje dnevom, in ne dnevov življenju," pravi Helena Gregorčič, socialna delavka v ljubljanski Hiši Ljubhospica, kjer neozdravljivo bolnim pacientom zagotavljajo polnost življenja do čistega konca.
"Vsak si zasluži dostojanstveno smrt, saj je to človekova pravica," trdita socialna delavka Gregorčič in medicinska sestra Mara Škerl. Hiša Ljubhospica je edina tovrstna hiša pri nas, ki neozdravljivo bolnim v zadnji fazi življenja nudi brezplačno 24-urno celostno hospic paliativno oskrbo - ne zdravijo, ampak samo blažijo moteče simptome bolezni.
Hišo Ljubhospica sestavlja večdisciplinarni tim, ki ne obsega le zdravstveno osebje, ampak tudi strokovnjake, ki skrbijo za psihosocialno in duhovno oskrbo.
Delo z umirajočimi te naredi bolj živega
"Velikokrat je za nas kot večdisciplinarni tim delo zelo izpolnjujoče, kajti to je hiša, kjer se življenja končujejo. Medicina se umakne in ostane le še človek s svojo boleznijo in strahovi," razlaga medicinska sestra, ki je v tem že 17 let. "Več dobim, kot dam. Včasih sem prihajala v hišo, tudi kadar nisem imela službe. Postane tvoj drugi dom," razlaga.
Pravi, da se je stvari v hiši včasih bolj, včasih manj dotaknejo in da je tako prav. "Ni pa prav, da zapadeš v neko čustveno zmešnjavo, kar se tudi dogaja, zagotovo pa se ti močno spremenijo vrednote in lastni odnosi ter osebno zoriš," dodaja.
Socialni delavki Heleni Gregorčič in medicinski sestri Mari Škerl so se zaradi dela spremenile vrednote.
"Nanje prenehaš gledati kot na umirajoče, ampak delaš z njimi kot z vsakim človekom, vsak je zgodba zase," pravi Gregorčičeva. Socialna delavka je pri sebi opazila, da se je zaradi izkušenj v hiši nekako 'ustavila' in si večkrat vzame čas za pomembne odnose. "Začela sem ugotavljati, da je pomembno, s kom se družiš, in da je bolje imeti manj odnosov, a te bolj kakovostne," dodaja.
"Želimo, da so pred smrtjo odnosi čim bolj urejeni"
"Bližnji bolnikov so že ob prihodu v hišo zelo čustveno ranljivi, zato je zmožnost urejanja odnosov takrat zelo velika," razlaga socialna delavka. Njihov cilj je, da pred smrtjo bolniki rešijo vse možne zamere, saj se je tako lažje posloviti.
"Mi lahko tukaj ogromno naredimo. Medicinska sestra, zdravnik ali prostovoljec lahko z eno samo besedo naredi zelo veliko," pravi in dodaja, da je ključno, da so vsi odnosi urejeni, preden se bolnik poslovi, ker ta gre lažje, tisti, ki ostanejo, pa s tem lažje živijo, saj vedo, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči.
Gregorčičeva kot socialna delavka dela že od leta 2012.
Ko pride čas za smrt
Gregorčičeva razlaga, da je najpomembnejše, da se bližnje že prej pripravi na to in da se sami odločijo, ali želijo biti zraven. "Takrat, ko je najhujše, se ne sme zganjati panike, ampak moramo ostati mirni. Ker če smo mi mirni, je miren tudi bolnik in s tem mu v zadnjih trenutkih najbolj pomagaš," trdi socialna delavka. Svetuje, da se je dobro posloviti prej in bolniku povedati, da lahko odide, ko ne bo več zmogel. "Nekako mu daš prostor, da se zgodi, kar se mora, čeprav je težko," dodaja.
Smrt je v današnji družbi tabu
"Vsem, tudi zdravnikom, je težko povedati, da bo nekdo umrl. In zaradi tega so ljudje nepripravljeni, si ne priznajo, so v zanikanju. Največja past je ta, da še vedno upajo, da se bo stanje izboljšalo, čeprav pomoči več ni," razlaga medicinska sestra. "Včasih se je umiralo doma in so bile vse generacije ob umirajočem ter to ni bil tabu. Danes poskušamo vse to skriti in se o tem ne pogovarjamo. Mi pa poskušamo tukaj doseči to, da se smrti ne skriva, ampak se jo sprejme, ker je nekaj popolnoma naravnega," dodaja.
Kot še pravijo v Hiši Ljubhospica, se financirajo izključno z donacijami, pri čemer je njihov največji donator Lekarna Ljubljana.
1