"V naši družini je smrt vsakdanja tema. O tem se pogovarjamo pri kosilu."

Vodite družinsko pogrebno podjetje. Vam je bilo že v najstniških letih jasno, da boste vstopili v ta poklic?
V pogrebnem podjetju, ki ga je oče odprl leta 1994, sem že od svojega 19. leta. To je deset uradnih let, sicer pa sem s tem delom povezana dalj časa, saj sem v njem pomagala že od 14. leta. "S podjetjem, pogrebi in smrtjo sem odrasla." Foto: Matej Leskovšek

Marsikdo bi najbrž rekel, da je bilo zgodaj, da ste se kot najstnica soočali s to dejavnostjo?
Takrat se sicer nisem ukvarjala s pogrebi, očetu sem predvsem pomagala pri administrativnih delih ali pranju avtomobila za prevoze pokojnikov. S svojci in pogrebi sem imela stik šele od 16. leta naprej. Vendar se človek na to delo preprosto navadi, saj je takšno kot kakšno drugo.

Drži, da se zgodijo situacije, ki jih odneseš domov in o njih razmišljaš še kakšen dan pozneje. Še posebej, če gre za smrt tvojega vrstnika ali otroka, dojenčka. To so tisti trenutki, za katere bi najraje podpisala, da se mi ne zgodijo. Torej, da me nihče ne pokliče za naročilo pogreba za otroka.

Odraščanje s pogrebno dejavnostjo zagotovo pomeni, da imate drugačen odnos do smrti od večine. Vam je ta bližje, bolj, čeprav boleči, a sprejeti del življenja?
V naši družini je to vsakdanja tema. O tem se pogovarjamo pri kosilu. Verjetno je to marsikomu nenavadno. Tako je tudi ljudem, ki me spoznajo. Sprašujejo me, kako se kot mlada ženska ukvarjam s tako morbidno dejavnostjo. Vendar sama sem v tem poklicu našla poslanstvo, saj ljudem pomagam v najtežjih trenutkih. Vodim jih skozi proces do pogreba, korak za korakom. Ljudje so na koncu hvaležni, saj se tako lahko posvetijo prebolevanju smrti.

Ravno zaradi tega, ker so v Sloveniji smrt, pogreb in žalovanje še vedno tak tabu, smo leta 2011 ustanovili neprofitni zavod Pogreb ni tabu, v katerem skozi različne aktivnosti nagovarjamo teme, povezane z minevanjem. Poskušamo rušiti te tabuje in tako smrt približati. Del tega so tudi letne brezplačne revije Pogreb ni tabu, ki izidejo pred prvim novembrom.

V neprofitnem zavodu Pogreb ni tabu skušajo rušiti tabuje, povezane z umiranjem. Foto: Matej Leskovšek

Pravite, da je minevanje zaradi narave vašega dela vaša vsakdanja družinska tema. Česa se pri tem predvsem dotikate, organizacijske, poslovne plati, ali čustvene, občutenj?
Različno. Včasih se pogovarjamo na splošno o našem podjetju, zakonodaji, novih pravilnikih, aktualnih pogrebih in svojcih. Včasih pa govorimo bolj na osebni ravni. Na podlagi svojih izkušenj oče večkrat omeni, da se ljudje o teh temah premalo pogovarjajo. In ko nekdo umre, njegovi najbližji ne vedo, kakšnega pokopa si je želel. Ali je želel imeti pogreb po meri človeka, torej posebni pokop.

Zato nas je oče s temo minevanja in smrtjo želel zbližati. Že zgodaj nam je tudi povedal za svoje želje ob pogrebu, saj se nikoli ne ve, kdaj se to lahko zgodi. Človek lahko zboli ali pa se zgodi nenadna smrt. Oče je želel, da smo z njegovimi željami seznanjeni.

"Vsak trenutek se moramo zavedati, kako življenje hitro mine. Zato je škoda vsakega dneva, ki ga ne izkoristimo do konca. In če ga ne, se velja v tej smeri potruditi naslednji dan." Foto: Matej Leskovšek Zakaj se vam je zdelo pomembno diamantni pogreb pripeljati v Slovenijo?
Če se želiš razlikovati od drugih, potrebuješ unikatno storitev. Kaj je lahko še bolj unikatnega kot spominski diamant, narejen iz pepela umrlega. To se mi je zdelo zanimivo. Sem pa vedela, da bom imela na tem področju veliko dela.

Torej, kako obvestiti Slovenijo, da to obstaja, pa vendar tega ne narediti preveč agresivno. Na začetku me je klicalo veliko ljudi, ki so bili do spominskega diamanta pozitivno naravnani, a so imeli veliko vprašanj. Za to obliko pogreba se odloča majhen odstotek ljudi. Alternativnih pogrebov je malo, približno sedem odstotkov, med katerimi so raztrosi ali spominski diamant.

Diamantni pogreb

Ponudbi bolj posebnih in osebnih pogrebov pravite individualizacija pogreba. Individualizacija, torej družbena premisa in zahteva, ki je dosegla ne samo naša življenja, temveč tudi smrt. Pa vendar je v vsem tem mogoče začutiti tudi komercializacijo našega konca in ohranjanje družbenega statusa po smrti oz. ob njej.
Ni nujno, saj je individualna želja lahko tudi cenejša od klasičnega pogreba, če gre za raztros pepela v ožjem družinskem krogu in na lastni parceli. Imela sem že primer, ko so pokojnika pokopali na za to posebej določenem delu na lastnem zemljišču. Ta pokop je bil resnično individualen in intimen.

Pa vendar je mogoče spremljati različne pogrebniške trende, kot so na primer drive-in pogrebi, kjer se od umrlega poslovijo na hitro, medtem ko ga prepeljejo mimo v avtu.
Drive-in pogreb oziroma poslovitev ponujajo nekatera podjetja v ZDA. V tujini obstaja ogromno drugih inovativnih storitev na področju pogrebne dejavnosti. Pri nas v tem zaostajamo.

Kakšne so še smernice na tem področju?
Gre za različne želje in ponudbe. Mogoče je naročiti sliko, ki je nastala z barvo, premešano s pepelom pokojnika. Ta storitev je na voljo tudi v Sloveniji. V tujini je mogoče pepel poslati tudi v vesolje ali ga v razgradljivi žari položiti na dno morja. Del pepela je mogoče dati tudi v naboj in tega nato s pištolo ustreliti v zrak.

"Pri nas drugi alternativni pogrebi, razen raztrosa pepela in spominskega diamanta, niso mogoči. Medtem ko je v tujini več, morda tudi že malo bolj bizarnih oblik. Vendar glede na to, da obstajajo, povpraševanje očitno je." Foto: Matej Leskovšek

Izdelan osebni pogrebni načrt, ki ga zase naredimo za časa življenja, lahko pomeni tudi obliko nadzora nad tem, kaj se z nami dogaja po smrti. Predstavljen pa je tudi kot način tako organizacijske kot finančne razbremenitve svojcev v trenutkih, ko jim je najhuje.
V tujini obstajajo različni pogrebni načrti, pri nas se oziroma se še bodo ponujale možnosti zanje. Pogreb bo tako mogoče plačati tudi vnaprej, pri čemer je nato pogrebno podjetje dolžno vse izvesti tako, kot je navedel pokojni v času življenja.

V tujini so v zadnjem času zelo priljubljeni pogrebi v gozdu. Zeleni, ekološki pogrebi. Veliko se ukvarjajo tudi s tem, da bi trupla v prah spremenili na drug način. Da bi namesto kremacije, ki povzroča onesnaževanje, v prihodnosti z zamrzovanjem uporabljali do okolja prijaznejšo obliko upepeljevanja. Z nastalim pepelom bi nato posadili drevo, ki bi bilo namesto nagrobnikov.

Ste sicer zelo mladi, pa vendar, ste o tem, kakšen pogreb bi si želeli zase, že razmišljali?
Sem, vendar še ne tako resno. Končne odločitve o tem nimam. To se spreminja tudi glede na življenjsko obdobje. Moji najbližji poznajo moje želje. Mislim pa, da je to precej intimna zadeva.

Vendar pa vam je misel na to, kaj si želite po svojem odhodu, običajna?
Popolnoma normalna, saj je povezana s soočenostjo s svojo minljivostjo. Vsak trenutek se moramo zavedati, kako življenje hitro mine. Zato je škoda vsakega dneva, ki ga ne izkoristimo do konca. In če ga ne, se velja v tej smeri potruditi naslednji dan.

"Velikokrat razmišljam, še posebej, ko so se srečam s smrtjo mlade osebe, kako lahko življenje hitro ugasne. Zato poskušam ceniti vse trenutke." Foto: Matej Leskovšek

S seboj nosite veliko zgodb o koncih. Vas vsakodnevna bližina smrti intenzivno usmerja v življenje? Kaj so vaše prioritete?
Dneve poskušam izkoristiti, kolikor se jih le da. Poskušam se posvečati skrbi za zdravje.

A konec koncev je vse to zelo stresna služba. V našem poklicu ni popravnega izpita. Vse mora biti narejeno brez napak, točno tako, kot smo se dogovorili s svojci. Tako ni največji stres žalost, ki jo spremljaš, temveč predvsem to, da boš užaloščenim resnično pomagal in vse izvedel tako, kot si želijo in pričakujejo. S to skrbjo odhajaš spat in se z njo tudi zbujaš. Zato potrebuješ ventile.

In kaj so vaši ventili?
Druženje s prijatelji, telesne aktivnosti … Nič kaj posebnega, nič kaj čudnega, glede na to, da sem pogrebnica (smeh, op. p.).

Vam je črni humor blizu?
Recimo.

Črni humor je namreč lahko tudi eden od uporabnih ventilov.
Je pa res, da me predvsem drugi povezujejo s tem, moji prijatelji še posebej. Mimo ne gre nobena šala na to temo, da mi je ne bi posredovali.

Ste gledali ameriško serijo o pogrebniški družini Pod rušo? Obravnava namreč vaš poklic, čeprav v ameriškem kulturnem okolju.
Sem slišala zanjo, nisem pa je nikoli gledala.

Zaradi narave vašega dela, kjer se dnevno srečujete z žalostjo, takih poklicev je seveda več, se postavlja vprašanje, kako ob tem ostati sočuten, a ne preveč čustveno zaznamovan. Kako sami to doživljate?
Moraš biti profesionalen, vendar z občutkom za soljudi. Tega poklica ne bi mogel opravljati nekdo, ki se ga ne bi nič dotaknilo. Svojcem moraš znati prisluhniti. Tudi diskretnost je ena izmed lastnosti, ki jih pogrebnik mora imeti.

Večkrat se mi je že zgodilo, da se svojci v času priprave pogreba ali urejanja prevoza iz različnih koncev sveta, s čimer se večinoma ukvarjamo, name do neke mere navežejo. Zgodi se, da me tudi pozneje še pokličejo in vprašajo za kakšen nasvet ali pa me povabijo na kavo ali kosilo. Ko sem začela delati, mi je bilo to nenavadno. Še danes se mi zgodi, da srečam kakšne svojce in se ob tem spominjajo tistega časa ter se še enkrat zahvalijo za vso pomoč.

Vas je strah lastne smrti?
Zanimivo vprašanje. Verjetno me je. Moram reči, da o tem nisem razmišljala. Nekako se mi zdi, da je do tega še precej daleč. Je pa res, da je popolnoma drugače, ko se smrt zgodi v tvoji družini, kot ko je to del tvojega poklica. Sodobnost prinaša tudi različne načine pokopa. Ena od teh je na primer spominski diamant, narejen iz pepela pokojnega, ima fizikalne lastnosti diamanta in kemijske umrlega. Foto: Arhiv podjetja Babajić

Ob spopadanju s strahom pred smrtjo nam polzi življenje. Soočiti se, sprijazniti se s smrtjo je možnost za polnejše življenje.
Strinjam se, da je sprejetje smrti zelo pomembno in da se ob tem lahko osredotočim na kakovost življenja. Si pa ob tem želim tudi kakovosti umiranja. Torej, da nisem na primer dolgo smrtno bolna ali priklenjena na posteljo. Tega si ne želim.

Kakovost umiranja je prav tako eno od ključnih vprašanj, povezanih z našim časom, v katerem lahko spremljamo izrazito medikalizacijo staranja in smrti. Največkrat umiramo v institucijah, obkroženi s strokovnimi delavci, ne pa v krogu najbližjih. Kakšne so vaše izkušnje?
Temu nisem nikoli posvečala posebne pozornosti. V tujini je bila pred časom opravljena raziskava o kakovosti umiranja, v katero Slovenije sicer niso zajeli. Vsekakor je del kakovosti umiranja to, da se lahko od življenja posloviš doma in v krogu svojih najbližjih ter da si deležen tudi paliativne oskrbe.

Izkušnje s pokojniki imate na vseh celinah in v različnih kulturnih okoljih. Kaj velja za prevoze pokojnikov?
Drži. Po svetu imamo ogromno število partnerjev. Ko smo v stiku z njimi, se veliko pogovarjamo o različnih temah, povezanih s pokopi v njihovem okolju. Od tu med drugim črpam tudi teme za vsebine v reviji Pogreb ni tabu in istoimensko spletno stran.

Kulturne razlike je mogoče občutiti že pri organiziranju prevozov. V Izraelu na primer želijo, da pokojnika domov prepeljejo še isti dan, kar lahko v določenih primerih omejuje lokalna zakonodaja kraja smrti. V tem delu je treba upoštevati različne postopke in pravila. Kot na primer velja tudi, da imajo človeški ostanki na letalskem tovoru prednost, a ne pred živimi živalmi.

Birokratizacija smrti je velika. Ob nastopu smrti se morajo svojci še pred čustvi najprej ukvarjati z dokumenti.
Tako je. Čas za žalovanje pride največkrat šele po pogrebu.

Svoje delo ima rada in si ne predstavlja, da bi počela kaj drugega. Foto: Matej Leskovšek

Digitalnost je še eden od sodobnih okvirov, ki je zajel tudi smrt. V mislih imam virtualno prižiganje sveč v spomin umrlim.
Spominska spletna stran Vspomin.com je prav tako nastala v okviru našega zavoda Pogreb ni tabu. Na njej lahko ljudje brezplačno in v treh korakih naredijo spletno spominsko sobo, v njej umrlemu napišejo posvetila, objavijo njegove fotografije in video ter objavijo življenjepis pokojnika. Ob tem pa prižgejo še elektronsko svečo, kar ima tudi ekološki vidik.

Sami pri pogrebih precej poudarjate tudi ekološki vidik.
To se mi zdi pomembno, saj smo v Sloveniji največji potrošniki nagrobnih sveč, ki so velik onesnaževalec okolja. Pred leti je ministrstvo za okolje naredilo odlično akcijo Sveča manj, ki smo jo nato pred tremi leti v našem zavodu prevzeli in jo tudi nadaljujemo. Tako je spletna stran Vspomin.si nadaljevanje te pobude.

Veseli me, da z vsakim letom prodaja sveč upada. Če pa jih že kupimo, naj bodo te razgradljive.

Individualno, ekološko, digitalno, na teh ravneh je tako sodobno ne le življenje, temveč tudi smrt. Pri tem gre tudi za poslovni princip na tem področju … in kaj še?
Na področju pogrebnih storitev želim slediti svetovnim trendom. Ko sem začela delati v tem poklicu, sem bila mlada in želela sem vpeljati nove stvari. Vendar je to, kar delamo v okviru zavoda Pogreb ni tabu, družbenoodgovorna dejavnost. Prav to pa je tisto, kar še dodatno motivira za tekoče delo.

Imate radi svoje delo?
Imam, ne predstavljam si, da bi počela karkoli drugega. V prihodnje bi rada šla na kakšno izmenjavo v tujino, kar je mogoče v okviru mednarodnega pogrebnega združenja. Razmišljam, da bi naredila tudi magisterij iz pogrebne dejavnosti, kar je v tujini prav tako mogoče.