Sobota, 17. 4. 2021, 12.49
3 leta
Kako pomagati mladostnikom v duševni stiski?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,39
5
Mladostniki, ki so v hudi čustveni stiski in imajo samomorilne težnje, pogosto čutijo razbremenitev, ko za njegovo stisko izvejo odrasli. Morajo pa imeti tudi odrasli dovolj informacij o tem, kam se obrniti po pomoč in kako pomagati otroku, je v pogovoru za STA poudarila zdravnica, psihiatrinja za otroke in mladostnike Lina Klanšek.
Že pred epidemijo bolezni covid-19 so bile čakalne vrste za obravnavo pri kliničnem psihologu ali psihiatru za otroke in mladostnike dolge, v času epidemije pa se je to še dodatno poslabšalo. Po drugi strani pa so se stiske mladih v zadnjem času krepile, mladi pa so ostali brez pomoči, je v pogovoru za STA pojasnila Lina Klanšek, zdravnica, psihiatrinja za otroke in mladostnike ter ustanoviteljica Inštituta Ljubeča družina za spletno pomoč otrokom, mladostnikom in staršem v stiski.
Porast samopoškodovanja in samomorilnosti med mladimi
"Če mladostnik ostaja s stisko sam in brez učinkovite pomoči, bo stisko želel lajšati na druge načine, ki niso vedno ustrezni. Zato med mladimi vidimo porast samopoškodovanja in samomorilnosti. Namreč mladostniki se najpogosteje samopoškodujejo iz dveh razlogov – lahko je psihološka stiska postala tako neznosna, da lažje zdržijo fizično bolečino kot psihično, ali pa želijo s fizično bolečino prekiniti neugoden občutek praznine, ki jih prevzema," je pojasnila Lina Klanšek.
Pri samomorilnosti gre lahko za to, da bi mladostnik bolj kot končati življenje želeli končati in prekiniti stisko. Psihiatrinja za otroke in mladostnike pravi, da pogosto sliši besede, kot so: "Najraje bi samo spala, takrat mi vsaj ni tako težko ..." To pa še ne pomeni, da njihova namera ni resna, je dodala.
"Opozorilni znaki so vidni že prej"
"Če sta mladostnikova varnost in življenje ogrožena, je treba poskrbeti za njegovo varnost in svetujemo hospitalizacijo. Vendar so opozorilni znaki vidni že prej. In na njih smo lahko pozorni vsi, ki prihajamo v stik z mladimi. Stigma je še vedno prisotna in pogosto prepreči, da bi naredili prvi korak in pristopili k posamezniku, ko opazimo spremembe, ki v nas vzbujajo skrbi," je opozorila.
Čeprav še vedno velja prepričanje, da lahko z vprašanjem poslabšamo položaj ali okrepimo samomorilne težnje, pa se v praksi kaže obratno, je ob tem poudarila Klanškova. Mladostnik namreč pogosto čuti razbremenitev, ko za njegovo stisko izve odrasli. Običajno začetnemu odporu pred tem, da z odraslim deli svoje težave, sledi olajšanje.
Približno polovica vseh duševnih motenj se prične pred 14. letom starosti, zato je bistvena vpeljava sistemskih sprememb na področju zgodnjega prepoznavanja in preprečevanja duševnih motenj mladih, je poudarila. "Z učinkovito preventivo bi ranljive skupine otrok hitreje prepoznali in jim ponudili ustrezno strokovno pomoč. Senzibilizirati bi bilo treba vse kadre, ki vstopajo v stik z mladimi, poleg staršev tudi pediatre, učitelje, trenerje, socialne delavce, a na način, da se jih opolnomoči in ne še dodatno obremeni," dodaja.
Ob tem se pojavlja tudi vprašanje, kaj lahko vsak starš naredi za svojega otroka, da ga utrdi oziroma pripomore k temu, da se ne bo hitro znašel v duševni stiski. Klanškova je dejala, da je odgovor na to vprašanje težko posplošiti, saj je vsaka družina sestavljena iz posameznikov s svojimi lastnimi potrebami. Hkrati družina deluje kot sistem v skladu s svojo hierarhijo vrednot, prepričanji, nalogami. Družina vzajemno vpliva na druge sisteme in je tudi sama pod vplivom drugih sistemov, na primer šolskega sistema, prijateljev, neposredne skupnosti in pa širših družbenih sistemov (socio-ekonomski, verski, kulturološki ...).
"Tako da bi bilo krivično vso odgovornost prestaviti na starše, vendar pa lahko starši ogromno naredijo za svoje otroke in mladostnike že s tem, da poskušajo znotraj družine ohraniti stabilnost, predvidljivost in jasne meje. S svojimi otroki naj poskušajo ohranjati ali pa vzpostavljati pristen stik in naj bodo pozorni na njihove potrebe," je pojasnila.
Starši morajo poskrbeti tudi za lastno duševno zdravje
Pri tem pa jim bo najbolj pomagalo to, da postanejo pozorni tudi na lastne potrebe in jih poskušajo zadovoljiti, do sebe postanejo prizaneslivejši. Tako bodo kot starši lahko bolj prisotni, sočutni in bolj odzivni na to, kaj se dogaja z njihovim otrokom.
Če starši prepoznajo, da so sami v stiski ali izgoreli, naj poiščejo oporo in podporo zase. "Zavedamo se, da je situacija težka, ampak 'izkoristimo' jo lahko za to, da pridemo v stik z lastnimi čutenji in potrebami in vzpostavimo nov nivo sočutja in razumevanja nas samih ter ljudi okoli nas," je še pojasnila.
Preberite še:
5