SiolNET. Trendi Odnosi
7,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj otroci in mladi z duševnimi motnjami ne pridejo po strokovno pomoč?

7,70

termometer

Foto: Matej Leskovšek

"Duševnega zdravja otrok ne ogroža le revščina sama po sebi, temveč tudi, včasih še bolj, zavedanje o socioekonomskih razlikah," je povedala upokojena otroška psihiatrinja Anica Mikuš Kos.

Delo Duševno zdravje otrok in mladostnikov v današnjem času Anice Mikuš Kos je tik pred izidom, to pa je bil tudi povod za pogovor z upokojeno otroško psihiatrinjo. 82-letna upokojena otroška psihiatrinja je še vedno zelo aktivna. Pred izidom sta njena knjiga o duševnem zdravju odraščajočih in priročnik za pomoč begunskim otrokom. Svoje življenje je strokovnjakinja posvetila otrokom, svoje znanje pa še vedno predaja naprej v obliki delavnic, predavanj, usposabljanj in pisanja. Še vedno je predsednica Slovenske filantropije in obiskuje vojna območja, kjer predaja metode in znanje za aktiviranje civilne družbe in strokovnih delavcev, kot so pedagogi in zdravniki, ter psihosocialno pomoč otrokom, prizadetim od vojnih dogajanj. Na pomen pomoči otrokom v čustveni stiski, vprašanje človečnosti in trpljenja pa opozarja tudi v naših življenjskih in družbenih okoliščinah, ki ogrožajo duševno zdravje.  

V današnjem času je govor o duševnem zdravju vse pomembnejši tudi v širši zavesti. 
Vsekakor. To pa zato, ker je v našem času tako pomembno, da imaš dobro razvite sposobnosti za zmago. Za kar pa ni več potrebno, da si dober v premagovanju medveda ali bizona, temveč v tem, da si miselno hiter in spreten, iznajdljiv, se znaš izraziti in da imaš socialne spretnosti … Gre za mentalne funkcije, ki ti določajo življenjsko pot in mesto v družbi.

Te mentalne funkcije so povezane s stanjem, ki ga imenujemo duševno zdravje. Tega danes ne pojmujemo več zgolj kot odsotnost bolezni, torej da nimaš psihiatričnega obolenja. Vsebuje tudi vrsto pozitivnih lastnosti, kot so prilagodljivost, sposobnost prenašanja frustracij, sposobnost premagovanja ovir, emocionalna stabilnost, sposobnost navezovanja dobrih odnosov z ljudmi in zadovoljivega delovanja, ter druge lastnosti, ki omogočajo, da zadostimo pričakovanjem šole, delovnega mesta, družbe. Tako postane duševno zdravje  odločilnega pomena pri tem, kako uspešen boš, kar pa je v današnjem času še kako pomembno.


Preberite še intervju z Anico Mikuš Kos o pomoči otrokom beguncev.


Za enega od uspehov onkraj družbenih potrditev bi lahko šteli tudi emocionalno stabilnost, doseganje notranjega miru.
Notranji mir in stabilnost sta zagotovo eden od uspehov osebnostnega razvoja. Vendar je zelo malo ljudi, ki so tako samozadostni, da bi ta notranji mir lahko dosegali brez podpore in potrditve okolja. Ti dobimo tako, da izpolnjujemo pričakovanja in zahteve okolja.  "V imenu diagnoz in simptomov zanemarjamo trpljenje in nesrečnosti v otroškem obdobju. Zato bi morali dušeslovni strokovnjaki glasneje zastaviti svoj glas in vpliv za zaščito čustvene dobrobiti otrok." "V imenu diagnoz in simptomov zanemarjamo trpljenje in nesrečnosti v otroškem obdobju. Zato bi morali dušeslovni strokovnjaki glasneje zastaviti svoj glas in vpliv za zaščito čustvene dobrobiti otrok." Foto: Matej Leskovšek

So ljudje, ki so zelo neodvisni od svojega socialnega položaja, ampak teh je zelo malo. Ne nazadnje nas neoliberalni svet s svojimi vrednotami sili v to, da za srečo potrebujemo tudi uspeh. Če si neuspešen, si luzer. S tem je načeta tvoja samopodoba. Izgubiš občutek, da zmoreš, in zaupanje vase. To so psihološko škodljivi učinki družbene neuspešnosti.

Vrednostni sistem, ki vpliva na posameznika v določenem prostoru in času (tudi intimno), je tudi kulturno in družbeno pogojen. Prav tako, kot poudarite v svojem delu, tudi koncept duševnega zdravja ni družbeno in kulturno univerzalen oz. nadkulturen.
Duševno zdravje je tvorba razvitega sveta. V mnogih drugih kulturah tega pojma ne poznajo oz. nima svojega mesta. Poimenujejo posamična notranja stanja, na primer to, kako se počutiš oz. ali si srečen ali nesrečen, ali si dobro vpet v skupnost. Te lastnosti, stanja, odnose posameznika smo mi abstrahirali in združili v pojem duševnega zdravja.  

Govorim o kulturah, kjer (še) ni tako pomembno, da si uspešen, temveč da si pošten, zanesljiv, lojalen, dober član svoje skupnosti.

Prav tako opredeljevanje duševnega zdravja v smislu zahodnega konteksta nima dolge zgodovine.
Res je. O duševnem zdravju v otroškem obdobju so prvič pisali leta 1899. Vsebine pojma pa se s časom spreminjajo. Danes se je ta razširil na številna področja in poleg odsotnosti bolezni vključuje številne pozitivne vsebine. Ustrezno temu so se razmnožile terapije za odklone v posamičnih komponentah tako opredeljenega duševnega zdravja.

Priča smo različnim psihološkim intervencijam za ljudi, ki jih nikakor ne moremo razglasiti za duševno bolne. Jim pa te pomagajo, da so bolj samozavestni, bolj učinkoviti, bolj uspešni in nasploh boljši v današnji tekmi. Tako v definicijah na spletu lahko najdete, da psihoterapija ni samo veda oz. disciplina, namenjena duševno bolnim, ampak tudi zdravim osebam, ki čutijo primanjkljaje čustvene ali kognitivne narave, zaradi katerih ne dosegajo zadovoljivih uspehov.

Kako pomembna je psihoterapija za ohranjanje duševnega zdravja ljudi s težavami?
Psihoterapija je eden od načinov zdravljenja duševnih stisk in motenj. Danes so zdravila na prvem mestu. Pri mnogih motnjah naj bi kombinirali medikamentno terapijo s psihoterapijo. Nasploh prejema pomoč strokovnjakov za duševno zdravje le manjši del oseb s težavami. Pri otrocih pride v terapevtske ustanove le kakih 20-25 odstotkov tistih, ki bi to potrebovali.

"Vse več ljudi je v stiskah. Na to vplivajo predvsem družbeni dejavniki po različnih poteh. Duševnega zdravja otrok tako ne ogroža le revščina sama po sebi, temveč tudi, včasih še bolj, zavedanje o socioekonomskih razlikah." "Vse več ljudi je v stiskah. Na to vplivajo predvsem družbeni dejavniki po različnih poteh. Duševnega zdravja otrok tako ne ogroža le revščina sama po sebi, temveč tudi, včasih še bolj, zavedanje o socioekonomskih razlikah." Foto: Matej Leskovšek

Kakšen je vzrok za to, da veliko otrok in mladostnikov z duševnimi težavami ne pride po strokovno pomoč?
Razlogi so zelo različni. Eden je ta, da je na voljo premalo tovrstnih služb, zato so čakalne dobe ponekod tudi po nekaj mesecev. Otrok je tudi odvisen od staršev glede pomoči v mentalno-higienski ustanovi. Za starše, ki ne vedo, kako bodo preživeli, pa ni na prvem mestu skrb za to, kar imenujemo duševno zdravje otrok.

Na uporabo služb vpliva tudi oddaljenost od strokovnih centrov. Večja ko je razdalja od uporabnikov, manjša verjetnost je, da bodo ti prišli. Mnogi starši tudi ne verjamejo, da strokovne službe lahko pomagajo. Niso dovolj izobraženi. Bojijo se tudi stigmatizacije, zlasti pri manj razgledanih starših je to še vedno prisotno. Za nekatere je to, da gre otrok k psihologu ali psihiatru, celo znak, da so slabi starši. Številni mladostniki, zlasti tisti z vedenjskimi težavami, pa imajo odpor do strokovnih služb.

V sodobnosti smo priča medikalizaciji številnih naših stanj. Postajamo družba diagnoz?
Res je, vendar ima diagnoza tudi svoje dobre strani. Bolj ali manj zagotavlja pomoč zdravstvenih služb in olajšave. Na področju otroške psihiatrije marsikateri starši želijo diagnozo svojega otroka, kot je na primer hiperaktivnost z motnjo pozornosti ali motnja z avtističnega spektra. Za to obstaja več razlogov. Eden je, da seveda želijo pomoč za svojega otroka, drugi pa, da za upravičenje določenih olajšav  potrebujejo uradno potrditev diagnoze. Predvsem želijo, da šola prilagodi zahteve in pedagoško delo.

Kaj pa kritika na drugi strani, da živimo v dobi terapevtske kulture, ki nas prepričuje, da podporo in pomoč poiščemo zunaj sebe? Je večje zanimanje za strokovno pomoč oz. terapije lahko povezano tudi s širšo vednostjo o naši duševnosti na eni strani in morda odmikanjem od pričakovanega v sfero patološkega na drugi?
Da se raba terapij širi, je razumljivo, saj je vse več ljudi v stiskah in išče pomoč. V terapevtski kulturi vidim tudi vpliv neoliberalne filozofije, ki pripisuje krivdo posamezniku. Ta se mora popraviti, da bi bil ustrezen družbenemu trenutku.

Drugi pogled na družbeni vpliv ponuja Amerika. Tam še vedno to, da imaš svojega psihoanalitika, spada k družbenemu statusu. To pomeni, da si sofisticiran, intelektualen, izjemen … Daje ti različne pozitivne atribute. V zvezi s tem so zgovorni filmi Woodyja Allena.

Vse več ljudi je v stiskah, poudarjate.
Da, vse več ljudi je v stiskah. Na to vplivajo predvsem družbeni dejavniki po različnih poteh. Duševnega zdravja otrok tako ne ogroža le revščina sama po sebi, temveč tudi, včasih še bolj, zavedanje o socioekonomskih razlikah.

Če odraščaš v družini, ki se skozi mesec prebija z minimalno plačo, medtem ko ima sošolčev oče 4.000 evrov plače, morda nisi toliko prizadet zaradi problematičnosti samega preživetja, če seveda nisi lačen, temveč predvsem zaradi nepravičnosti. Naša družba širi mite o enakih možnostih, o enakopravnosti, enakovrednosti, enakosti, a stvarnost sploh ni takšna.

Ko sem bila otrok, je bila veljavna uradna delitev sveta na revne in bogate. To je bila družbena ureditev, nihče od uradnih oseb ali oblastnikov ni govoril, da imamo vsi enake pravice in možnosti. Danes se kaže druga podoba, diskurz je drugačen, a resničnost je takšna, da so razlike večje, kot so bile v mojem otroštvu. 

O duševnem zdravju v otroškem obdobju so prvič pisali leta 1899. Vsebine pojma se s časom spreminjajo. Danes se je ta razširil na številna področja in poleg odsotnosti bolezni vključuje številne pozitivne vsebine.   O duševnem zdravju v otroškem obdobju so prvič pisali leta 1899. Vsebine pojma se s časom spreminjajo. Danes se je ta razširil na številna področja in poleg odsotnosti bolezni vključuje številne pozitivne vsebine.   Foto: Thinkstock

Tako kot nismo enaki v socialnem kontekstu, tudi v psihološkem nimamo enakih izhodišč in kapacitet. Razlike se kažejo že pri otrocih, če se na primer obrnemo k vprašanju ranljivosti in odpornosti.
Vsekakor. Otrok, ki živi v revščini, z odraščanjem v teh okoliščinah dobi tudi spremljajoča občutja. To so lahko občutki manjvrednosti, brezupa in pesimističnega videnja prihodnosti. Slabše so njegove izobraževalne možnosti. Čustveno stanje pa vpliva tudi na možnosti učenja. Učinkovito učenje je odvisno od čustvenih dejavnikov. To piše v knjigah, tega pa še nismo vzeli v vsakdanjem življenju. Vse premalo upoštevamo ta spoznanja – tako učitelji kot tudi starši. Lahko se ustvarijo začarani krogi: odraščaš v revščini, neuspešen si v šoli, sošolci te zaničujejo, izključujejo. Pred šolo, učenjem in znanjem čutiš strah in odpor ter se vse težje učiš.

Otrok revnih staršev z nižjo izobrazbo tudi dobiva manj spodbud in priložnosti za učenje v domačem okolju in manj pomoči ob težavah. Imam dva vnuka in poznam generacijo otrok svojih otrok iz t. i. premožnih in intelektualnih družin. Cele armade univerzitetno izobraženih staršev in starih staršev, marsikdaj še inštruktor, se angažirajo za pomoč šolajočim se otrokom. Sprašujem se, kako uresničuje šolske zahteve otrok iz marginalnih skupin, ki nima učne pomoči v svojem okolju.

Vendar lahko težke okoliščine pri številnih otrocih tudi utrdijo sposobnosti obvladovanja in psihično odpornost.

Kako se povezanosti čustvene slike otroka in njegove uspešnosti pri učenju lotiti v praksi?
Veliko več bi o tem morali govoriti staršem, predvsem pa pedagogom. Šolski delavci in strokovnjaki v drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih so nadvse pomembni. Med starši, ki so bralci ali poslušalci informacij ter nasvetov o vzgoji in poučevanju otrok, je največ tistih, ki o tem že veliko vedo. Imamo krasna predavanja za starše in šole za starše, vendar opažamo, da ravno tisti, ki bi to najbolj potrebovali, ne pridejo.

Zato je še toliko bolj pomembno, da s tem nagovorimo ustanove, ki vključujejo vse ali veliko število otrok. Osnovna šola je univerzalna institucija, ki zajame vse otroke v državi in doseže s svojimi prizadevanji, dejavnostmi, programi vse odraščajoče. Pedagoška stroka veliko ve o pomenu čustvenih dogajanj za učenje, vendar je zelo pomanjkljiva aplikacija v praksi. To pa ne velja samo za Slovenijo, temveč tudi za druge zahodne države.

V tem pogledu sta razumevanje in upoštevanje čustvene dimenzije pomembni tudi pri vključevanju begunskih otrok v tukajšnje šole.
Otroci begunci in migranti so učenci s posebnimi ali dodatnimi potrebami – tako na psihosocialnem kot na pedagoškem področju. Pravijo, da se vsako leto v šole pri nas vpiše tisoč otrok, ki ne znajo slovenskega jezika, zaradi česar potrebujejo učno pomoč, pa tudi psihosocialno podporo za prilagajanje in integracijo.   

Šola je prostor, v katerem so za te otroke mogoče intervencije pomoči. To velja za vse otroke šolarje v stiskah. Kot rečeno, veliko otrok s težavami ne bo nikoli prišlo v svetovalni center ali psihiatrični dispanzer, jim je pa mogoče pomagati v okviru šole. Ob tem se znajdemo pred dejstvom, da od šole vse več pričakujemo tudi glede psihosocialne podpore otrokom v stiski.

Je med otroki in mladostniki pri nas porast duševnih motenj?
Da, nekatere duševne motnje v otroškem in mladostniškem obdobju so v porastu. Ko rečemo duševna motnja, imamo v mislih to, kar ustreza mednarodni klasifikaciji bolezni.

Vendar je tudi med otroki, ki nimajo diagnoze, veliko nesrečnih otrok, pri katerih je čustveno oz. psihosocialno počutje slabo. Zaradi tega še nimajo duševnih motenj, vendar to niso zadovoljni in optimistični otroci, kar vpliva na njihov razvoj in predstavlja ogrožajoči dejavnik glede duševnega zdravja. Ne glede na to nas odrasle trpljenje in nesrečnost otroka sami po sebi zavezujeta, da mu poskušamo pomagati.

Nismo pa več priča samo pritiskom na odrasle, temveč tudi na otroke, zaradi česar je več tudi duševnega trpljenja.
Otroci so neposredno in posredno izpostavljeni družbeno neugodnim dogajanjem. Če je na primer oče v družini nezaposlen, je več možnosti za njegovo depresijo, pa tudi za neugodne oblike vedenja do otroka in drugih družinskih članov.

"Otroci so neposredno in posredno izpostavljeni družbeno neugodnim dogajanjem." "Otroci so neposredno in posredno izpostavljeni družbeno neugodnim dogajanjem." Foto: Matej Leskovšek

Kako je s pozitivnimi vidiki družbenih okoliščin ter vpliva na otroke in mladostnike?
Danes vse premalo pozornosti posvečamo temu, kaj pozitivnega prinašajo družbena dogajanja. Dober primer so splet in računalniške igre, ki jih krivimo za marsikaj, vendar te predstavljajo tudi pozitivne možnosti za vzgojne in terapevtske namene. Vse več je spletnih terapij. Mladi se marsikdaj raje odločajo za njih, kot da bi šli k terapevtu. 

Veliko staršev črpa informacije, ki zadevajo otroka, tudi s spleta. Poleg tega splet in pametni telefoni prispevajo k dostopnosti informacij, možnostim neformalnega učenja ne glede na socialno situacijo. V nekem smislu zmanjšujejo socialno pogojeno neenakost glede možnosti pridobivanja novih znanj in širjenja obzorij. Digitalne možnosti lahko služijo tudi pozitivnim namenom na področju duševnega zdravja.  

Katere velike spremembe vidite v družbenem dogajanju, ki prav tako vplivajo na otroke in odraščajoče?
Gotovo boljše materialne okoliščine življenja. Boljše zdravstveno varstvo mater in otrok vpliva tudi na razvoj in delovanje možganov, ki so biološka zibelka duševnega zdravja. 

Zanimiv primer je tudi ločitev staršev. Včasih je bila ta za otrokovo duševno zdravje dejavnik tveganja. Danes ločitev sama na sebi ni več dejavnik tveganja, saj ne predstavlja več izjemnega stanja. Dobrih 40 odstotkov otrok v Sloveniji ne živi z obema biološkima staršema, kar pomeni, da gre za odraščanje le ob enem od staršev, ločene starše, dopolnjeno družino in druge oblike družinskih skupnosti. Tako rekoč enako normalno je živeti z biološkimi starši vse otroštvo kot obratno. Proces družbene in statistične normalizacije različnih družinskih skupnosti je spremenil pomen ločitve staršev za otroka.

Razlika je, če sem v razredu edini z ločenimi starši ali le eden med preostalimi sošolci, ki imajo ločene starše, hkrati pa se o tem tudi glasno govori. Drugo je to, da so ločitve nekako bolj kakovostne, saj se starši vse bolj zavedajo, kako pomembno je, da je otrok čim manj prizadet ob tem. Zato zgolj ločitev staršev, razen seveda prehodne bolečine zaradi izgube, ne vpliva na dolgotrajno duševno zdravje otrok. To velja za razveze, ki jih imenujemo dobre razveze. Drugače je, ko se ob razvezi dogajajo slabe reči. Te imajo lahko škodljiv vpliv na otrokovo duševno zdravje. 

Danes ločitev sama na sebi ni več dejavnik tveganja za otrokovo duševno zdravje, saj ne predstavlja več izjemnega stanja. To velja za dobre razveze.

Del družbenega in kulturnega konteksta je tudi pojmovanje tega, kaj je otroštvo.
Na številnih območjih na Vzhodu, kjer delam, otroštvo zelo spoštujejo in za otroke veliko naredijo. Pa ne zato, ker bi se o tem učili, temveč zaradi čustvenih povezav, pa tudi za to, ker je otrok prihodnost in vrednost za skupnost.

Še bolj zanimiv v tem okviru je koncept adolescence. Ta je tudi eno od razkošij, ki si ga dovoljuje bogati svet. V Afganistanu, na prime, pri 13 letih preideš v vlogo odraslega človek. Pred tem si otrok, nato pa dobiš zadolžitve in odgovornost odraslega. Ni vmesnega obdobja.

V našem prostoru pa smo priča podaljševanju adolescence.
Da, ker si lahko mladi in njihovi starši to dovolijo. Podcenjujemo sposobnosti in zmožnosti otrok ter mladih. 

V svoji novi knjigi poglavje namenite tudi disleksiji, o kateri je veliko novih dognanj.
Veliko tega, kar danes imenujemo motnja, je obstajalo že prej. Vedeli smo za to, vendar tega nismo tako poimenovali ali poznali ozadja. Disleksija in disgrafija sta dober primer. Včasih so te, če si grdo pisal, tepli po roki in to obravnavali kot negativno značajsko lastnost. Potem so odkrili, da zatem stojijo nevropsihološki procesi, ki ti otežujejo pravilen in lep rokopis. Za vrsto pojavov, ki so bili nekoč morda moralno diskvalificirani, zdaj poznamo razloge in jih lahko uvrstimo v neko posebnost ali med odklone.

To, da imaš diagnozo, pa je neke vrste zaščita pred tem, da te ne bodo obsojali. Zahteve šole bodo prilagojene tvojim zmožnostim in dobiš možnost za pomoč.  

Disleksija ni redek pojav.
Ni, vendar ima vsak nekaj, kar mu manjka. Sama sem na primer nerodna, zato se mi zdi koncept nevrorazličnosti zelo dober. Širi možnost, da si drugačen in da imaš tudi kakšen primanjkljaj, ne da bi te zaradi tega že razglasili za človeka z duševno motnjo.

Nekateri nimajo prostorske orientacije, drugi so gibalno nespretni, tretji težko berejo ali pišejo. Konec koncev je človeštvo z vsemi disleksijami čisto lepo preživelo (smeh, op. p.). Je pa res, da čas od nas zahteva, da razumeš administrativne dopise, da znaš na letališču hitro in pravilno prebrati napise. Tako kot si nekoč moral biti telesno spreten, moraš zdaj imeti dobro razvite in hitre kognitivne funkcije. 

Učinkovito učenje je odvisno od čustvenih dejavnikov, kar vse premalo upoštevamo v vsakdanjem življenju. Učinkovito učenje je odvisno od čustvenih dejavnikov, kar vse premalo upoštevamo v vsakdanjem življenju. Foto: Thinkstock

Ali pri tem enega od mogočih odgovorov ponuja pozitivna psihologija, ki poudarja posameznikove sposobnosti in prednosti pred pomanjkljivostmi?
Tako je. Danes se tudi v procesu pomoči otrokom s težavami vse bolj usmerjamo v njegova močna področja. Na njih sloni tudi psihična odpornost, ki jo vse boj prepoznavamo kot determinanto duševnega zdravja.

Obstaja veliko različnih terapij in terapevtov. Kako se znajti ter kako izbrati dobro in pravo pomoč za otroka ali mladostnika?
Sem zagovornica klasičnih strokovnih služb. Danes poznamo terapije, ki slonijo na dokazih, s katerimi pa je tudi nekaj težav. Veliko teh krasno deluje v laboratorijskih oz. eksperimentalnih okoliščinah, a so v praksi manj učinkovite. Alternativne možnosti se mi zdijo vprašljive. A bodimo pošteni, nekatere delujejo. V Iraku sem spoznala človeka, ki je na tržnici uspešno zdravil močenje postelje otrok.

Obstajajo ljudje, ki so naravni zdravilci. Te sem spoznala tudi med begunci in na vojnih območjih. So ljudje, ki kar sevajo zdravilno energijo. Tudi v zahodnih kulturah delujejo zdravilci, ki pomagajo. Takšna je bila tudi moja mama. Včasih se mi zdi, da je pomagala celo več ljudem kot jaz. Prihajali so k njej na pogovor, prerokovala jim je iz kave. Od nje so šli pomirjeni, zadovoljni in z novo energijo. So ljudje, ki lahko drugemu zelo pomagajo s svojo modrostjo in intuicijo za prepoznavanje težav, pa niso šolani psihologi.

Pomembno vlogo pri vsem tem ima tudi podpora v skupnosti.
Seveda. Poleg družine je podpora skupnosti osnovni varovalni dejavnik duševnega zdravja.

Glede na to, da imajo strokovne službe omejen obseg in domet, razmišljajo o tem, kako na kakšen drug način razširiti vire pomoči ljudem v stiski. Ena od poti je aktiviranje podpore ljudem v stiski v skupnosti. Vse več govorijo o tem, da je treba zato usposabljati laike, ki bodo lahko delovali kot psihosocialni pomočniki. Podporo strokovnih služb naj bi prejemali tisti z najhujšimi motnjami.

"Premalo smo socialno aktivni v smislu širših prizadevanj za izboljšanje psihosocialnih okoliščin življenja otrok. Želela bi si, da bi bolj skrbeli tudi za tiste otroke, ki ne pridejo k nam, in da bi bili bolj glasni za vse otroke." "Premalo smo socialno aktivni v smislu širših prizadevanj za izboljšanje psihosocialnih okoliščin življenja otrok. Želela bi si, da bi bolj skrbeli tudi za tiste otroke, ki ne pridejo k nam, in da bi bili bolj glasni za vse otroke." Foto: Matej Leskovšek

Kaj bi še posebej poudarili v skrbi za duševno zdravje otrok pri nas?
Angažirano me zanimata dve stvari. Prva je to, da je dragoceno znanje dušeslovnih strokovnjakov uporabljeno za tako malo otrok s težavami. Premalo smo socialno aktivni v smislu širših prizadevanj za izboljšanje psihosocialnih okoliščin življenja otrok. Želela bi si, da bi bolj skrbeli tudi za tiste otroke, ki ne pridejo k nam, in da bi bili bolj glasni za vse otroke.

Druga stvar pa je, da v imenu diagnoz in simptomov zanemarjamo trpljenje otrok. Zgolj trpljenje otroka nekako ne spada v naš strokovni poligon. V zvezi s tem lahko podam zgovoren primer iz svojega dela za otroke vojne. Če smo v času zadnjih balkanskih vojn hoteli pridobiti sredstva za programe psihosocialne pomoči za otroke begunce iz Bosne, smo vedno morali napisati, koliko jih ima potravmatsko stresno motnjo. Teh otrok je bilo razmeroma malo, vsi otroci begunci pa so v sebi nosili veliko trpljenje zaradi izgub bližnjih, doma, zaradi vsega hudega, kar so videli in doživeli. A če bi napisali, da želimo izvajati projekt s ciljem, da bi bilo otrokom lažje v duši, da bi manj trpeli, ne bi dobili sredstev. Ta za duševno-zdravstvene dejavnosti vedno upravičujemo z boleznijo oziroma z njenim preprečevanjem. Žalost in trpljenje nekako ne štejeta.

Seveda se pri tem razmišljanju srečaš z vprašanjem, ali bomo vsako trpljenje psihiatrizirali in ga bodo zdravili psihologi ali psihiatri. Nimam tega v mislih. Hočem le opozoriti, da zanemarjamo dimenzije trpljenja in nesrečnosti v otroškem obdobju ter da bi morali dušeslovni strokovnjaki glasneje zastaviti svoj glas in vpliv za zaščito čustvene dobrobiti otrok.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 47
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin