Če jemlješ puberteto kot težavo, potem si res v težavah

Psihoterapevtski par Albert in Leonida Mrgole sta starša štirih otrok in avtorja zelo brane knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. V knjigi sta iz izkušenj, ki sta jih dobila v svojem desetletnem skupnem delu kot psihoterapevtski par, zbrala obsežno zalogo vsakdanjih življenjskih zgodb s konkretnimi primeri in namigi za reševanje v vseh mogočih vzgojnih položajih. V knjigi pa poleg vzgoje otrok prevzgajata tudi starše ter jih nagovarjata, da najstniki potrebujejo starše, ki so z njimi v stiku.

"Odzivnost je eden od najpomembnejših načinov sporočanja, da nam je mar za drugega. To je ena od temeljnih varovalk, da ohranjamo stik z najstniki. Odzivnost pomeni, da ne ignoriramo, da ne odlašamo, da se ne izmikamo in ne bežimo od odnosa. Odzivnost pomeni, da smo zavestno prisotni v odnosu in se odzivamo na vse provokacije in povabila na komunikacijo, ki prihajajo s strani odraščajočih otrok," sta zapisala v svoji knjigi.

Preberite še:

• Srbski strokovnjak: Vse, kar naredite namesto otroka, mu na dolgi rok škodi
• Miha Kos: Otrok ni okras svojih staršev, je naložba za življenje
• So šolske ocene sploh pomembne?
• Ravnatelj: Danes je dober uspeh slab in to ni dobro

Zakaj so otroci tako težavni, ko pridejo v najstniška leta?

Albert: Zgodi se več sprememb. Ena od sprememb, ki nas starše najbolj prizadene, je, da so bili otroci do teh let vodljivi, mi smo bili tisti, ki smo namesto njih urejali stvari, v njihovih očeh smo bili vsemogočni. Mi smo skrbeli za njihovo življenje in oni so se pustili voditi. Potem pa zrastejo in na nas gledajo kar malce zviška. Potrebujejo prostor, da začnejo graditi svojo identiteto in svoje izkušnje, mi pa jim tega ne dovolimo. Ne vedo, kako naj si izborijo svoj prostor. Potem pa nas nesramne besede in vedenje vržejo iz tira. Vse to jemljemo kot svojo krivdo in ne razumemo, da je to zgolj klic po prostoru za odraščanje.

Leonida: Če bi vaše vprašanje postavili najstniku, bi vam na vse to odgovoril z enim stavkom: "Dajte mi mir in bom v redu."

Albert: Druga stvar pa je, da se v puberteti pojavijo biološke spremembe. Da se zgodijo hormonske spremembe, že vemo, zdaj pa vemo tudi to, da se dogajajo spremembe v možganih. Najstniški možgani potrebujejo vse te impulze, ki nam gredo na živce. Potrebujejo novosti, igrivost, čustveno iskro, raziskovanje, druženje z vrstniki.

Današnji vrstniki se radi družijo na družbenih omrežjih. Kako jih čim bolje obvarovati pred nevarnostmi družbenih omrežij oziroma kako jim, kot vedno, pravilno postaviti meje?

Leonida: Tukaj gre za več stvari. Ena stvar je, da že po naravi težko sprejemamo spremembe. Za nas, ki imamo najstnike, so družbena omrežja velika sprememba. Mi smo se družili po igriščih in pod kozolci. Ker je druženje na internetu za nas velika sprememba in ker potem še slišimo kakšne negativne zgodbe, je za nas vse to bavbav. Ampak dobro je vedeti, da je to komunikacija sodobnega časa in da tega ne moremo preprečiti. Če mu to prepovedujemo, potem mu preprečimo, da bi deloval kot najstniki trenutno delujejo. Je pa pomembno, da postavimo meje in da vemo, kaj otrok dela na računalniku, kdo so njegovi prijatelji, za kaj uporablja družbena omrežja.

"Način vzgoje, ki se ga gremo danes, je šel od prepovedovanja generacij pred nami do vsiljivosti. V strahotni želji, da bi otroku dali vse, vsiljujemo svoje načine, kako je treba živeti."

Albert: Problematičen ni medij, problematično je vedenje, ki ga nekateri uporabljajo na teh medijih. Ampak to je enako, kot če nekdo divja s kolesom po cesti in se obnaša brezobzirno. To ni težava kolesa, težava je v tem otroku, ki ne pozna pravil, ki ne pozna meja, ki ne ve, kaj je to empatija. Potem lahko rečemo, da se bo pokazala naša vzgoja, ki smo jo gradili do najstniških let.

Leonida: Tako je. Če znamo navezati stik z otrokom, če se z nami počuti varno, če ve, da mu dovolimo eksperimentirati, da je kdaj v družbi, ki nam ne ugaja, da mu zaupamo, potem bomo imeli otroka, ki bo spoštoval meje in ki bo spoštoval to, da nas skrbi, čeprav mu ne bo všeč. Če tega nismo naredili prej, bomo zdaj to težko popravili. Seveda ne pravim, da se ne da.

Ko otroci pridejo v puberteto, starši občutijo precejšnjo izgubo, kot da se je njihova družina razpustila in izgubila. Kot da je v njihov dom stopil nov član.

Leonida: To ste dramatično povedali. Sama se nisem bala pubertete, doživela sem jo kot veliko spremembo in ne kot izgubo. V partnerskem odnosu sva se zelo zazibala, ampak ko sva se ujela, sva dobila stik nazaj. Treba je sprejeti, da to ni tisti otrok, ki dela tisto, kar ti hočeš. Včasih jih je treba gledati, ko padajo in jih boli, pa ne moremo nič narediti. To je zgodba, ki je dodana najstništvu.

Albert: Do izraza pride izkušnja, ki smo jo imeli mi, ko smo bili najstniki – ali smo bili v stiku s svojimi starši ali ne. Mislim, da večina današnjih staršev nima te izkušnje in se ne zna odzvati, zato iz tega obdobja naredi eno grozo. Do tega obdobja so bili otroci vodljivi, potem pa staršem zmanjka veščin, kako se odzivati. Tukaj se mi zdi, da najina knjiga uči starše, kako ostati v stiku s svojimi najstniki.

Je knjiga o najstnikih nastala, ker sta v pogovorih s starši, ki so prihajali k vama, spoznala njihovo negotovost v stiku z najstniki?

Leonida: Zanimivo je. Ko ga polomimo v partnerskem odnosu, ni tako hudo, kot če imamo občutek, da smo ga polomili pri vzgoji otrok. Starši prihajajo k nama z velikim sramom, sebe krivijo, če je njihov otrok uporen, svojeglav, nasilen. A to ni prav. Mi nismo krivi za to, najstnik si samo hoče izboriti svoje potrebe. Škoda je edino to, ker k nama pridejo starši, ko je že zelo pozno, bolje bi bilo, da bi prišli takoj, ko občutijo nemoč, da jim vlak drvi v napačno smer. Starši vedo, kaj bi morali narediti, a ne vedo, kako.

Albert: Knjiga je nastala iz delavnic, ko so starši ves čas spraševali, kako narediti. Dejansko se starši ne znajdejo v najbolj običajnih situacijah.

A zakaj se zdaj toliko več ukvarjamo z najstniki in njihovi težavami?

Leonida: Ker imamo računalnike, prenosne telefone ter posledično nad njimi popoln nadzor. Samo zato.

"Ko ga polomimo v partnerskem odnosu, ni tako hudo, kot če imamo občutek, da smo ga polomili pri vzgoji otrok. Starši prihajajo k nama z velikim sramom, sebe krivijo, če je njihov otrok uporen, svojeglav, nasilen. A to ni prav. "

Albert: Način vzgoje, ki se ga gremo danes, je šel od prepovedovanja generacij pred nami do vsiljivosti. V strahotni želji, da bi otroku dali vse, vsiljujemo svoje načine, kako je treba živeti. Otroci do pubertete to nekako prenašajo, potem pa se uprejo. Tukaj izgubimo temelj, na katerem dojemamo svojo vzgojo. Potem se zgodi prepad in se ne znajdemo. Na strani najstnikov pa so občutenja popolnoma ista, kot so bila naša pred desetletji.

Leonida: Oni vidijo samo poti, kako bi se osamosvojili. Iščejo poti, ki jih mogoče mi nismo toliko potrebovali, ker nad sabo nismo imeli takšnega nadzora.

Zato je kar malce čudno, ko starejše generacije razlagajo, kako je bilo včasih drugače. Alkohol, cigareti, spolnost, kar povezujemo z najstniškim iskanjem, vse se je dogajalo bolj na skrivaj.

Leonida: Točno to. Cigareto sem prižgala, ko sem bila stara štirinajst. Takrat ni bilo vseh telefonov, ki bi nas posneli na zabavi.

Na predavanjih in v knjigi ponavljata, da se morajo otroci učiti na lastnih napakah. A spet je umetnost prepoznati, kdaj jim stopiti naproti, ne?

Albert: V najstništvu gre eksperimentiranje zelo na rob, zelo v območje nevarnosti. Če pred tem nismo dali otroku izkušnje, da je lastnik svojih dejanj, in mu nismo dovolili napak, potem imamo velike težave, da bodo v najstništvu šli prek meja, ker nimajo občutka, kje ta meja sploh je.

Leonida: Oziroma nimajo izkušnje, da se jim sploh lahko kaj zgodi, ker jim nismo pustili, da v šoli dobijo slabo oceno ali da padejo s kolesom. Sama se spomnim trenutkov, ko me je bilo sram in ko sem se počutila nemočno ter me nihče ni vlekel ven. A sem se kot najstnica naučila, kaj si lahko privoščim. Zdaj so otroci zaviti v vato in pozneje pobegnejo izpod nadzora. Zato verjamem staršem, da so panični, ker njihovi otroci nimajo popolnoma nobene izkušnje. Ne znajo se postaviti zase, ne znajo se braniti in mislijo, da so oni glavni.

Nekoč sem brala kolumno o tem, kako najstniki vse doživijo prehitro. Žurajo prehitro, ostanejo predolgo ponoči zunaj, prehitro imajo spolne odnose. Kaj bodo doživljali pa pozneje? Kam se bo vse to stopnjevalo? Bodo postali apatični ali kako?

Leonida: Verjetno bodo res, ker so obsedeni z materialnim. Saj veste, koliko časa smo veseli novega telefona.

Albert: Apatičnost temelji na izgubi smisla. Eni starši želijo biti prijatelji z otroki, jih razvajajo in jim ne znajo omejevati dostopnosti do želje. Tem otrokom se nikoli ni bilo treba potruditi, da bi kaj dosegli. Tukaj se izgubi sporočilo, kdo je avtoriteta, izbrišejo se meje med odraslimi in odraščajočimi. Otroci nimajo občutka varnosti, saj nimajo ljudi, na katere se lahko naslonijo. Apatija je učinek, kadar ni varne bližine med starši in otroki, kadar se izgubi neka trdna opora. Starši smo odgovorni, da jim dajemo to stanje.

Pri vaju tako velikokrat slišimo besedno zvezo prisotnost staršev.

Leonida: Najprej bi poudarila, da ni treba, da smo z njimi ure in ure, ampak da smo tam, ko nas potrebujejo. To pomeni, da otroci vedo, da lahko na nas računajo v vsakem trenutku

Albert: Pomembno je tudi, da ko smo z njimi v stiku, smo prisotni in jim dajemo sporočilo: tukaj sem na voljo zate. Da ta oseba ni med pogovorom ves čas na telefonu ali gleda televizijo.

"Ni treba, da smo z otroki ure in ure, ampak da smo tam, ko nas potrebujejo. To pomeni, da otroci vedo, da lahko na nas računajo v vsakem trenutku."

Ta prisotnost je nek sindrom sodobne družbe, ki nas peha tudi v bolezni sodobnega časa.

Albert: To je težavno, ker se ne znamo osredotočiti. Ko se peljemo po cesti, nam na primer vsi plakati ne pustijo, da bi se osredotočili na uživanje ob lepi pokrajini. Ves čas nas nekaj vleče stran in težko se osredotočamo na eno samo dejavnost. Tudi v službi in šoli je sto različnih nalog.

Leonida: Nobene osredotočenosti ni. V družini se pogosto dogaja, da člani ne vedo eden za drugega, kje so. Mi moramo vedeti, kje je kdo, to je del skupnosti, del povezanosti.

Ampak ne kot nadziranje.

Leonida: Seveda ne. Samo da vemo, kje kdo je.

Albert: To je odnos, s katerim sporočamo, da nam je mar za drugega. Meni je pomembno, da veš, kje sem in da te ne skrbi. To ne pomeni nadzora, ampak da nam je mar za drugega. To je popolnoma drug odnos.

Življenje je učenje, ki ga prepogosto povezujemo s šolo. Učenje pa je veliko več. Če bo v šoli vse v redu, potem nam je lažje sprejeti vse drugo.

Leonida: Starši velikokrat tako gledajo, jaz pa sem se odvadila. Midva sva šla skozi kalvarijo, da v šoli ni bilo vse dobro, in sva izgubljala stik z otrokom. Zdaj vidim, da šolo konča vsak, eden prej, drugi pozneje. Vem pa, da se v družinah pogosto pojavijo dramatične zgodbe prav zaradi šole, ki ni vredna tega. Res je, da starši dajo velik poudarek na šolo in otrokom sporočajo, da vrednost pridobivajo z ocenami.

Albert: Vsak, ki konča šolo, reče, v šoli me niso naučili tistega, kar potrebujem za življenje. Pozabljamo na to, da se drugih veščin v življenju, kot so recimo družabnost, empatija, odzivnost, spoznavanje svojih talentov, praktična spretnost, v šoli ne uči, a nam veliko bolje pomagajo preživeti kot šolsko znanje. Prek teh dejavnosti dobimo večji stik z otroki, ko imamo enkrat ta stik, potem pa otrok vse v povezavi s šolo dela z levo roko. Mi pa smo zadevo obrnili narobe. Želimo, da otrok dela samo za šolo, doma mu nič ni treba, potem pa imamo invalide, ki v šoli ne vidijo smisla, doma pa tudi nič ne znajo narediti. Trpijo, ker se jim ne ljubi učiti, okoli tega pa imajo prazno življenje in niso opremljeni za življenje.

Starši otrokov neuspeh v šoli preveč jemljemo kot svoj neuspeh.

Albert: Ker mislimo, da smo krivi mi, če je recimo otrok pozabil zvezek. Otrok nekaj pozabi, a ker starši malce priredijo in omilijo posledice, otrok nima resnične izkušnje, da bi občutil težo dejanja. Če otrok na svoji koži ne občuti teže, ne bo nikoli naredil spremembe in še vedno bo pozabljal.

"Midva sva šla skozi kalvarijo, da v šoli ni bilo vse dobro, in sva izgubljala stik z otrokom. Zdaj vidim, da šolo konča vsak, eden prej, drugi pozneje. Vem pa, da se v družinah pogosto pojavijo dramatične zgodbe prav zaradi šole, ki ni vredna tega."

Ko otroci prihajajo v pubertetno obdobje, bi starši lahko pomislili, da je to čas, ko otroci potrebujejo svoj mir, oni pa se lahko bolj posvetijo partnerju. Pa ponavadi ni tako.

Leonida: Kje pa, če je treba gledati, kje je naš otrok in kaj dela. Z najstnikom je veliko dela.

To govorite seveda malce ironično.

Leonida: Ja, res je. To je priložnost, da se partnerja spet posvetita eden drugemu. Nama je zelo fino, ker imava spet čas za naju, da greva kam tudi sama, ker veva, da se bodo otroci sami znašli. Vzgojeni so tako, da so samostojni. Če odgovorim na vprašanje. Ja, res je ta čas za partnerja velika priložnost, da se povežeta.

Kakšne vrednote bi morali starši vcepiti otrokom, da bi jim bilo lažje v življenju?

Leonida: Ena od vrednot je občutek, da so pomembni, da vedo, kje so meje, da spoštujejo drugačnost in druge ter da so radovedni.

Albert: Da nam je mar za drugega, da se učijo empatije, kar pomeni, da se znajo postaviti v čevlje drugega, saj potem niso egoistični in znajo sobivati. To bodo potrebovale generacije za nami.

Ali je dolgo bivanje pri starših slovenska težava?

Leonida: Moji otroci bi šli na svoje, a žal nimajo možnosti. To je težava v našem družbenem načinu življenja, ko ni služb za mlade. Kako bo mlad najel sam stanovanje, če nima službe. Mislim, da je to glavna težava.

Albert: Skandinavski model je tak, da gredo otroci zelo hitro v samostojnost. Slovenski kulturni obrazec pa je, če imamo hišo, bomo še nekaj prizidali, da bomo vsi skupaj. Tako onemogočamo razvoj samostojnosti. Pod perutmi mame koklje naj se družina razvija naprej. Poleg tega je na drugi strani biti mlad in v domači oskrbi udobje, ni pritiskov, ki bi pomagali v samostojnost.

Ali je puberteta težava Zahoda?

Albert: Rekel bi, da puberteta ni težava. To je odvisno, kako nanjo pogledamo. Midva bi rada, da ljudje tega obdobja ni bi videli kot težavo.

Leonida: Puberteta je obdobje v življenju, podobno kot starost.

Ki pa je včasih težava Zahoda.

Leonida: Če se ti to zdi težava, si v hudih težavah. Z obema. S starostjo in puberteto.