Sobota, 20. 10. 2018, 13.54
6 let, 2 meseca
Mojca Senčar, častna predsednica slovenske Europe Donne
"Bog me je z razlogom pustil živeti" #intervju
"Tudi z boleznijo, kot je rak dojke, se da še naprej in kakovostno živeti. Pojav metastaz še ne pomeni smrtne obsodbe," poudarja Mojca Senčar, častna predsednica slovenskega združenja Europa Donna, ki se ukvarja z osveščanjem javnosti o prisotnosti bolezni raka dojk. Prvič je za rakom zbolela leta 1981, potem pa 35 let pozneje doživela ponovitev bolezni. "Bolezen postane del življenja. Zaradi nje sem temeljito spremenila svoj pogled na svet, postavila novo lestvico vrednot. Ugotovila sem, da je pomembnih res malo stvari," pravi 78-letna upokojena zdravnica.
Mojca Senčar je verjetno najbolj znan obraz, ki ga povezujemo z rakom dojk. 78-letna upokojena primarijka in specialistka anesteziologije z reanimatologijo na onkološkem inštitutu, ki jo poznamo tudi po ognjeno rdeči pričeski, je danes videti drugače, kot smo je vajeni. S kratkimi lasmi v vse žlahtnejši barvi. A še vedno polno elana in zvesto izpolnjevanju svojega poslanstva: osveščanja javnosti o prisotnosti bolezni raka dojk.
Resda je videti drugače, kot je je javnost vajena, a ohranja svojo tipično željo po pomoči sebi in drugim. V svoje zdravje veliko vlaga, kar petkrat tedensko jo boste srečali v fitnesu. Dolgoletna predsednica združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, danes njena častna predsednica, je za to boleznijo prvič zbolela pred 37 leti, kljub izpolnjevanju vseh preventivnih ukrepov se ji je bolezen pred dvema letoma ponovila. Pravi, da kljub kemoterapijam živi kakovostno življenje, seveda pa za to stori marsikaj, med drugim kar petkrat na teden obiskuje fitnes.
S Senčarjevo smo se pogovarjali ob robu ene od prireditev ob rožnatem oktobru.
Kako ste? Verjetno vas to kar naprej sprašujemo.
Kako sem? Trenutno sem v procesu zdravljenja. Ta teden imam sicer premor, drugače pa tri tedne zapored prejemam kemoterapijo, sledi teden premora in tako naprej. Imam metastatsko bolezen, kar pomeni, da je moja bolezen neozdravljiva.
Po prvem karcinomu, ki se mi je pojavil leta 1981, torej pred več kot 37 leti, so mi konec leta 2016 odkrili še drugi primarni karcinom. Gre za dva povsem različna karcinoma. Drugi je veliko bolj agresiven kot prvi, metastaze pa imam po prvem in drugem karcinomu. Decembra bo dve leti, odkar so mi odstranili drugo dojko.
"Dokler živim tako, kot živim, je življenje vredno življenja. Je pa res, da za to tudi veliko naredim."
Ali na vprašanje po vašem počutju običajno odgovorite iskreno ali se resnici raje izognete?
Vse svoje rake sem sprejela in z njimi sprejela tudi vse omejitve, ki mi jih prinaša bolezen. Dokler živim tako, kot živim, je življenje vredno življenja. Je pa res, da za to tudi veliko naredim. Veste, bolniki ne moremo samo čakati na poteze medicine. Mislim, da je izredno pomembno, kaj naredi človek sam.
Zagotovo človeka vedno znova prizadene, ko dobi diagnozo o napredovali bolezni, a me je v drugo prizadelo manj kot pri prvi diagnozi. Kakorkoli že, v vsakem primeru se ti zamaje svet. Kaj šele, ko sem po toliko letih dobila nov primarni karcinom in dodatno še metastaze.
Ampak poglejte, tako je. S tem se je treba sprijazniti. Ko sem prvič zbolela za rakom dojk, je rak postal moj sopotnik do konca življenja. Najpomembnejše je naše sobivanje, torej, ali bivamo z rakom v simbiozi ali v odnosu, ko jaz skušam premagati njega ali on mene. Mislim, da je v zdravljenje raka treba vključiti razum. Če se odzivaš samo čustveno, te bolezen povozi.
Kaj bi položili ženskam na srce?
Ženske bi se morale zavedati, da zato, ker so se rodile kot ženske in ker bodo dočakale 75 ali 80 let, lahko enkrat zbolijo za rakom dojk.
Rak dojk je najpogostejši rak pri ženskah in ženske bi se tega morale zavedati. Hkrati pa bi morale vedeti še nekaj: če raka odkrijejo zgodaj, je danes to zelo dobro ozdravljiva bolezen.
Poglejte, saj sem že jaz dokaz za to! Meni teče 38. leto od prvega karcinoma, pa je bila medicina takrat bistveno manj sposobna reševati življenja kot danes.
"Ženske bi se morale zavedati, da zato, ker so se rodile kot ženske in ker bodo dočakale 75 ali 80 let, lahko enkrat zbolijo za rakom dojk."
Poskrbeti moramo zase. Od poznih najstniških let pa vse svoje nadaljnje življenje si morajo ženske enkrat mesečno pregledati dojke.
Zakaj trdim, da tako zgodaj? Čeprav je rak dojk najpogostejši po 50. letu starosti, za njim zbolevajo tudi mlajše. Moja najmlajša bolnica je imela komaj 17 let.
Številka k sreči ne narašča. Od 1.300 žensk, ki za rakom dojk zbolijo na leto, jih v starosti do 40 let nekje od 62 do 65, in ta številka ne narašča. Se pa povečuje število obolelih v starostni dobi od 50 do 65 let. Zato se zelo zavzemamo, da bi zdaj, ko smo s programom Dora pokrili vso Slovenijo, počasi začeli razmišljati o tem, da bi v presejalno mamografijo vključili ženske med 45. in 74. letom.
Ko sva se nazadnje pogovarjali, ste izpostavili, da vas najbolj žalosti to, da ženske ne gredo pravočasno k zdravniku. Smo na tem področju že kaj izboljšali statistiko?
Malo smo, saj ko sem jaz začela delati v slovenski Europi Donni, so statistični podatki kazali, da niti 50 odstotkov žensk ne pride prvič k zdravniku takrat, ko je bolezen omejena zgolj na dojko. Pridejo šele takrat, ko je bolezen že napredovala v bezgavke ali celo v druge organe. Danes je ta številka nekoliko večja, nekje do 52 odstotkov. Ženske se še vedno premalo zavedajo, da zato, ker so ženske, lahko zbolijo za rakom dojk.
Senčarjeva z ognjeno rdečo pričesko, kot smo je bili vajeni pred ponovitvijo bolezni.
Zavedati se moramo tudi pomembnosti zdravega življenjskega sloga. Že mame bi morale svoje hčerke opozarjati, naj bodo izjemno telesne aktivne … Zakaj? Danes vemo, da bo deklica, ki je telesno zelo aktivna, menstruacijo dobila pozneje, kar pomeni, da bo tudi raka, če že, dobila mnogo kasneje, če sploh.
Potem je tu zdrava prehrana, vzdrževanje telesne teže, nepitje alkohola, nekajenje … to so vse dejavniki, ki zmanjšujejo ali odlagajo zbolevanje za rakom dojk na poznejša leta. Na žalost pa gre za tiste vrste raka, ki ga v celoti ne moremo preprečiti.
V nasprotju z rakom debelega črevesa in danke, ki ga lahko preprečimo že s tem, da se odzovemo na program Svit.
Se česa lahko naučimo iz vaše zgodbe? Poleg nujnosti samopregledovanja dojk?
Da, da se da tudi s takšno boleznijo naprej in kakovostno živeti. Pojav metastaz še ne pomeni smrtne obsodbe.
Pa še nekaj – danes je vsaka ženska, ki zboli za rakom dojk, deležna njej prilagojenega zdravljenja. Seveda imajo zdravila veliko stranskih učinkov, s katerimi se stroka premalo ukvarja, a dejstvo je, da človeka bistveno bolj prizadene osnovno zdravilo, ki mu podaljšuje življenje.
"Nikoli se nisem spraševala, zakaj sem zbolela."
Naj poiščejo pomoč za lajšanje stranskih učinkov, a naj ne opuščajo sistemskega zdravljenja. Premalo se zavedamo, da je še tako majhna bolezen, majhen rak, sistemska bolezen, ni nujno, da je samo lokalna. Lahko se zgodi, da katera od celic uide v krvni obtok, v limfatični obtok in enkrat čez mnogo let ustvari metastazo. To se je po več kot 30 letih zgodilo meni, čeprav sem imela izjemno ugodno obliko raka dojk.
Zakaj se je potem to zgodilo?
Ker je bila doktrina zdravljenja takrat drugačna in ker sama sistemskega zdravljenja nisem bila deležna. Ravno to je preventivno in ženske se tega premalokrat zavedajo. Zato da se uničijo celice, ki so morebiti ušle v krvni ali limfatični obtok in naredile metastate.
Kako ste se na osebni ravni spoprijateljili z boleznijo?
Predvsem se nikoli nisem spraševala, zakaj sem zbolela. Zgodilo se je enostavno zato, ker sem ženska in ker je možnost, da se to zgodi, veliko večja, kot če si moški, čeprav bolezen napada tudi moške.
Ste v teh 30 letih lahko kdaj pozabili na bolezen?
Ne, to te zaznamuje za vse življenje.
Ste bili stalno na preži za simptomi?
To postane del življenja. Temeljito sem spremenila svoj pogled na svet, postavila novo lestvico vrednot. Ugotovila sem, da je pomembnih res malo stvari.
Kaj je edino pomembno?
Da znaš iz vsakega trenutka potegniti maksimum. Da se znaš veseliti, da se zaveš, da se trenutek, ki ga nisi preživel lepo, ne bo vrnil. Edino pomembno je dobro živeti, skrbeti za svoje zdravje in pomagati drugim, kjer le lahko.
Vas bolnice še vedno kličejo? Vaša telefonska številka je namreč še vedno javno objavljena ...
Še vedno, moja številka je še vedno odprta in mislim, da je to moja dolžnost. Trdim, da me je bog z razlogom pustil živo. Tri sošolke iz razreda smo zbolele za rakom, jaz sem zbolela prva, in to precej bolj zgodaj kot onidve. Obe sta danes mrtvi, jaz še vedno živim.
Čutite, da je osveščanje javnosti o prisotnosti bolezni raka dojke vaše poslanstvo?
Da, to je moje poslanstvo in verjamem, da veliko ljudem lahko pomagam že z besedo in s svojo pojavo. Ženska, ki zboli za rakom dojk in vidi mene, ki z rakom kakovostno živim že 37 let … No, meni ni treba niti govoriti, mislim, da je vse jasno.
Če zna iz tega kaj potegniti, bo videla, da to ne pomeni, da bo v kratkem mrtva, čeprav je morala tisti hip pogledati smrti v oči in se soočiti s svojo minljivostjo.
17