Belgijec, ki je svojo zgradbo našel v Celju

Hladni dnevi ponavadi pričarajo najlepše zimske dni. In prav takšen dan je bil tisto nedeljo, ko sva se z dekletom odpravila na izlet v Celje, ki je dom Rimljanov, Alme Karlin, tradicionalnih jedi in predvsem mesto z zelo dolgo in zanimivo zgodovino.

Izlet sva začela v Ljubljani. Na poti naju je zamamilo, da bi se ustavila na Trojanah in kupila krofe, vendar sva pokazala pravi značaj in se temu uprla. Pot sva nadaljevala do prve postaje, in sicer Šmartinskega jezera v Šmartnem v Rožni dolini.

Šmartinsko jezero, eno največjih umetnih jezer v Sloveniji, zmrzne skoraj vsako zimo in je edino jezero s smučarsko skakalnico, s katere lahko skočiš kar v vodo.

Čeprav je bila temperatura zraka blizu –10 stopinj Celzija, na jezeru ni bilo nobenega sledu o ledu. Pridružila sva se drugim nedeljskim obiskovalcem in se sprehodila okrog jezera.

Do mesta, ki je svoj pečat pustil tudi na zastavi

Naslednja postojanka je bila v Celju, tretjem največjem slovenskem mestu. Ker je bila nedelja, pa po vrhu še zelo hladno, na ulicah ni bilo veliko ljudi. Skratka, to je bila odlična priložnost za miren sprehod in za fotografiranje v soncu.

V središču mesta so številne zanimive zgradbe, vendar je Celjski dom arhitekturno gledano moja najljubša in sem jo uvrstil kar med svojih top pet zgradb v Sloveniji.

Mojo pozornost je pritegnila tudi železniška postaja na Krekovem trgu, ki je bila zgrajena leta 1846. Bolj kot stavba me je navdušil predvsem podatek, da je bila ta postaja ključna pri povezovanju Dunaja s Trstom, in to v času največjega razvoja železnic v Evropi. Dejstvo, ki dokazuje napredek mesta.

Ko sva prehodila Krekov trg, sva prišla do spomenika Alme Karlin, ki se je rodila leta 1889 v bližini Celja. Bila je res izjemna ženska, poliglotka, ki je sama prepotovala svet, v Celju odprla jezikovno šolo in med drugim sodelovala pri nastajanju slovarjev različnih jezikov (tudi v slovenščini).

V času kosila sva se želela ustaviti v Starem piskru, kjer je danes gostilna, med drugo svetovno vojno pa so bili tam nemški zapori in tako prizorišče tragičnih usmrtitev. Na žalost je bila tisti dan gostilna zaprta, zato sva se odpravila na pico.

Za konec še mesto z vrha

Mesta nisva mogla zapustiti, ne da bi si ogledala še mogočni grad, ki ima še danes močan vpliv na slovensko kulturo. Zapuščina Celjskih grofov je vidna tudi na naši zastavi: tri zlate zvezde predstavljajo zvezde, ki so jih imeli v svojem grbu Celjski grofi.

Popoldansko sonce je bilo že nizko, tako da sva lahko naredila kar nekaj čudovitih posnetkov. Z vrha Friderikovega stolpa lahko občudujete staro mestno jedro, sotočje dveh rek in hribovje, ki je bilo odeto v pomirjujočo belino snega.

V kletnih prostorih Friderikovega stolpa je razgled precej bom mračen. Tukaj je tako imenovani Teater groze, kjer so razstavljene različne mučilne naprave iz 16. in 18. stoletja. Videl sem naprave, s katerimi so obtožence javno ponižali, in različne natezalnice, s katerimi so posameznike raztegnili tudi do 30 centimetrov in jih tako prepričali, da so priznali vse.

Ker se je proti koncu dneva temperatura še nekoliko spustila, sva zapustila Celje in se odločila, da greva še v Rimske Toplice, da se nekoliko ogrejeva. Vmes sva nekoliko zavila s poti in si oogledala še Celjsko kočo in njeno smučišče.

Nato sva se zapeljala mimo Laškega in pivovarne ter končno prišla to Rimskih term, kjer sva si lahko "odtalila" prste.

Kot nakazuje že ime, so bile Rimske terme zgrajene v enakem obdobju kot Celje. Uživala sva v tamkajšnjih bazenih, predvsem v zunanjem, ki je prijetno segret. Ambientalna svetloba in topli mehurčki so ustvarili popoln konec izleta.

Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?

Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za kartico Mastercard v vrednosti 40 evrov.