Nedelja, 20. 10. 2019, 4.07
5 let, 2 meseca
"Živimo v časih, ko se ljudje le hvalijo, o težavah pa molčijo" #intervju #video
Iskren. Zabaven. Zgovoren. Takšen je tako v zasebnem življenju kot na odru slovenski komik in igralec Ranko Babić, ki ga poznamo po liku bosanskega taksista Ibra iz priljubljene slovenske serije Ena žlahtna štorija ter po uspešni monokomediji Moška copata. To je po petih letih igranja in kar 380 uprizoritvah marca letos upokojil, a srca ljudi že osvaja z novo, nadvse življenjsko monokomedijo, ki nosi pomenljiv naslov Kriza srednjih let. Ta prej ali slej ujame vsakega, pravi Ranko, sam pa o njej na zabaven način razpreda kar na odru ter s tem razbija številne tabuje, povezane z njo.
Za igro se je navdušil šele pozneje, okoli 20. leta, in bolj kot gledališke deske ga je v osnovi privlačil film. Prav serije in filmi njegova velika želja in primarni cilj ostajajo še danes. A nastopati pred polno gledališko dvorano in s prigodami iz svojega življenja do solz teden ta tednom, mesec za mesecem, celo leto za letom nasmejati ljudi je prav tako nadvse dober občutek, pove. Od številnih stand up komikov se razlikuje v tem, da v svojih predstavah na smešen način odstira resnične prigode iz svojega življenja, s katerimi se lahko večina gledalcev poistoveti. Četudi so neprijetne. A pomembno je ostati pristen in iskren, tako v življenju kot na odru, pravi.
Kdaj ste vedeli, da vas privlači igranje?
Mislim, da je bilo to leta 2002 ali 2003, torej ko sem bil star malo čez 20 let. Bil sem velik oboževalec jugokomedije in takrat se nas je zbralo nekaj fantov iz Kranja ter smo začeli snemati skeče. Prva gledališka predstava, v kateri sem zaigral, pa je bila predstava Izbrisani, ki je bila uprizorjena leta 2004. Za tem so se stvari začele odvijati kar same od sebe.
Kdaj pa ste spoznali, da bi to lahko bil vaš poklic? Nekaj, s čimer bi se lahko tudi preživljali?
Tega se še dobro spomnim, to je bilo leta 2005 oziroma 2006. Takrat sem imel namreč dobro plačano službo pri eni od zavarovalnic, bil sem zavarovalniški agent, in sem to dobro službo, ki je bila za nedoločen čas, potem pustil zaradi igranja. Ko sem to povedal mami doma – takrat namreč še nisem bil na svojem, ampak sem živel pri starših – je znorela. A je videla, da sem si to vbil v glavo in da ne bom odnehal, zato se je sprijaznila. Tej starejši generaciji je tako pomembno predvsem to, da ima otrok diplomo (smeh).
Tako da sem se potem začel malo bolj resno posvečati igranju. Ker izgubiti nisem imel kaj. Nisem imel še kreditov, družine, nisem bil pod pritiskom, da moram toliko in toliko zaslužiti za položnice in hrano, poleg tega sem si rekel, da lahko še vedno najdem neko stabilnejšo službo, če se mi ta odločitev ne obnese.
Videli smo vas tudi v dveh slovenskih serijah. Pa zdaj nastopate v novi oddaji na Planetu Pri Črnem Petru. Je velika razlika stati na odru gledališča v monokomediji ali igrati v seriji?
Je, velika razlika je. To sta dva povsem različna svetova. Ampak jaz nase ne gledam kot na klasičnega stand up komika. Mislim, da sem neka kombinacija komika in igralca. Torej tudi v svojih predstavah, ki so monokomedije in ne stand up komedije, določene dele, druge ljudi, o katerih pripovedujem, odigram. Tako da mi je verjetno s tega vidika to prehajanje iz enega v drugi svet lažje.
Dejansko pa je moj primarni cilj in velika želja predvsem igranje v serijah ali filmu. To bi si želel zase za svojo igralsko prihodnost.
Pa vendar je bila vaša prva monokomedija Moška copata velik uspeh. Pet let ste jo igrali, 380 ponovitev je doživela. To ni kar tako. Je mogoče vseeno malo dolgočasno že 380. znova govoriti iste štose? Se predstave naveličate?
Ne, ne naveličaš se. V resnici sem imel skoraj vsakič, ko sem stopil na oder, nekaj treme, preprosto zato, ker vedno čutim odgovornost do publike, ki sedi pred mano.
Tudi če isto predstavo igram že stotič ali 380., so si ljudje, ki so pred mano, vzeli čas, plačali vstopnico, da so me prišli gledat, številni od njih verjetno prvič. Zato je bilo ob zavedanju te odgovornosti, ki jo imam do občinstva, vedno tudi nekaj živčnosti, ko sem stopil na oder.
Pred kratkim je premiero doživela vaša nova monokomedija Kriza srednjih let. Je bila tudi tukaj prisotna trema, kako jo bodo ljudje sprejeli?
Ja, je bila, ampak drugačne vrste, bolj pozitivna trema. Pri Moški copati sem moral prepričati gledalce, saj me še niso poznali. Pri Krizi srednjih let pa so me poznali, ni se mi bilo treba več dokazovati, na oder sem stopil prepričan, da se lahko imamo v drugi predstavi še bolje.
Je nova predstava dolgo nastajala?
Da potankosti sem jo pilil zadnjih nekaj mesecev, sicer pa moje predstave tako ali tako izhajajo iz mojega osebnega življenja, gre za resnične prigode, situacije, stanja, ki jih ves čas sproti zapisujem, ko se mi zgodijo. Vsebino za novo predstavo Kriza srednjih let sem si zapisoval zadnji dve leti. Ker sem imel nekaj zapisano na telefonu, drugo na računalniku, tretje v zvezku, mi je potem seveda vzelo nekaj tednov časa, da sem to spravil na kup in v neko smiselno celoto, ki ima rdečo nit.
Kot pravite, je tako v Moški copati kot Krizi srednjih letih ogromno stvari iz vašega osebnega življenja. V novi predstavi ste celo osvetlili problem neplodnosti in preiskav, ki jih mora prestati par, ki težko spočne otroka. Ali torej pri pripravi vaših predstav vedno aktivno sodeluje tudi vaša boljša polovica?
Absolutno vedno ve, kaj bi rad dodal v predstavo. Brez njene privolitve ne bi nikoli govoril o tako intimnih stvareh, kot je to, da sva drugega otroka delala tri leta. Moja draga potem velikokrat odreagira v smislu: 'A si ti zmešan!? Niti slučajno!' (smeh). A ko sva nato kje v družbi dobrih prijateljev, jaz katero od teh najinih prigod, ki bi jih rad dal v predstavo, povem njim, in ko se vsi smejijo in pravijo, da je dobra fora ter da ni to nič takšnega, se velikokrat omehča.
Mislite, da so ravno te vaše resnične prigode in ta vaša iskrenost razlog, da so se ljudje tako navduševali nad Moško copato in da tudi zdaj zelo hitro postaja priljubljena Kriza srednjih let?
Vsekakor mislim, da me prav to, da govorim o resničnih situacijah iz svojega življenja, s katerimi se lahko številni poistovetijo oziroma doživljajo enako, dela drugačnega na stand up sceni.
Mislim, da moje občinstvo ceni to mojo iskrenost in dejstvo, da sem na odru takšen, kakršen sem tudi sicer.
O čem torej teče beseda v Krizi srednjih let? Sodeč po naslovu, o tegobah, ki se pri številnih pojavijo nekje na sredi življenja …
Res je. Če pogledamo malo okoli sebe, vidimo, da se vse več ljudi ločuje, veliko parov se na račun otrok oddalji, ker se popolnoma predajo starševstvu in zmanjkuje časa zanju kot ženo in moža. Vsi imamo kakšne težave, čeprav morda še nismo v tisti pravi krizi srednjih let.
Predstavo začnem tako, da primerjam svoje otroštvo z otroštvom svojega otroka. In s tem, kako je nova družinska članica v naše življenje vnesla res veliko sprememb, ker ko smo dobili dojenčico, je bila najina starejša hčerka stara že sedem let. To pa vemo, da je že res velik in že zelo samostojen otrok, ki se sam stušira, gre na stranišče, si vzame hrano iz hladilnika, pospravi za sabo krožnik z mize in tako naprej.
No, in potem pride dojenček, ki ima štiri mesece krče. Jok, neprespane noči … Vse na glavo. Ko sva imela prvega otroka, sem bil star 30, zdaj pri drugem 37. Leta naredijo svoje in res lažje prenašaš te napore prve mesece po rojstvu, ko si mlajši. Tako da sem potem začel brati knjige in študirati stvari. Pa se zaveš, da si v neki krizi srednjih let. Tako da o tem teče beseda v predstavi, pa o tem, kako me je žena nagnala na pregled spermijev, ker tri leta nisem mogel narediti otroka (smeh). Mislim, da sem edini od komikov, ki razlaga na odru, kako je šel dat semena. In kako sva delala otroka, kakšni so bili postopki … Pa kako po tem, ko so otroci, ni več neke spontanosti, ker se vse vrti okoli njih.
Na primer: mene prime, da bi seksal sredi dneva, ona pa takoj, da ne moreva, ker so otroci budni in ker ni stuširana. Jaz ji odgovorim: ''Pa dobro, nisem jaz sanitarni inšpektor, samo seksal bi rad!'' In potem gre pod tuš, jaz jo čakam v zasedi, ona pa potem meni prijavi: ''Zdaj pa ne bi seksala, ker sem ravno sveže stuširana.'' Skratka, v predstavi je polno takšnih življenjskih stvari, s katerimi se lahko vsi poistovetite.
Kako shajate s tremi ženskami okoli sebe? Poleg svoje partnerice imate še dve hčerkici.
Vsak dan je lažje. Ker je tudi mlajša hčerka Kaja, ki je zdaj stara 16 mesecev, vse manj zahtevna. Starejša Taja je pa tako ali tako že res zelo samostojna. Tako da je res super. Zdaj ko je Kaja malo večja, se tudi s Tajo že večkrat lepo igrata in zamotita.
Bosta potem imela še kakšnega, zdaj ko je najnapornejše obdobje mimo?
Ne, niti slučajno. Oba se strinjava, da sva zaključila z reprodukcijo (smeh). Mogoče če bi imela babice malo bližje in bi lahko izpeljala ta hitra varstva, ko potrebuješ samo na hitro pol urice, da kaj v miru urediš, tako pa ne … Naše babice so toliko stran, da se moramo zorganizirati, ko potrebujemo varstvo, in se morajo one pripeljati do nas ali pa morava midva otroke odpeljati do njih, ni to tako enostavno, kot če živiš v isti hiši. Skratka, to je to, kar se naraščaja tiče.
Če se vrneva h krizi srednjih let in težavam, povezanim z njo … Se vam zdi, da ljudje o problemih, ki nas pestijo v določenih življenjskih obdobjih, premalo govorimo?
Vsekakor smo premalo odkriti glede tega. Ko sem začel raziskovati za novo predstavo in se z ljudi okoli sebe pogovarjati, kaj mislijo o krizi srednjih let, kako se kaže in podobno, sem bil presenečen, ko so se mi odprli in priznali, da imajo tudi sami takšen ali drugačen problem. Pa ko sem sam odkrito priznal, da sem v nekem čudnem obdobju, kot da se me loteva nekakšna depresija, me je presenetilo, koliko ljudi je priznalo enake občutke ali pa celo razkrilo, da obiskujejo terapevte in jemljejo antidepresive.
Škoda se mi zdi, da se drug pred drugim nekaj pretvarjamo. Da je vse rožnato, tudi če ni. Sam sem vedno iskren, in tudi ko se počutim slabo, povem, da sem slabo. Ampak na žalost živimo v takšnih časih, ko se ljudje le hvalijo z nepremičnino in avtom, ki so ju kupili, z dopustom, ki so si ga privoščili, medtem ko o resničnih občutkih in o morebitnih težavah molčijo, kar ni prav.
Jaz se vsega tega brez zadržkov dotaknem tako zasebno, med druženji s prijatelji, kot v predstavah. Spomnim se, da mi je enkrat neki psiholog rekel, da je iskren stand up komik kot nekakšen terapevt za ljudi. Ker odkrito spregovori o stvareh, ki težijo številne, malo razblini neke zadržke in tabuje okoli te teme in je potem ljudem morda zaradi tega vsaj malo lažje.
Ste tudi eden redkih znanih Slovencev, ki se ne promovira pretirano prek družbenih omrežij. Kako to?
Jaz imam neko očitno še zelo starokopitno logiko, in sicer da se dobro blago samo hvali in da je povsem dovolj, če gre dobra beseda od ust do ust. Mislim, da je Slovenija dovolj majhna, da lahko samega sebe promoviraš tudi brez družbenih omrežij. Zvezdniki svetovnega kova resda potrebujejo močna profila na Instagramu in Facebooku, da so prisotni po vsem svetu, mi v Sloveniji pa po mojem mnenju ne …
Ena in edina naloga, ki jo imam v glavi, je, da naredim tako zabavno in dobro predstavo, da bodo potem tisti, ki jo bodo videli, o njej povedali naprej svojim prijateljem in sodelavcem, ki jo bodo prišli gledat. In potem bodo, če bo tudi njih navdušila, to spet povedali naprej. Ne pridejo torej zato, ker bi jih jaz bombardiral s petimi objavami dnevno na Facebooku in Instagramu in ne vem, kje še vse ter ker bi samega sebe hvalil. Ampak pridejo zato, ker jim je nekdo iz prve roke povedal, da je moja predstava vredna ogleda.
In tudi velikih medijskih (pred)premier vaših predstav še nismo doživeli …
Res ne skličem novinarjev nekaj dni pred premiero, kjer bi pompozno napovedoval prihod nove, odlične monokomedije, če pa je prvo občinstvo sploh ni videlo in torej nisem dobil potrditve, da je res dobra. Če je meni nova predstava smešna in vrhunska, to še ne pomeni, da je res tako. Tudi pod res hudim pritiskom bi bil, če bi jo opeval na veliko, kako je oh in sploh, potem pa bi bila ljudem zanič. Za zdaj pač delam tako, ker mi tak način ustreza in ker mi, čeprav nisem prisoten na družbenih omrežjih in ne delam velikih naznanil novega produkta, uspe polniti dvorane.
14