Sobota, 14. 9. 2019, 12.06
5 let, 1 mesec
"Slovensko mladinsko gledališče je postalo mednarodna atrakcija" #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,61
5
"V Slovenskem mladinskem gledališču predstavljamo slovensko kulturo ne glede na to, koliko nam očitajo, da tega ne počnemo. Je pa res, da tega ne počnemo na tradicionalen način," pred začetkom nove sezone pravi umetniški vodja gledališča Goran Injac.
Goran Injac je umetniško vodstvo Slovenskega mladinskega gledališče prevzel leta 2015. V Slovenijo je prišel iz Narodnega starega gledališča v Krakovu na Poljskem. Sodeloval je tudi pri različnih raziskovalnih projektih Gledališkega inštituta v Varšavi in bil eden od programskih vodij kulturnega programa ob poljskem predsedovanju EU.
Je eden izmed pobudnikov in ustanoviteljev EEPAP (East European Performing Arts Platform), ene večjih evropskih gledaliških mrež, v kateri sodelujejo umetniki, neodvisne organizacije, festivali in ustanove iz več kot dvajsetih evropskih držav.
Kot kurator je sodeloval z najpomembnejšimi gledališkimi festivali na Poljskem, velikimi festivali v pojugoslovanskem kulturnem prostoru in številnimi pomembnimi gledališči v Evropi.
Po rodu je Srb. Študiral je umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Beogradu ter književnost in jezikoslovje na filozofski fakulteti v Novem Sadu.
Umetniško vodstvo Slovenskega mladinskega gledališča ste prevzeli leta 2015. Kakšne spremembe ste uvedli od takrat?
Velike (smeh, op. p.). Meni je bilo zelo zanimivo, da sem bil prvi tujec, ki je dobil takšen položaj v slovenskem gledališču od začetka samostojnosti države. To veliko pove o tem, kako so na tem področju videti stvari in kako se delijo vplivni položaji.
Kot tujec lahko v Sloveniji delaš in se umetniško udejstvuješ, ne moreš pa priti na močan položaj, na katerem imaš tudi političen vpliv. To je nekaj, kar je rezervirano izključno za ljudi od tukaj, ki so pravega rodu in sodelujejo v plemenski in klanovski delitvi. Mi v Mladinskem gledališču smo tudi glede tega drugačni.
Na tej ravni je kulturna politika nacionalno usmerjena oziroma celo nacionalistična, kar izključuje kriterij kakovosti. Ni pomembno, kako in koliko delate, ampak da izpolnjujete prej omenjene pogoje. Takšno je stanje v številnih državah, Slovenija ni pri tem nobena izjema.
V Mladinskem gledališču mi je uspelo pripraviti program, ki je jasno določen in tako umetniško kot tudi politično pomemben. To je tradicija Mladinskega gledališča, zaradi katere je bilo to gledališče v 70. in 80. letih pomembno. Zdi se mi, da takšen pristop ni več ne prisoten ne mogoč v drugih teatrih v Sloveniji, prav tako ne nikjer drugje v pojugoslovanskem prostoru. Zanima me družbena in politična moč gledališča, zato se mi zdi pomembno, da mi je uspelo pripraviti program, ki je Mladinsko gledališče uvrstil na slovenski in svetovni zemljevid.
Znova smo postali mednarodna atrakcija. V eni sezoni smo imeli 49 gostovanj v tujini, kar je slovenski rekord. Začeli smo sodelovati z najpomembnejšimi evropskimi gledališkimi hišami. Hotel sem, da se uvrstimo v skupino politično relevantnih gledališč, ki problematizirajo in odsevajo trenutni kontekst in čas, poln političnih kriz, identitetnih politik in podobnega. K uspehu je pripomoglo tudi to, da sem prišel iz mednarodnega okolja, ne z lokalne scene ter prinesel s seboj različne prakse, stike in izkušnje, kako se to počne drugje.
Kateri so največji izzivi, s katerimi se spoprijemate pri svojem delu?
To, da delam v slovenskem, izrazito provincialnem okolju, ki je osredotočeno zgolj nase. Tukaj svet ni pomemben.
Mene v poslu to ne moti, a me moti politično, saj so to največje zamere, ki smo jih deležni. V začetku leta smo dobili mnenje kulturnega ministrstva, v katerem nam očitajo, da nismo več gledališče, ampak aktivistična platforma, ki se ne ukvarja z umetnostjo, ampak vsakodnevno politiko. Hkrati nam očitajo še, da ne razvijamo slovenske kulture, ampak delujemo evropsko.
Moti me tudi, da se poskuša delati neko uravnoteženje, ki je popolnoma iracionalno in nepotrebno. Veste, nismo vsi enaki. Nekateri so dobri, drugi slabi. Nekateri so konservativni, drugi progresivni. Nekateri tudi ne izpolnjujejo obveznosti javne funkcije, ki jo imajo, ampak jih zanima osebna korist, zato je vztrajanje, da pripada vsem isto ne glede na to, kaj delajo, popolnoma zgrešeno, saj znova ukinja kriterij kakovosti. To pomeni, da boste dobili enako medijsko pozornost, enako količino državnega denarja in enako mesto na lokalnih festivalih ne glede na to, ali boste uspešni ali ne. Vse to skupaj ni razvojno. To nas ne vodi naprej, ampak samo pripomore k vzdrževanju trenutnega stanja.
"Ne le med mladimi, občutek imam, da v Sloveniji gledališče na splošno ni posebej pomembno."
Kdo je ciljno občinstvo Slovenskega mladinskega gledališča? So to samo mladi, kot izhaja iz imena ustanove?
Ne, mi nismo gledališče za otroke. Mi poskušamo s svojimi predstavami vstopiti in poseči v javni prostor. Mene zanima, kaj se dogaja zunaj gledališča, ko gledalci zapustijo dvorano in gredo na ulico. Zanima me, ali je to, kar so videli v gledališču, vzbudilo njihovo zavedanje o lastnem položaju kot državljanu in o družbi, v kateri živimo.
Na odru lahko predstavimo, kar se na ulici ne vidi, a je v vsakdanjem življenju prisotno kot nekakšna anomalija ali običajna praksa. Ne morem reči, da so naše občinstvo ti in ti ljudje. Naše občinstvo je družba, v kateri živimo in delamo. Vsi, ki z nami ustvarjajo, sodelujejo v javnem prostoru. Zanimivo mi je, da si ljudje umetnost predstavljajo kot obrobje, a nam se je uspelo postaviti v ospredje, kot nekdo, ki ustvarja novice in dogodke, toliko, kolikor je mogoče v tem prostoru, spodbuja javno debato in naredi vidne različne vrste prisotnih politik.
Je mlade težko pritegniti k ogledu gledališke predstave? Zdi se, da jih na splošno bolj zanima filmska umetnost.
Ne le med mladimi, občutek imam, da v Sloveniji gledališče na splošno ni posebej pomembno. Na ravni proračuna deluje kot velika stvar. Dobimo več denarja kot na primer slovenski film, kar je lepo, a je pomembno tudi, kakšen položaj ima gledališče v družbi. Na podlagi tega lahko vidimo, kakšen vpliv in moč ima. Gledališče je kakovostno v družbah, v katerih je pomembno, ima vpliv, kar pomeni, da odpira določena vprašanja, da se pojavlja v medijih in da ljudje opazijo, kaj se v njih dogaja. Takšen je, na primer, položaj v Nemčiji in na Poljskem, za kateri dejansko lahko rečemo, da imata razvito gledališko kulturo.
Menim, da je velik uspeh to, da smo kljub vsemu letvico malo premaknili in postali nekoliko bolj prisotni in pomembnejši.
Mlade poskušamo pridobiti tako, da pripravljamo tudi druge dogodke, ne le gledališke predstave. V gledališču imamo klub Božidar z DJ-ji in koncerti ter javne debate. Gradimo okvir, v katerem želimo ljudem pojasniti, kaj pravzaprav počnemo. Tako se dela v vseh resnih institucijah na svetu. Na ta način ne bo nekdo hodil v gledališče, ker so mu v šoli rekli, da je to lepo, ampak bo tukaj našel nekaj zase.
Ste na splošno zadovoljni z obiskom predstav?
Nikoli ne smeš biti zadovoljen. Vedno si moraš prizadevati za več občinstva. Mi nismo gledališče s komercialnim programom. Ko delaš nekaj, kar je politično provokativno, in če je tvoj cilj vznemiriti, ne zabavati, hkrati pa ljudi spodbuditi k razmišljanju, ne moreš pričakovati komercialnega uspeha. To ni poceni zabava, ki se prodaja kot kokakola.
Zadovoljen sem z obiskom, a bi si seveda želel, da pride še več gledalcev.
"Kot tujec lahko v Sloveniji delaš in se umetniško udejstvuješ, ne moreš pa priti na močan položaj, na katerem imaš tudi političen vpliv. To je nekaj, kar je rezervirano izključno za ljudi od tukaj, ki so pravega rodu in sodelujejo v plemenski in klanovski delitvi."
Na gledališkem področju ste delovali v številnih evropskih državah. Kako vidite primerjavo gledališke scene v Sloveniji in drugih državah?
Včasih se mi zdi, da je večina ljudi v Sloveniji izrazito neambicioznih. To mi je po eni strani zelo simpatično, po drugi strani pa se mi zdi, da to škoduje poslu. Tudi v umetnosti bi bili lahko veliko boljši, če bi nekoliko okrepili ambicije.
Na majhnem prostoru, na katerem deluje slovenska kultura, z lahkoto nekaj dosežete in to je ljudem dovolj. Dokaj lahko je priti na neko raven prepoznavnosti. To posledično zmanjšuje ambicijo.
Mladinsko gledališče je dober primer, da se da postati svetovna, ne le lokalna atrakcija in da lahko postaneš pomemben tudi v širšem prostoru. Recept za to je, da ponudiš nekaj drugačnega od tega, kar lahko ljudje vidijo v gledališčih drugih mest.
Veliko več bi se dalo, če bi v državi obstajala konkretna kulturna politika, ki bi to spodbujala in ki bi imela na primer cilj, da Sloveniji postane pomembna umetniška produkcija na evropski sceni.
Tega v Sloveniji ni dovolj. Tudi kulturne diplomacije ni. Vse je prepuščeno naključju in entuziazmu posameznikov, ki pa ponavadi hitro splahni ali pa se ti posamezniki odločijo oditi nekam, kjer bodo njihove ambicije bolj cenjene.
Kaj pripravljate v novi sezoni?
Nova sezona nima naslova in teme, kot je to običajno. Poimenovali smo jo zgolj 64. sezona. Moja prva sezona je bila 60. Tudi tiste nismo poimenovali, zato da bi se videli različne prakse, jeziki in dramaturške linije v programu. Petletni mandat tako končujemo na enak način, kot smo ga začeli. S poimenovanjem po zaporedni številki sezone se vidi vse, kar smo delali, in se ne skrivamo za nekimi temami.
Mojo prvo sezono smo začeli s parolo: Mladinsko ni slovensko in Mladinsko ni gledališče. Hotel sem povedati, da nas ne zanima samo lokalni, ampak širši prostor ter da ne moremo biti samo gledališče v tradicionalnem smislu, ampak smo lahko veliko več, da lahko mi postavljamo trende in vplivamo na vzorce delovanja.
Mandat končujemo s parolo: Mladinsko je samo slovensko in Mladinsko je samo gledališče. S tem hočemo povedati, da je tudi to, kar počnemo v mednarodnem okviru, slovensko. Mi predstavljamo to kulturo ne glede na to, koliko nam očitajo, da tega ne počnemo. Je pa res, da tega ne počnemo na tradicionalen način.
Druga stvar je, da smo predvsem gledališče, saj so vse prakse, ki smo jih v zadnjih letih uvedli, gledališke prakse.
"Če bi se resni ljudje želeli z nami pogovarjati, izkoristiti naše znanje in mednarodne povezave ter začeti delati za izboljšanje slovenske gledališke scene, bi bili lahko še desetkrat boljši."
Kateri bodo vrhunci sezone?
Začeli bomo s svetovno znanim režiserjem Oliverjem Frljićem. On je stalni sodelavec Slovenskega mladinskega gledališča, ki je njegovo ime tudi poneslo v svet. Pripravili smo predstavo Tak silen vzlet se siloma konča, ki obravnava krizo demokracije. Gre za avtorski projekt, ki je nastal v sodelovanju z enim od najboljših nemškim gledališč Maksim Gorki iz Berlina.
Pripravili smo tudi predstavo Ustavi me režiserke Eve Nine Lampič v sodelovanju s teatrom iz Norimberga. Žiga Divjak, mladi režiser, ki smo ga promovirali in popeljali do največjih nagrad za režijo in produkcijo v Sloveniji, pa se posveča projektu, ki se ukvarja s tem, kaj danes pomeni biti moški in kako danes vidimo spolno identiteto.
Naš hišni režiser Matjaž Pograjc je pripravil Macbetha, Vito Taufer pa predstavo za otroke. Sezono bomo končali s Hlapci Ivana Cankarja, ki jih je režirala znana poljska režiserka Maja Kleczewska. Zadeva bo zanimiva, ker gre za slovensko klasiko, pripravil pa jo je nekdo, ki ne prihaja iz tega okolja.
Pripravili bomo tudi več pogovornih večerov, konferenc, promocij knjig in gledaliških esejev, ki so jih napisali znani intelektualci, uprizorili pa jih bodo igralci na odru. V sodelovanju z zavodom Maska nadaljujemo tudi projekt Nova pošta, januarja 2020 pa bomo uvedli tudi nov program skupaj z Moderno galerijo.
Kaj pa pogled v bolj daljno prihodnost? Kakšna je vaša vizija razvoja Mladinskega gledališča?
Če bi se resni ljudje želeli z nami pogovarjati, izkoristiti naše znanje in mednarodne povezave ter začeti delati za izboljšanje slovenske gledališke scene, bi bili lahko še desetkrat boljši. Potrebujemo večji manevrski prostor ter podporo in spremembo tradicionalnega gledališkega modela, ki onemogoča razvoj, hkrati pa utrjuje nekoč pridobljene privilegije.
5