V Sloveniji je resda veliko turistov, a gredo prej v hribe in na morje kot pa v gledališče

Slovensko mladinsko gledališče ni samo eksperimentalno, družbeno kritično in sodobno gledališče, pomemben del njegovega delovanja je tudi mednarodni prostor. Kot pravi njegov umetniški vodja Goran Injac, je to del identitete te umetnostne institucije, ki je s svojimi predstavami gostovala že v različnih delih Evrope in sveta, pogosto v Južni Ameriki.

Priložnost za pregled in izbor produkcije, ki bo v prihodnje morda šla v svet, pa je njihov mini festival Showcase, kjer si tuji gledališki profesionalci lahko ogledajo predstave, za katere v ljubljanski gledališki hiši presodijo, da so za mednarodni kontekst zanimive in relevantne. Ob tem ima v teh dneh tudi lokalno občinstvo priložnost videti izbor predstav SMG.

V štirih dneh, med 5. in 8. aprilom, bo tako v Slovenskem mladinskem gledališču mogoče videti šest predstav z angleškimi nadnapisi. Zasedba občinstva bo v teh dneh mednarodna, vzdušje svetovljansko, dogodek pa ena od odskočnih desk za umeščanje slovenske umetnosti v svet.

Pred dvema letoma je imelo Slovensko mladinsko gledališče v sezoni 47 gostovanj v tujini, kar je slovenski rekord, poudarja njegov umetniški vodja.

"Skozi umetnost se v različnih formah ukvarjamo z družbeno kritiko, zato rad rečem, da ne delamo gledališča, temveč se ukvarjamo s simptomizacijo družbe. Prav to nas tudi razlikuje od preostalih. Nismo klasično dramsko gledališče, kar pa je naša velika prednost." Foto: Vid Ponikvar

Kako drugačno je vzdušje v SMG v času Showcasa, ki je nekakšen mini festival?

Res je, Showcase je mini festival, ki predstavlja pregled naše produkcije. Oblikujemo ga še posebej za tuje goste – kuratorje, programske vodje različnih mednarodnih festivalov in druge mednarodne gledališče delavce – ter naše partnerje, ki želijo spoznati našo produkcijo.

V nekaj dneh, ko se zvrsti par predstav dnevno, lahko tako vidite to, kar je v Slovenskem mladinskem gledališču najbolj zanimivo, in to, kar ima potencial za gostovanja v tujini. Domače občinstvo ima ob tem tudi priložnost videti predstave, ki jih ne igramo tako pogosto, ali si jih ogleda zgoščeno.

Predstave so nadnaslovljene v angleščini, s čimer se vaše gledališče odpira tudi tujcem, ki živijo v Sloveniji.

Pri nas imamo tako ali tako program Mladinsko Svetovljan, v okviru katerega redno igramo predstave s prevodi v angleščino.

Zanimanje tujcev za program v posameznem lokalnem gledališču pa je vedno odvisno tudi od konteksta mesta. Ko sem delal v starem gledališču v Krakovu, smo imeli veliko tujih gledalcev, pri čemer pa je treba vedeti, da je to poljsko mesto turistična atrakcija z dvema milijonoma in pol turistov letno.

V Sloveniji je resda veliko turistov, vendar gredo ti prej v hribe, na morje …

Iz predstave Naše nasilje in vaše nasilje, nastale v režiji Oliverja Frljića, ki je že doživela gostovanja in tudi mednarodno priznanje, in sicer nagrado hrabri novi svet časnika Dani na festivalu MESS v Sarajevu. Foto: Arhiv SMG

Poudarjate, da pri nas ni razvit kulturni turizem.

Tako je, vendar upam, da se bo razvil tudi tukaj.

Kako vidite potencial Ljubljane v tem pogledu?

Ljubljana vsekakor ima potencial za kulturni turizem, zato bi si želel, da bi to bolje izkoristili. Je pa to že vprašanje kulturne politike in tega, na kakšen način posamezna družba oz. država gradi podobo o sebi. V tem kontekstu Slovenija nikoli ni uporabila kulture za promocijo države, ta je celo v drugem planu. V prvem so šport, naravne lepote in prosti čas …

Vendar je to stvar odločitve, na kakšen način bo država gradila svojo identiteto. To ni nekaj, kar se po naključju zgodi. Ima pa majhna Ljubljana, majhna Slovenija izjemno dobro in veliko kulturno produkcijo. Institucije, kot so Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Slovensko mladinsko gledališče in druge, so mednarodne prepoznane in prav te bi lahko izpostavili ter prek njih gradili svojo podobo. Vendar pa se za to zelo malo dela, večji poudarek v tej smeri je bil v 90. letih prejšnjega stoletja, ob nastanku novih držav, ki so si prizadevale oblikovati pozitivno sliko o sebi. Danes je tega strašno malo.

Del programa Showcase je tudi predstava Kompleks Ristić v režiji Oliverja Frljića, ki je prejela nagrado za najboljšo predstavo v celoti, nagrado za najboljšo režijo in nagrado Radovana Marušića za najboljšo likovno podobo predstave na festivalu bosensko-hercegovske drame Zenica 2016. Foto: Arhiv SMG

Kaj pogrešate na tem področju?

Slovenija gradi podobo ruralne ekološke skupnosti, kjer lahko smučate ali nabirate gobe. Kultura, umetnost v tem smislu ni uporabljena, pa bi bila lahko nekaj, po čemer je Slovenija posebna in relevantna. Nekaj, kar Slovenijo v razmerju do drugih držav dela posebno. Nekaj takšnega pa se ne more zgoditi spontano, temveč je to stvar načrta in konkretne vizije o promociji kulture. Pri tem je pomembna podpora institucij in nevladnih organizacij, ki imajo največji mednarodni potencial.

Kako je z državno podporo gostovanj?

Kot ena od najbolj mednarodno prepoznavnih institucij slovenske umetnosti v tem smislu nimamo nobene podpore. Niti za mednarodna gostovanja ali mednarodna dela. V Sloveniji ne obstaja institucija kulturne diplomacije.

Nekaj je slovenskih kulturnih inštitutov, na primer na Dunaju, v Berlinu in drugje, vendar je to vse skupaj zelo netransparentno.

Medtem ko ministrstvo naših mednarodnih delovanj in gostovanj ne podpira, kar je zelo žalostno, še posebej zato, ker mislim, da to ni naključje.

Temveč?

Menim, da je to namerno. Kulturna politika v Sloveniji, še posebej politika ministrstva za kulturo, danes načrtno vodi k provincializaciji domače scene. In če bomo to nadaljevali, svet pri nas sploh ne bo pomemben, prav tako kot tudi mi ne bomo pomembni v svetu in nas bodo tako samo izključeno zaklenili v lokalno okolje.

V takšnem modelu najdejo številni ljudje veliko korist, zato se to vzdržuje. V odsotnosti sveta se lahko na tak način določeni posamezniki tu pojavljajo, izpostavljajo in za velike uspehe razglašajo stvari, ki to sploh niso. Vendar pa občinstvo tega ne more resnično oceniti, saj nima priložnosti, da bi videlo kaj drugega.

Kot poudarja umetniški vodja SMG Goran Injac, je ob družbeno kritičnem in eksperimentalnem gledališču pomemben del identitete Slovenskega mladinskega gledališča tudi njegovo mednarodno delovanje. "Največ delamo s tujino, a hkrati je za nas to tudi ovira. Sicer imamo zelo dobre stike s tujimi festivali, na katerih smo od nekdaj prisotni. To je zelo pomembno in to poskušamo tudi vzdrževati. Dobre stike imamo s prestižnimi gledališkimi tujimi hišami." Foto: Vid Ponikvar

Del vašega delovanja pa je prav tujina?

To je pomemben del naše identitete, največ delamo s tujino, a hkrati je za nas to tudi ovira. Sicer imamo zelo dobre stike s tujimi festivali, na katerih smo od nekdaj prisotni.

To je zelo pomembno in to poskušamo tudi vzdrževati. Dobre stike imamo s prestižnimi gledališkimi tujimi hišami. Dogovor o sodelovanju imamo podpisan s Kammerspiele v Münchnu ter izmenjavo z gledališčem Maxim Gorki v Berlinu in drugimi institucijami, ki prav tako delajo politično in kritično gledališče. Vendar pa smo pri izvajanju in razvoju mednarodnih možnosti omejeni, saj nas ministrstvo za kulturo s finančno podporo pri tem praktično ne podpira in smo tako odvisno sami od sebe.

Gostovanja so kompleksna in verjetno naporna?

Drži, kompleksna pa so logistično, finančno, fizično in psihično, a kot sem rekel, je to pomemben del naše identitete. Če se vrnem k prej povedanemu, SMG je odlična reklama Ljubljane, Slovenije in slovenske kulture. Zaradi naše prisotnosti na različnih festivalih po svetu ljudje sploh vedo, da to mesto obstaja in da se tam ustvarja takšna umetnost.

To je zelo velika stvar, zato je izjemno žalostno, da se takšnih uspehov ne podpre in nagradi na kakršenkoli način.

Vaša posebnost v tem smislu so tudi številna gostovanja v Južni Ameriki.

To je fenomen SMG, ki traja že od 80. let prejšnjega stoletja. Naš menedžer gostovanj Dušan Pernat ima na tej celini dobre stike še iz tega obdobja in lahko rečem, da smo bili v Južni Ameriki skoraj povsod, kjer je to mogoče.

Tudi danes smo prisotni na južnoameriških gledaliških festivalih, kjer imamo na primer v Bogoti prav poseben status. Naše predstave so polne in zelo dobro sprejete. Pred kratkim smo sodelovali s Frlićevo predstavo Naše nasilje in vaše nasilje.

Težava z Južno Ameriko je, da gre za zelo nestabilno regijo, tako da večina festivalov, ki so bili nekoč veliki, zdaj ne obstaja več. Spremembe tam so zelo hitre, zato si je neprestano treba prizadevati za nove stike.

Dokumentarna predstava Republika Slovenija govori o aferi Depala vas in je prejela Borštnikovo nagrado po presoji žirije za angažirano gesto ob 25. obletnici države Republike Slovenije ter Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti na Tednu slovenske drame. Foto: Arhiv SMG

Na programu Showcasa so predstave …

… ki so relevantne v mednarodnem kontekstu. Naš cilj ni promovirati karkoli, temveč na podlagi znanja in izkušenj izbrati tisto, kar v mednarodnem okolju nekaj pomeni.

Mislijo, da se gostovanja dogajajo prek dogovorov z večerij, vendar ni tako. Pokazati je treba nekaj zanimivega in drugačnega. Nima smisla, da na primer na nemških festivalih predstavljate nekaj, kar lahko tam najdejo v vsakem od svojih gledališč, na primer klasična dramska besedila ali teme, ki so jih tam že stokrat obdelali.

SMG je tudi zato, ker je vedno imel eksperimentalen, drugačen in neklasičen repertoar, dosegel takšen mednarodni uspeh, ki ga ohranjamo. To pa bi bilo veliko lažje, če bi imeli tudi finančno podporo slovenskih institucij. Verjamem, da na statistični ravni SMG verjetno med gledališči dobi največ sredstev za mednarodna sodelovanja, saj vsako leto tudi prijavimo največ gostovanj, vendar je to v resnici simbolična finančna podpora.

Showcase je letos posvečen tudi mladim.

To, kar me letos še posebej veseli, je, da smo za tokratni Showcase naredili mednarodni razpis za študente gledaliških akademij, prek katerega smo izbrali 20 študentov in študentk iz različnih držav, ki se bodo udeležili našega festivala.

Zanimanje za program delavnic, ki jih bosta vodila teoretičarka Ana Vujanović in režiser Sebastijan Horvat, je bilo velik. Javili so se nam iz Poljske, Švedske, Irske, ZDA, Srbije, Hrvaške, Češke in od drugod.

"Kulturna politika v Sloveniji, še posebej politika ministrstva za kulturo, danes načrtno vodi k provincializaciji domače scene. In če bomo to nadaljevali, svet pri nas sploh ne bo pomemben, prav tako kot tudi mi ne bomo pomembni v svetu in nas bodo tako samo izključeno zaklenili v lokalno okolje." Foto: Vid Ponikvar

Poznavanje SMG je torej široko prostorsko in generacijsko.

Zanimanje med mladimi za Showcase po svetje bilo zame prav čustveno. To se ni pokazalo samo prek števila prijav, temveč tudi v motivacijskih pismih, ki so jih morali ob tem poslati. Izredno lepo, saj so vsi vedeli, kaj delamo. Naše predstave so gledali na festivalih.

Showcase odpira širše in ožje teme današnjega političnega in družbenega prostora.

Skozi umetnost se v različnih formah ukvarjamo z družbeno kritiko, zato rad rečem, da ne delamo gledališča, temveč se ukvarjamo s simptomizacijo družbe. Prav to nas tudi razlikuje od preostalih. Nismo klasično dramsko gledališče, kar je naša velika prednost.

Imamo jasen profil, vemo, kaj in zakaj delamo. Naš program ne predstavlja seznama režiserjev, ki bodo dobili honorarje, temveč gre za resno dramaturgijo institucije, osnovane na študiji konteksta in zavesti, da gradimo gledališko kulturno. Vse to pa pomeni veliko odgovornost.

Letos bomo pokazali predstave, ki se ukvarjajo s kritiko tega prostora, kot sta Republika Slovenija in odličen novi projekt Žige Divjaka, ali pa regije, kot je predstava Kompleks Ristić. Širše v mednarodni prostor s kritiko zahodnega humanizma sega predstava Bare Kolenc z naslovom Metamorfoze: Črne luknje ali predstava Človek, ki gleda svet v režiji Žige Divjaka. Predstavili bomo tudi Novo pošto, saj gre za procesualni projekt, ki je v institucionalnem kontekstu zelo redek in izjemen.