SiolNET. Trendi Kultura
1,03

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Svet na vseh ravneh tone v črno luknjo #intervju

1,03

termometer

Bara Kolenc
Foto: Ana Kovač

"Živimo v svetu, ki ga vleče v črno luknjo. Strah, občutek brezizhodnosti sta v zadnjem desetletju postala del našega vsakdana. Tako zelo, da smo se na to stanje že skoraj privadili. Kot tudi na naraščajočo nestrpnost, ki preplavlja Evropo," o stanju sveta razmišlja umetnica in filozofinja Bara Kolenc, avtorica predstave Metamorfoze 4°: Črne luknje.  

V Slovenskem mladinskem gledališču bo 10. marca premiera predstave Metamorfoze 4°: Črne luknje avtorice in režiserke Bare Kolenc. Gre za projekt, ki je na najpomembnejšem gledališkem festivalu Theatertreffen prejel nagrado Werkauftrag des Theatertreffen Stückemarkts 2016, ki jo financira Zvezna agencija za državljansko vzgojo – Bundeszentrale für Politische Bildung (bpb).

"Družba prihodnosti je že tukaj. Če prepoznamo njene ključne mehanizme, lahko predvidimo, kako se bodo stvari odvijale. Lahko pa tudi vplivamo na razvoj. Do neke mere so stvari strukturne, a obenem ne smemo pozabiti na človeški faktor, ki je faktor dejanja, komunikacije, skupnosti," je ob predstavi zapisala Bara Kolenc.

V Črnih luknjah igrajo Janja Majzelj, Blaž Šef in Matija Vastl, dramaturg je Goran Injac, asistentka režije Ana Laura Richter, pod glasbo in hrup se podpisuje Matevž Kolenc. Svetlobo je oblikoval Peter Pivar, scenografija je delo Bare Kolenc in Barbare Stupica,  kostumografinji sta Ana Laura Richter in Slavica Janošević.

"Vse vemo in vidimo, kaj se dogaja, a ničesar ne spremenimo. In prav ta nemoč je morda najbolj zevajoča črna luknja današnjega sveta." "Vse vemo in vidimo, kaj se dogaja, a ničesar ne spremenimo. In prav ta nemoč je morda najbolj zevajoča črna luknja današnjega sveta." Foto: Ana Kovač

Črne luknje so metafora za današnji svet?

Črne luknje so večpomenska metafora. Gre za pojem, ki odpira različne asociacije. V predstavi se v prvi vrsti ukvarjamo s tem, kako svet na vseh ravneh, od socialnih do psiholoških, tone v črno luknjo. Gre za prevladujoče vzdušje, na kar vplivajo mediji, ekonomski interesi, migracijski premiki in drugo.

V predstavi se lotevate kritike zahodnjaške tradicije humanizma.

Ali me sprašujete, če je Fresnes (zloglasni zapor v Parizu, op. p.) human? je ena od replik naše predstave.

Menim, da je danes, po izzvenu evropske tradicije humanizma, ki je ne moremo brati mimo horizonta odzvena francoske revolucije v nemški filozofski tradiciji in tudi ne mimo ideje protestantizma, pomembno vprašanje o možnosti humanosti. Ob tem je nujno zavedanje, da se je humanizem sprevrgel v idelogijo.

V ideologijo, ki je, če rečem nekoliko poenostavljeno, spremljala in upravičevala, tako rekoč humanizirala nasilno idejo imperializma in kolonializma. Ta razkorak med humanistično idejo zahodnega sveta in njeno krvavo realizacijo je danes postal povsem transparenten. Toda, kar je še bolj grozljivo, ta transparentnost ne doprinaša ničesar k njegovemu izničenju. Vse vemo in vidimo, kaj se dogaja, a ničesar ne spremenimo. In prav ta nemoč je morda najbolj zevajoča črna luknja današnjega sveta.

Vprašati se je treba, kaj zmoremo. Ali je mogoč prelom humanizma, ki iz črne luknje kot goltajočega organizma ustvari vir moči, ki proizvaja energijo?
 

 Matija Vastl, Blaž Šef in Janja Majzelj
Matija Vastl, Blaž Šef in Janja Majzelj Foto: Radovan Jaušovec

Črna luknja je točka nič – točka popolne destrukcije na eni strani in vir življenja, izvor, ustvarjanja na drugi, ste zapisali.

V fizikalnem pojmovanju je bila črna luknja vedno povezana s singularnostjo – z ničnim časom in prostorom. Torej z nekim minimumom, ki je nepredstavljiv. Gre za idejo, ki si je intuitivno in kognitivno ne moremo zamisliti. Vprašanje črne luknje pa je tudi vprašanje roba. Vprašanje, kaj je tisto, kar pade vanjo, in kaj ostaja zunaj.

Vendar pa je ključno, ali je črna luknja le goltajoča entiteta, mesto destrukcije, izničenja ali je to hkrati tudi mesto stvarjenja. Smo sposobni razumeti točko nič kot skrajno metafizično točko fenomena črne luknje, da bi lahko presegli stereotipe in predsodke? Kaj, če črna luknja ni nekje na drugi strani, temveč je zareza v nas samih?

S projektom Metamorfoze 4°: Črne luknje ste v desetih minutah prepričali žirijo enega najpomembnejših nemških gledaliških festivalov Theatertreffen Stückemarkt, da je med petimi mednarodnimi projekti za zmagovalnega izbrala vašega, ki je nastal v soavtorstvu z Atejem Tutto?

Predstavitev v Nemčiji, ki sem jo zasnovala precej performativno, sem začela s podatkom, da je Nasa nedavno oznanila, da je črna luknja v vesolje izstrelila velikansko gmoto materije, ki jo je spremljal izbruh rentgenske svetlobe.

V predstavi se tako ukvarjamo tudi z robom predstavljivega. Torej s tem, kako dojemamo našo resničnost in kako to sploh ustvarjamo. Danes imamo z novimi mediji zelo plastično predstavo o tem, da je mogoče realnost strukturirati. To lahko spremljamo že na ravni jezika, ki prav tako predstavlja strukturo neke realnosti. Ali, kot je rekel Einstein, realnost ni nič drugega kot iluzija, samo bolj trmaste vrste.

"Posameznik je odgovoren za realnost, ki jo vzpostavlja in v razmerju do katere se vzpostavlja, kar pomeni, da si v vsakem trenutku stoodstoten. Kot da bi se neprestano zavedal, da naslednji hip lahko ni več tebe in ne sveta." "Posameznik je odgovoren za realnost, ki jo vzpostavlja in v razmerju do katere se vzpostavlja, kar pomeni, da si v vsakem trenutku stoodstoten. Kot da bi se neprestano zavedal, da naslednji hip lahko ni več tebe in ne sveta." Foto: Ana Kovač

Predstavo je navdahnila resnična zgodba.

Gre za zgodbo 42-letnega vrhunskega znanstvenika osnovnih delcev, ki zdaj živi v Alžiriji in s katerim smo ob nastajanju projekta navezali stike. Ko smo mu povedali, kaj počnemo, je takoj razumel, da gre za umetniško predelavo. Glede na to, kaj vse se mu je zgodilo, nas je prosil, ali lahko ostane anonimen. Zato smo ga poimenovali Hippolyte Negrouche.

Alžirski musliman je odraščal v Franciji, kjer se je tudi izobraževal in doktorirat, nato pa se zaposlil v Cernu. Njegova kariera je bila briljantna in bil je odličen primer uspešne integracije.

V nekem obdobju je nato leto dni zaradi hernije preležal doma in takrat med brskanjem po spletu obiskal tudi radikalne muslimanske forume, kjer si je nekaj celo dopisoval. Leta 2009 so ga zaradi tega francoske oblasti obtožile terorizma, kar je bilo ravno v času sprejemanja protiterorističnega državnega zakona. Znanstvenik tako trdi, da je bil žrtev Sarkozyjeve propagande. Ko so ga ob aretaciji pripeljali na policijo, je bil na primer tam takratni notranji minister. Prvi del procesa je potekal pred prvim krogom volitev in drugi pred naslednjim.

To je bila v tistem času svetovna novica?

Bilo je po vseh svetovnih medijih. Na senzacionalistični ravni so pri poročanju zagrabili dejstvo, da gre za znanstvenika terorista iz Cerna. V rumenih medijih so se pojavljali naslovi, kot na primer Alkaida profesor, The Big Bang terrorist itd..

Tako kot so mediji pred leti zagnali paniko, da bo Cern povzročil črno luknjo, ki bo požrla Zemljo ... Približno na isti ravni je učinkovala tudi ta zgodba. Torej, nekdo iz Cerna sodeluje s teroristi, kar je sploh grozljivo.

Ali me sprašujete, če je Fresnes (zloglasni zapor v Parizu) human? je ena od replik predstave Črne luknje. Ali me sprašujete, če je Fresnes (zloglasni zapor v Parizu) human? je ena od replik predstave Črne luknje. Foto: Radovan Jaušovec

Prav tako je to zgodbo mogoče razumeti v obliki sporočila, da je tudi dobra integracija, če kot takšno označimo življenje alžirskega znanstvenika, nevarna.

Točno za ta obrat gre, da ni dobre integracije. Aretirali so najbolje mogočo integrirano osebo, vendar pokazali, da je tudi on povezan s terorizmom.

Francoski protiteroristični zakon je tako oster, da te lahko obsodijo le na podlagi namere in ne dejanja. V znanstvenikovem primeru je to bila vsebina elektronske pošte. V zaporu je bil dve leti in ko je prišel na prostost, ni več imel dostopa do Švice. Svoje življenje in kariero je bil prisiljen zgraditi na novo. Preselil se je v Rio de Janiero, se zaposlil na tamkajšnji univerzi in nadaljeval raziskovalno delo.

Vse do leta 2016, ko so ga ob uvozu evropske islamfobije tudi na to celino, kar se je prav tako kazalo v obliki strogega protiterorističnega zakona, brez pojasnila nezakonito deportirali in ga v Franciji zaprli v hišni pripor. Prisiljen se je bil odpovedati francoskemu državljanstvu in se preseliti v Alžirijo. Gre za zgodbo posameznika, ki ga družba sistematično degradira, mu uniči življenje in ga postopoma izžene v črno luknjo.

Na silo je moral prekiniti profesionalne in čustvene vezi.

V Alžiriji sicer predava, ampak ne more delati raziskovalno, kar je bilo zanj življenje.

"Pomemben se mi zdi poudarek, da sta se islamski svet in krščanstvo vedno povezovala in da imata veliko skupnih korenin." "Pomemben se mi zdi poudarek, da sta se islamski svet in krščanstvo vedno povezovala in da imata veliko skupnih korenin."

V četrtih Metamorfozah, v katerih ste predhodno že obdelali druga polja človeškega, kot so jezik in komunikacija, ljubezen in smrt, ste stopili na področje metafizike. Zakaj?

V tem projektu je ključno križišče med naravoslovnimi znanostmi, torej med neko matematizirano realnostjo in med poljem vprašanj o smislu obstoja človeka in sveta, ki so tradicionalno pripadala filozofiji in teologiji. Vsak fizik se na koncu ukvarja prav z metafizičnimi vprašanji, ki pa so tudi filozofska.

V ozadju predstave so tako razmerje med religijo in filozofijo kot tudi razmerje med znanostjo in religijo, med islamom in krščanstvom, v kar se vpleta tudi zgodovina križarstva in kolonizalizma.

Pomemben se mi zdi poudarek, da sta se islamski svet in krščanstvo vedno povezovala in da imata veliko skupnih korenin. Na primer sufizem, poezija, ki je na eni strani zelo telesna, po drugi strani pa mistična, je zelo blizu krščanski mistiki. Bilo je obdobje, ko je antična filozofija prodrla v arabski svet, kjer so jo nato predelali in prevajali ter jo spet prenesli na Zahod.

Omenili ste tudi tematiziranje križarstva.

Stvari seveda niso črno-bele. Zavojevalstvo je od nekdaj predstavljalo srž velikih narodov. In vojna je - kot nekdo reče v predstavi - permanentno stanje človeštva. Obstaja dobra knjiga z naslovom Križarske vojne v očeh Arabcev, ki nas opomni na neko obdobje, ko so križarji z najnizkotnejšimi sredstvi prodirali na vzhod. Glede križarstva pa je bila tudi Evropa v tistem času popolnoma razslojena. Na eni strani so bili veliki kritiki in na drugi podporniki križarjev, med njimi so bili radikalni papeži, ki so moške novačili v vojsko in zločince povzdigovali v viteze.

Na začetku je bilo v predstavi veliko več tovrstnega materiala, ki smo ga v končni fazi izpustili, a ne glede na to se skozi delo zliva tudi ta tematika.

Igralec Blaž Šef v predstavi Metamorfoze 4°: Črne luknje Igralec Blaž Šef v predstavi Metamorfoze 4°: Črne luknje Foto: Radovan Jaušovec

Kaj so za vas temelji človečnosti?

Odgovorila bom filozofsko in osebno.

Sem privrženka antihumanizma oz. tega, da je človek v svojem jedru le element strukture. Na tak način se mora tudi dojemati. Bistveno je misliti ne človeka kot neko celostno entiteto, kot jedro sveta, temveč ravno obratno, kot dekompozicijo. To pa zato, da ne zapademo v določeno ideologijo, v rasizem, občutek premoči in vsemoči. Človek ni središče sveta, niti jaz ni središče človeka, temveč vselej obstaja določena zareza, določen zdrs identifikacije. Ni identitete - in če se je mogoče tega zavedati in to uresničiti tako na ravni posameznika kot družbe, lahko morda dosežemo kaj boljšega. Torej družbo, ki zmore skupnost.

Kaj pa je vaš oseben odgovor na prejšnje vprašanje?

Ravno zavedanje neidentite in zareze, ki sem jo omenila. To pomeni, da se kot posameznik v vsakem trenutku vzpostavljam kot jaz in kot element znotraj družbe. Zato pa sem v vsakem trenutku tudi odgovoren.

Posameznik je odgovoren za realnost, ki jo vzpostavlja in v razmerju do katere se vzpostavlja, kar pomeni, da si v vsakem trenutku stoodstoten. Kot da bi se neprestano zavedal, da naslednji hip lahko ni več tebe in ne sveta. Da si tako ves čas v tem razmerju do relativnosti časa, kar se mi zdi temelj človeškega obstoja. Gre za zavedanje, da je rob, ta nič v vsakem trenutku pred nami. Enako grozljivo je, če pomisliš, da imaš pred sabo samo še minuto ali večnost. Enako strašljivo je. Tudi ideja nebes ali posmrtnega življenja - vizija večnosti - to je pravzaprav grozljivo.

Pomiriti se smrtjo je …

… velika osvoboditev. Ko te ni strah smrti, si neustrašen na vseh ravneh. Ničesar več te ni strah.

"Humanizem se je sprevrgel v ideologijo. V ideologijo, ki je, če rečem nekoliko poenostavljeno, spremljala in upravičevala, tako rekoč humanizirala nasilno idejo imperializma in kolonializma." "Humanizem se je sprevrgel v ideologijo. V ideologijo, ki je, če rečem nekoliko poenostavljeno, spremljala in upravičevala, tako rekoč humanizirala nasilno idejo imperializma in kolonializma." Foto: Ana Kovač

Del predstave je tudi eksperiment?

Vedno me je zanimalo vključevanje občinstva, vendar ne na prisiljen način. Še vedno iščem načine, kako ga ohranjati v položaju gledalca. Ne razmišljam o participaciji, ampak o različnih možnostih percepcije.

Glede na to, da se v Črnih luknjah ukvarjamo z vprašanjem konstrukcij realnosti, preizprašujemo tudi o realnosti gledališča, zato vanj vpeljemo še neko drugo resničnost – virtualno. Dogajanje na odru tako neposredno prenašamo prek spleta, navzoče pa nagovorimo, naj predstavo hkrati spremljajo tudi prek zaslona mobilnih telefonov. Gre za neko podvojenost pogleda.

Omenili ste pomen nenehnega vzpostavljanja, kar pa po drugi strani napeljuje na situacijo, ki smo ji priča v prekariatu, to je nenehno (profesionalno) izumljanje posameznika, v kar ga sili negotova socialna situacija. Kot ustvarjalki, ki prihaja iz neodvisne scene, vam je to najbrž blizu?

V pogojih, v katerih si prisiljen biti neprestano buden, si tudi kreativen. Vendar nas to lahko hitro pripelje do mita, da morajo biti vsi dobri umetniki revni.

Brez določenih materialnih pogojev se ne da ustvarjati. Mogoče si lahko reven pisatelj, a filma in gledališča se brez materialnih sredstev ne da narediti. Je pa res, da te slabši pogoji silijo, da se na novo nenehno izumljaš. A drži, da te to hkrati izčrpava. Tudi sama sem dosegla neko točko, ko je bila potrošnja energije takšna, da je začela najedati kreativnost.

Kako se je to pokazalo?

Če ravno na tisti točki ne bi vstopila na raven boljših pogojev, bi nehala delati predstave. Ne bi pa seveda nehala ustvarjati. Pisala bi.

Je pa pri vsem skupaj pomembna že omenjena neustrašnost. Zaupanje v to, da se ti bo izšlo. Sama sem že vse življenje na svobodi. To je odločitev.

"Samo s hojo po robu lahko zamaknemo rob. Da pa bi lahko hodili po robu, se je treba otresti strahu," je ob predstavi Črne luknje napisala avtorica in režiserka Bara Kolenc. "Samo s hojo po robu lahko zamaknemo rob. Da pa bi lahko hodili po robu, se je treba otresti strahu," je ob predstavi Črne luknje napisala avtorica in režiserka Bara Kolenc. Foto: Ana Kovač

Neustrašnost in zaupanje vase sta že pomembni, a kaj če človek v takšni situaciji zboli?

V tem primeru nimaš nobene zaslombe.

Za Ljubljano pravite, da ima pomembno mesto na mednarodnem zemljevidu filozofije, kaj pa bi rekli v tem pogledu za umetnost?

Če gledaš na slovensko umetnost od zunaj, jo vidiš kot zelo živo sceno, na kateri se dogaja veliko zanimivih stvari. Takšen je splošen vtis tujcev.

Po drugi strani pa se poznajo slabi materialni pogoji, znotraj katerih delamo. Znotraj eksperimenta smo zelo močni, vendar smo produkcijsko omejeni. Nemška predstava ima na primer vsaj desetkrat večji proračun kot naša.

Slovenija pa je za središče Evrope še vedno obrobna, kar se pozna na vseh ravneh. Ravno o tem na neki način govori tudi predstava.

Znotraj Slovenije pa je na robu umetnost.

Zelo smo mačehovski do svoje umetnosti. V zavesti nimamo jasno vpisano, da se narod mora vzpostavljati, se samooblikovati. Pri nas obstaja le logika ohranjanja na način: "Tudi mi smo narod in tudi mi imamo jezik." A ohranili bomo le to.

Nimamo pa za razliko od velikih narodov velikopoteznosti, kar se pozna v odnosu do kulture in umetnosti. Narod, ki se samooblikuje, se zaveda, da to počne prav prek teh polj.

Kako ste se ujeli kot ekipa pri nastajanju predstave v Slovenskem mladinskem gledališču?

Gledališče je kolektivno delo. Celotna ekipa je bila v tem procesu zelo enotna in študijsko naravnava. Tako je tudi besedilo deloma nastalo v sodelovanju z ekipo. Ne nazadnje je vse skupaj do neke mere nastajalo v soustvarjanju. So pa zame skoraj vsi sodelavci sveži, saj z njimi prej še nisem delala. Izkušnja je odlična.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • stanly / 10.03.2018. ob 09:58 +2 - 2

    SLO umetnost uničuje narodno identiteto in je zato destruktivna...ukvarjanje z nekim islamskim znanstvenikom, ki vzdržuje stike z alkaido pa res ni nek dokaz resne umetnosti

    +2 - 2
  • kernest / 27.05.2018. ob 19:10 0 0

    Umetniki ponavadi živijo v enem svojem svetu. Pa veliko drugih tudi in tudi ti se imajo radi za umetnike ... in potem prihaja do traparij

    0 0
delitve: 16
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin