Petek, 17. 11. 2023, 13.37
1 leto, 1 mesec
Slavni fotograf v Ljubljani: njegova dela imajo tudi ameriški predsedniki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,40
Potem ko je pred 37 leti posnel legendarno fotografijo Diega Maradone po zmagi na svetovnem prvenstvu, je David Yarrow danes eden najbolj prepoznavnih fotografov na svetu. Ta teden se je mudil v Ljubljani, kjer je do sredine januarja na ogled razstava njegovih fotografij.
Yarrow se je te dni mudil v Ljubljani, kjer galerija Bažato razstavlja izbor njegovih del. 57-letni Škot veliko časa preživi v ZDA, med drugim v Dallasu, zato se je naš pogovor z njim seveda začel športno.
Ali navijate za Dallas Mavericks?
Haha, njihov lastnik Mark Cuban ima pravzaprav nekaj mojih del, a sem bolj navijač ekipe NFL Dallas Cowboys, ker poznam trenerja in sem z njimi že večkrat delal. Kar zadeva košarko, pa načrtujem projekt s Stephom Curryjem. Zakaj pravzaprav sprašujete o Dallas Mavericks?
Zaradi Luke Dončića.
Ojoj, seveda, on je iz Slovenije. Kako se zapiše njegovo ime? (Na roko si napiše Luka Dončić, op. a.)
Prav športna fotografija je bila tista, ki vas je izstrelila med zvezde, podoba Diega Maradone, ki na svetovnem prvenstvu v Mehiki drži pokal, je nesmrtna. Toda kako ste kot 20-letnik sploh dobili tako sijajno priložnost, da fotografirate finale svetovnega prvenstva v nogometu?
Danes se kaj takšnega ne bi več zgodilo. Škotska se je takrat uvrstila na svetovno prvenstvo, čeprav v nogometu res nismo dobri. In ko smo precej zgodaj izpadli iz tekmovanja, so vsi fotografi pomembnih časopisov odšli domov. Po pravilih Fife je lahko vsaka sodelujoča država imela fotografa na igrišču in tako sem jaz kot edini Škot, ki je tam ostal do finala, dobil dostop na finalno tekmo.
Bilo je neverjetno vznemirljivo, na stadion sem prišel že ob šestih zjutraj, tekma je bila opoldne, in enega od varnostnikov sem podkupil z viskijem, da mi je dovolil sprehod po praznem igrišču. Trava je bila še rosna, tam smo bili le jaz in jata vran. Pomislil sem: "To je najpomembnejši dan mojega življenja do zdaj." In izkazalo se je, da je res bil.
Legendarna fotografija Maradone, ki jo je leta 1986 posnel Yarrow:
Po tem ste fotografirali vrsto športnih dogodkov, tudi olimpijske igre. Kako se športna fotografija razlikuje od drugih področij fotografskega ustvarjanja?
Če fotografiraš na primer tekmo Dallas Mavericksov, bo okoli igrišča na desetine fotografov in na vsaki tekmi bo nastalo na stotine fotografij vašega Luke Dončića. Kako lahko potem prav ti ujameš nekaj, kar bo postalo umetnost? Jutri bo v časopisu, v tega pa bodo kmalu zatem že zavijali ocvrte ribe in krompirček, kot rečemo na Otoku.
Življenjska doba športne fotografije je zelo kratka, medtem ko so fotografije, kakršne so zdaj razstavljene tukaj v Ljubljani, brezčasne. Morda so umetnost, a tega ne morem reči jaz. To lahko odloči le občinstvo.
Razstava Davida Yarrowa v ljubljanski galeriji Bažato:
Če greste na primer na Art Miami, enega največjih umetnostnih sejmov na svetu, fotografije predstavljajo morda pet odstotkov razstavljenih del. Med njimi pa ni niti ene športne fotografije, ker gre pri njej za beleženje resničnosti, medtem ko je bistvo umetnosti, da dopušča interpretacijo. Fotografije Luke Dončića, ko zadene trojko, si ne moreš razlagati po svoje.
Ste zato prešli na druga področja fotografije, fotografiranje narave, zvezdniško fotografijo?
Fotografiranje narave ima isto težavo kot športna fotografija, ogromno ljudi hoče posneti isto fotografijo. Grem na primer na Aljasko in tam bo 50, 60 ljudi, ki fotografirajo isti prizor kot jaz. Zato moraš preseči golo beleženje resničnosti, ker je to lahko zelo generično.
Ne maram oznak, sem preprosto fotograf, res pa je, da sem si ime ustvaril s fotografijami divjih živali. A to ne pomeni, da ne morem fotografirati tudi česa drugega. Fotoaparat je nenazadnje le kos kovine, bistvo je v tem, kaj čutiš in vidiš.
Ne glede na to, ali fotografiram žival ali osebo, skušam povedati zgodbo, se povezati s situacijo in subjektom, ki ga fotografiram. Moje fotografije so sestavljene iz plasti, ki so kot vsota vredne več kot vsaka zase.
Veljate za enega najbolje prodajanih fotografov na svetu. Kaj to pomeni v številkah?
Letos sem prodal za okoli 45 milijonov dolarjev del, najvišja cena posameznega je bila 200 tisoč dolarjev. Morate pa vedeti, da ogromno delam, oddiha si nisem vzel že kakšna tri leta. Do božiča imam načrtovane razstave v Berlinu, Chicagu, Palm Springsu, Dallasu, Miamiju, New Yorku, Aspnu …
Ko dosežeš položaj vodilnega na trgu, kar je pri meni trajalo več kot 30 let, veš, da lahko le še padeš. In ko to veš, se trudiš še dvakrat bolj.
Ob fotografiji ste tudi zelo aktiven okoljevarstvenik.
Sem predvsem jezen okoljevarstvenik, ker je v tem toliko politike. Če zbereš milijon dolarjev za otroke z rakom, te prav nihče ne bo kritiziral zaradi tega, ampak bodo vsi navdušeni. Če pa zbereš milijon dolarjev za okoljevarstveno kampanjo, se bodo nemudoma vsule kritike, češ zakaj ta denar daješ na primer Keniji, če pa je tam toliko korupcije, ali pa Južni Afriki, če pa ima zgodovino apartheida. Vedno naletiš na minsko polje, posejano z jeznimi ljudmi. S to negativnostjo težko shajam.
Je pa dobrodelnost vedno vsaj malo tudi hranjenje lastnega ega.
Če si zmožen zbrati pomembne vsote denarja, je prav, da to storiš. Res pa je, da sem vsaj polovico pomembnih ljudi v svojem življenju spoznal zaradi dobrodelnosti. Dobiš dostop, kakršnega drugače ne bi imel – zadnji trije predsedniki ZDA imajo moja dela. Dobro, predzadnji ne, dva pred njim (smeh, op. a.). Z marsikom ne bi imel priložnosti delati, če ne bi bil aktiven v dobrodelnosti.
Preberite še:
