Nedelja, 1. 1. 2017, 3.03
7 let, 2 meseca
Petra Kovačič: Na odru moraš vedno dati vse od sebe, kako občinstvo to sprejme, pa ni več v naših rokah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,95
3
Petra Kovačič, mlada glasbenica iz Tolmina, je že slabo leto članica orkestra Dunajske državne opere in Dunajskih filharmonikov. Orkester izvaja svetovno znani novoletni koncert, ki ga predvajajo po televiziji v 90 državah po svetu.
Minilo je dobro leto, odkar je Petra Kovačič, mlada violinistka, uspešno prestala avdicijo za orkester Dunajske državne opere, s tem pa tudi za zasedbo Dunajskih filharmonikov.
Februarja letos se je tako zanjo začela preizkusna doba. Za njo je slabo leto intenzivnega dela: vaj, koncertov in turnej. Podobno obdobje je tudi pred njo, saj se na začetku januarja že odpravljajo na gostovanja. S komorno zasedbo odhaja na Hrvaško, nato sledijo turneje, gostovanje opere v Abu Dabiju, konec meseca pa nastopi v Ameriki. V prihodnjih mesecih so na vidiku novi nastopi in gostovanja. V zasedbi je že prej občasno igrala kot nadomestna glasbenica. Ker je še v preizkusni dobi, na tokratnem novoletnem koncertu filharmonikov še ne igra.
Petra Kovačič se je z glasbo začela ukvarjati pri petih letih v Novi Gorici. Njen prvi pedagog je bil Jurij Križnič. Šolanje je nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani v razredu profesorja Jerneja Brenceta. Študirala je na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost pri profesorici in solistki Roswithe Randacher.
Violinistka je peta ženska, ki so jo v zadnjem času izbrali za članico orkestra, in prva Slovenka, ki ji je to uspelo.
Je biti članica orkestra Dunajske državne opere in Dunajskih filharmonikov za vas zlata olimpijska medalja?
Razlika med zlato medaljo in uspešno opravljeno avdicijo je ta, da je medalja cilj, sprejetje v zasedbo pa šele začetek. Seveda je postati član orkestra, v mojem primeru so to Dunajski filharmoniki, hkrati tudi cilj, vendar je treba v službi še zdržati in prestati preizkusno dobo. Tu so cilji dnevni, saj je vedno nov program, novi koncerti, nove turneje.
Kar zadeva glasbo, imam ob službi še druge ambicije, in sicer solistične koncerte in nastope komorne glasbe.
Petra Kovačič, ki se je z glasbo začela ukvarjati pri petih letih v Novi Gorici, je študirala na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost pri profesorici in solistki Roswithe Randacher.
Kako je s preizkusno dobo, je ta velik pritisk?
V operi traja od enega do dveh let, v filharmoniji tri leta. V operi je preizkusna doba zelo pomembna. Ko je član enkrat potrjen tam, to praviloma velja tudi za filharmonike.
Če orkester z novim članom ni zadovoljen, se v tem času lahko odločijo, da ne bo ostal v zasedbi. A več kot to, da si osebnostno korekten in pripravljen na službo, da premisliš o kritiki, ki jo prejmeš, in da delaš ter se trudiš, ne moreš narediti. To pa bi moralo biti dovolj.
Kakšno profesionalno inventuro lahko naredite od februarja, ko ste začeli igrati v Dunajski državni operi in pri Dunajskih filharmonikih, do danes?
Na začetku je trajalo nekaj mesecev, da sem sploh dojela, kaj se dogaja. Toliko je bilo vsega, adrenalina in drugega … Počutila sem se, kot da bi hodila po oblakih.
Znašla sem se pred veliko dela: programom, ki ga je bilo treba osvojiti, in dinamičnim urnikom, ki vključuje en teden igranja na Dunaju, dva tedna v Ameriki, nato spet doma in naslednje tri tedne na Japonskem. Primanjkuje ti prostih dni. Tudi decembrski čas za nas ne prinese oddiha, saj smo med božičnimi oz. novoletnimi prazniki prosti samo kakšen dan ali dva. Takšna služba zato zahteva veliko prilagoditev življenja. Navaditi sem se morala tudi na nove ljudi, na 20 sodelavec. Vsak je drugačen, s svojimi pogledi na glasbo.
Omenjate veliko novosti, s katerimi je prišlo najbrž tudi veliko priložnosti. Z novimi sodelavci ste dobili tudi strokovne sogovornike in med vami lahko potekajo pomembne izmenjave, kritike, refleksije.
Še posebej med preizkusno dobo je normalno, da želijo vsi člani orkestrske skupine, v mojem primeru so to prve violine, vsaj enkrat igrati s tabo na istem pultu. Seveda z namenom, da spoznajo, kako igraš. Prav tako je pomembno, da se osebnostno vključiš v skupino, saj gre za kolektivno delo.
Kot nov in praviloma najmlajši član orkestra lahko pričakuješ veliko kritik. Glede na to, da gre za različne ljudi, s tem pa poglede, se te lahko med seboj velikokrat tudi izključujejo.
Kako je z rivalstvom?
Sama tega ne čutim. Kar zadeva kritike, so te resnično izražene z dobrim namenom. Kolegi pa se vseeno premalo zavedajo, da jih je 20 in da je tega lahko kdaj preprosto preveč.
Omenili ste praznični decembrski čas, v katerem ste si za obisk družine v Tolminu lahko vzeli malo časa.
24. decembra imamo kolektivno prost dan, sama pa sem bila ob tem prosta še 25. decembra, tako da sem lahko šla za dva dni domov.
Za glasbenico je slabo leto intenzivnega dela: vaj, koncertov in turnej. Podobno obdobje je tudi pred njo, saj se na začetku januarja že odpravljajo na gostovanja. S komorno zasedbo odhaja na Hrvaško, nato sledijo turneje, gostovanje opere v Abu Dabiju, konec meseca pa nastopi v Ameriki.
Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov je danes svetovni, tudi prestižni dogodek, ki ga vsako leto prek televizijskega prenosa spremlja večmilijonsko občinstvo. Kako osebno dojemate ta koncert? Gre bolj za komercialni, množični dogodek s prestižnim statusom in svetovno razsežnostjo kot pa nekakšen poseben glasbeni izziv?
Večinoma je nanj res prilepljena komercialnost. Gre seveda za enega najbolj znanih koncertov na svetu. Vsako leto ga spremlja več milijonov ljudi. Za glasbenike, člane filharmoničnega orkestra, je to le še eden od tisočih koncertov, ki jih letno odigramo. Seveda glasbeno predstavlja izziv, tako kot vsi preostali koncerti.
Zmotno pa bi bilo misliti, da se orkester na ta koncert pripravlja bolj kot na katerega drugega.
Cene vstopnic za novoletni koncert Dunajskih filharmonikov se gibljejo od 20 do več kot tisoč evrov. V tem pogledu gre za statusni simbol.
V tem pogledu gre vsekakor za statusni simbol. Glede na to, da je koncert dostopen prek televizijskega prenosa v 90 državah, je kupiti vstopnico in to doživeti v živo stvar prestiža. Morda si to želi veliko ljudi, a zaradi cen vstopnic to zanje ni mogoče.
To pa ne drži samo za novoletni koncert, stvar prestiža je tudi imeti abonmajsko vstopnico za Dunajsko filharmonijo. Čakalna doba zanjo je približno od sedem do osem let. Po smrti njenega nosilca jo prodajajo za več tisoč evrov, čeprav njena dejanska cena ni takšna. Večinoma jih sploh ne prodajajo več, temveč te ostanejo v družini in so del dediščine. Kultura koncertov na Dunaju je zelo visoka, kar velja tudi za druge dogodke.
Novoletni koncert Dunajskih filharmonikov
Venezuelski dirigent Gustavo Dudamel, ki stoji za dirigentskim pultom letošnjega novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov. Gre za glasbeni dogodek s svetovnim slovesom.
Že 76. leto bodo Dunajski filharmoniki za silvestrovo in na novega leta dan s televizijskim prenosom v več kot 90 državah predstavili glasbeni program. Ta vključuje največje mojstrovine Straussove dinastije in njenih sodobnikov. Mesto dirigenta je letos pripadlo Venezuelcu Gustavu Dudamelu, ki je s svojimi 35 leti najmlajši v vrsti petnajstih dirigentov, ki so ob tem velikem dogodku stali za dirigentskim pultom na Dunaju.
Delo Johanna Straussa mlajšega Na lepi modri Donavi, ki je pojem dunajskega valčka in velja za eno od najpogosteje igranih glasbenih del na svetu, letos praznuje 150 let. Ta glasbena kompozicija je tudi obvezen del novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov.
Zaradi velikega povpraševanja po novoletnem koncert je vstopnice za prihodnje leto mogoče s pomočjo sreče dobiti z velikim žrebom. V letu 2017 bo to potekalo med 2. januarjem in 28. februarjem. Cene vstopnic se gibljejo od 20 do 1.090 evrov.
V tem primeru torej ne govorimo več toliko o ljubiteljstvu glasbe, temveč predvsem o socialnem kontekstu, ki spremlja dogodke klasične glasbe na Dunaju.
Na Dunaju občinstvo abonmajskih koncertov ni povezano s poznavanjem glasbe. Gre res bolj za statusni simbol. Za to, da se pokaže nov plašč in da se po dopoldanskem koncertu poje kosilo v dobri mestni restavraciji. Gre bolj za način življenja, uživanja prostega časa. Ne gre za to, da Dunajska filharmonija v nedeljo dopoldne igra lep program.
Cene drugih vstopnic oz. stojišč so dostopne, zato so vrata dvorane odprta tudi za tiste, ki si to resnično želijo doživeti.
Vzdušje občinstva pa verjetno doseže tudi nastopajoče glasbenike.
Na odru moraš dati vedno vse od sebe, kako občinstvo to sprejme, pa ni več v naših rokah. Žalostno je, če za vstopnico plačaš 200 evrov in ti je na dogodku potem dolgčas. A to je izbira ljudi.
Je pa res, da čutimo, ali je občinstvo odzivno ali ne. S poslušalci in poslušalkami, ki resnično uživajo v glasbi, je veliko lažje igrati.
Novoletni koncert danes spremlja skoraj ves svet. Gre za enega najbolj široko prepoznavnih dogodkov klasične glasbe po svetu. Nekoliko manj je znana njegova temačna zgodovina, saj je nastal kot propagandni in povezovalni instrument nacistične vladavine. Po vojni je dogodek obstal in se oddaljil od svojega nastanka. Mogoče njegovi začetki res segajo v nacizem, a politika je bila in vedno bo za vsemi velikimi društvi in orkestri. V germanskem prostoru ni nič čudnega, da so bili v ozadju nacisti, saj so bili v tem prostoru dolga leta vodilna stranka.
Menim, da glasba nima čisto nič s tem. Ko stopiš na oder in ko je posredi glasba, politika nima vloge, svojega mesta, niti pomena. Seveda so se do danes ti začetki in konotacije novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov izgubili, pozabili. Mlajše generacije tega velikokrat sploh ne vedo.
Na odru moraš dati vedno vse od sebe, kako občinstvo to sprejme, pa ni več v naših rokah. Žalostno je, če za vstopšnico plačaš 200 evrov in ti je na dogodku potem dolgčas. A to je izbira ljudi.
Vendar glasba ni izvzeta iz političnega in družbenega konteksta.
Seveda ni zunaj tega, saj je vedno tudi odraz zgodovine ter vezana na neki kulturni in družbeni kontekst.
Pred kratkim je v Slovenski filharmoniji orkester jasno izrazil nujnost ureditve pristojnosti pri izbiri šefa dirigenta. Kakšna je tovrstna praksa v primeru Dunajskih filharmonikov?
Med orkestroma je razlika že v izhodišču, saj je Slovenska filharmonija javna institucija, ne društvo kot v našem primeru.
Dunajska filharmonija je veliko društvo, ki samo sebe podpira in vodi. Člani orkestra tako razen tajnice nimamo nobenega dodatno zaposlenega. Glasbeniki urejamo finance, sponzorstva, turneje in druge koncertne načrte. Sami namreč narekujemo, kaj in kdaj bomo igrali. Naša odločitev je tudi, s kom bomo igrali.
Pri nas zato najbrž nikoli ne bo takšnih težav z dirigentom, saj tega lahko sami izbiramo. Pomembno je, kako dobro je napisan statut, ki opredeljuje kompetence člana orkestra in to, od kod so te prepuščene strokovnemu vodstvu, direktorju, tajnici, blagajniku in podobno. Kar zadeva Dunajsko filharmonijo in izbiro dirigentov, je pri tem v ozadju tudi velik marketing, ki vključuje politične odločitve v širšem smislu, torej to, s katerim dirigentom in katerim programom oditi kam. Te odločitve so pri nas v pristojnosti kolegov glasbenikov, ki imajo tudi te odločitvene funkcije.
Omenili ste pomen marketinga ter upoštevanje tudi širšega konteksta nastopa s posameznim programom in zasedbo.
Z Gustavom Dudamelom, ki prihaja iz Venezuele, turneja po Nemčiji mogoče ne bi bila tako uspešna, kot bi bila v Južni Ameriki. Vendar to niso dejstva, ki bi govorila proti dirigentu ali proti občinstvu, temveč stvar kulturnega okolja. Je pa res, da mogoče letošnji dirigent novoletnega dunajskega koncerta v tem smislu ni najboljši primer, saj so zadnja leta njegovi koncerti povsod razprodani. Gre namreč za zvezdniško ime.
Po drugi strani pa je mogoče prav to, da so za novoletni koncert za dirigentski pult postavili Dudamela, tudi marketinška niša, saj bo prvič v življenju dirigiral valčke.
Kulturno je Dunaj zelo pisano mesto, je pa vzdušje v njem odvisno tudi od tega, v katerem predelu živiš. Eden od njegovih atributov je še vedno klasična glasba.
Kako bi opisali odnos med dirigentom in orkestrom?
Orkester čuti, kateri dirigent je sposoben in kateri ni, pri tem pa ne gre za to, ali je izjemno prijazen ali kriči. Tudi pri nas se zgodi, da se orkester osebno z dirigentom ne ujame preveč, a se zaradi rezultata, ki je plod njegovih strokovnih sposobnosti, odloči, da ga povabi tudi k naslednjemu projektu.
Dejstvo je, da med 120 člani orkestra ne bo soglasja o dirigentu. Mnenja so velikokrat deljena, a sama menim, da je, če je koncert uspešen, treba stisniti zobe in kdaj preživeti muhe dirigenta.
Ne govorimo o osebnih preferencah in simpatijah do dirigenta kot posameznika, temveč o odnosu dirigenta do kolegov. Ta naj bo spodbuden, pozitiven, nediktatorski in strokovno zahteven, tako da omogoča strokovni izziv in uspehe, pri vsem tem pa spoštljiv.
Konec koncev je treba pogledati tudi z dirigentovega stališča. Pred njim je 120 ljudi, ki ga opazujejo pri vsakem gibu in kritizirajo za vsako napako. Dirigent ima ob tem veliko odgovornost, saj se pod koncert tudi sam podpiše. Slabe kritike so pripisane njemu.
Dunaj je vaš prostor bivanja že nekaj časa. Kako se v njem počutite?
Kulturno je zelo pisano mesto, je pa vzdušje v njem odvisno tudi od tega, v katerem predelu živiš. Sama imam stanovanje, ki meji na okrožje, v katerem živi veliko prebivalcev iz nekdanje Jugoslavije in Turkov.
Blizu imamo tudi živalski vrt, park ... Živim v lepem predelu mesta, zaradi priseljencev pa mesto deluje vedno manj zaprto, avstrijsko in tako bolj metropolitansko.
Petra Kovačič o Dunaju pravi, da zaradi priseljencev deluje vse manj zaprto, avstrijsko in tako bolj metropolitansko.
Dunaj še vedno kot enega svojih pomembnih atributov goji prav klasično glasbo.
Vsekakor. Klasičnih koncertov je res veliko. To vidimo že, če pogledamo bogat program treh velikih dvoran, kot so opera, Musikverein in Konzerthaus.
Ob tem so na voljo še številni drugi koncerti. Dokler nisem bila zaposlena, sem tudi sama velikokrat igrala v cerkvah prvega okrožja. Tu je turistov dovolj vse leto, občinstva tako ne manjka.
Tudi zasebni menedžerji ustanavljajo manjša podjetja, ki tržijo manjše godalne orkestre. Ti od trikrat do štirikrat na teden igrajo v cerkvah. Gre za dobro obiskane koncerte, čeprav na žalost še vedno premalo širše poznane, saj gre praviloma za kakovostne dogodke. Ker so v stranski ulici, do veliko ljudi sploh ne pridejo. Ponudbe je tu ogromno.
Kakšen pa je status dunajskega filharmonika na Dunaju?
Gre za določen prestiž, čeprav sama tega ne čutim in se niti ne ukvarjam s tem. Konec koncev gre za službo, seveda v zelo dobrem orkestru.
Sama tega ne izrabljam, čeprav sem to nekajkrat res naredila. Junija sem imela prometno nesrečo, in ko se mehaniki pri popravilu avtomobila niso zganili, sem rekla, da sem članica Dunajske filharmonije in da prevozno sredstvo potrebujem za službo. Na mojo srečo, a na splošno žalost so se stvari nato hitro premaknile. Gre za banalen primer, ki pa kaže na položaj.
3