Četrtek, 19. 7. 2018, 4.02
5 let, 9 mesecev
Stara gostilna: nova piranska lokacija za lačne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,52
Nekaj novih simpatičnih lokalov je nastalo v zadnjem času na slovenski obali in Stara gostilna je med najbolj zanimivimi.
Na enem od piranskih trgov je simpatična in razmeroma dobro založena vinoteka Čakola, ki jo vodi ljubitelj sladke kapljice iz Velenja. Po eni strani je škoda, da podobne vinotočne ponudbe ni v Portorožu, v Izoli se nekaj najde, po drugi strani pa je trg postal celota, potem ko so med množico pregosto parkiranih pločevinastih štirikolesnikov odprli tudi Staro gostilno, ki je kljub imenu še dokaj nova.
Stara gostilna
Savudrijska ulica 2, 6330 Piran
Telefon: 040 777 979
Kot rečeno, škoda, da je okoli toliko avtomobilov, pa tudi kakšna okoliška hiša je potrebna prenove, a novi lokal je urejen, simpatičen, založen s kopico bolj ali manj prestižnih steklenic, pa naj gre za grappe ali azijske viskije, medtem ko za podlago skrbijo reagge priredbe svetovnih popularnih uspešnic.
Zelo se trudijo s penečimi vini. Čeprav imajo nekaj šampanjcev in serijo penin, so prepričani, da je na kozarec ob toplih večerih najbolje piti rožnate mehurčke Le Monde, peneči modri pinot iz okolice Pordenoneja. No ja, našemu omizju bi bolj ustrezal šampanjec, najcenejši Palmer je v rubriki s sumljivim imenom Chanpagne ocenjen na velikih 62 evrov. Don Perignone, kot so napačno napisali, stane 270 evrov. Preveč.
Stara gostilna je tudi drugače razmeroma draga restavracija, ki poskuša z razkošnejšimi sestavinami zadovoljiti bogatejše občane in turiste. In ravno zato bi lahko ob pozdravu natočili kozarec šampanjca.
Tudi oba menija, mesni in ribji, sta po 60 evrov, kar za naše razmere, za degustacijo šestih jedi, ni ravno poceni. Vsekakor pa ni dvoma, da imajo vse jedi podpis kuharja in so večinoma na zanimivih, včasih že kar odtrganih "krožnikih". Pred časom smo recimo pri njih malicali burato s paradižnikom, ki so jo prinesli na vzglavniku.
Pozdrav iz kuhinje: miške v dveh barvah
Tokrat smo začeli z ocvrtimi črnimi in belimi miškami, obešenimi na vrvi kot perilo, in ribjo pašteto s tartufi. Vinska karta ima ob nekaj nelogičnostih in slovničnih napakah po drugi strani razmeroma veliko zanimivih etiket, tudi sauvignon Ronco delle Melle iz kleti Venica (za 55 evrov), ki se je v prvem delu spopadal z našimi meniji.
Recimo s popečenimi gosjimi jetri na prav tako popečenem kruhu in solati rukole z medom in piransko soljo. Na drugi strani so na kamnu prinesli sašimi tune s kaviarjem, Lisjakovim oljčnim oljem, sojino omako in z menda domačim vasabijem, ki ni bil prav nič oster.
Gosja jetra ...
... in sašimi tune
Številka dve sta bila tatarca, na ribji strani škampov, ki ga prinesejo pod steklenim pokrovom, napolnjenim z dimom Jacka Daniel'sa - kaj točno to pomeni, nismo izvedeli. Mesna degustacija je medtem vsebovala goveji tatarski, ki so ga že v kuhinji pomešali z obilico gorčice, za vsak primer pa so priložili še tri kupčke z gorčico v različnih pojavnih oblikah.
Tatarski biftek s tremi gorčicami
Jack Daniel's je s svojim dimom spet sodeloval pri jurčkih na žaru, na katere so nastrgali parmezan, na drugi strani je nastopila kapesanta, enostavna in učinkovita, z oljčnim oljem. Fuži so bili po domače robustni, z iberskim pršutom in obljubo tartufov, čeprav se zdi, da so si pomagali tudi s tartufato. Bolj je teknila morska različica, kjer so v fuže vmešali škampove repke.
Biftek v kisu in olju
Pri glavnih jedeh so namesto na meniju najavljene račke pripravili biftek v balzamičnem kisu in oljčnem olju, ki ga je spremljal krompirjev pire z bučnim oljem. Samosvoj, a okusen poskus, ki je obilno podpiral tudi tunin stejk. A motiv, ki bo ob solidni ribi ostal v spominu, bo gotovo dekoracija v obliki zlatega prahu, ki naj bi, bolj kot kaj drugega, poudarjal razkošnost ene od bolj zanimivih gostiln ob naši obali. Mimogrede, pri glavnih jedeh so nam natočili krepak kozarec Dolfovega merlota 2011.
Tunin stejk z zlatim prahom
Sladica, ki je končala obe degustaciji, je bila bogat, gost mousse iz čokolade Toblerone, ki so ga z malinami postregli v lončku za rože ali kak manjši kaktus. Simpatična, čeprav ne ravno izvirna ideja (to poletje smo jo videli na že več lokacijah) in kot rečeno preveč nasitna jed, ki smo jo božali s hišnim limončelom in grappo Nonino.
Sladica, ki je lahko tudi lončnica.
Povzetek
Piranska pridobitev, ki veliko obeta tako pri sestavinah kot pri ustvarjalnih krožnikih. Pri mesnih jedeh so bolj standardni, pri ribjih si privoščijo več igre.
Za vinopivce je na voljo večina najbolj znanih slovenskih vinskih kleti. Škoda, da ni več Istre, hkrati pa imajo nekaj šampanjcev ter nekaj Italije in Hrvaške. Cene se zdijo pri nekaterih steklenicah zmerne, pri drugih zelo visoke. Imajo več kot solidno bero žganic, tudi velike steklenice, ki jih upravljajo s pipetami.
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
