Restavracija Skipass: ambiciozna smučarska kuhinja

Če vas vprašajo, kam na večerjo v Kranjski Gori, je odgovor na dlani: v Trbiž. Pa ne bomo spet hvalili našega človeka z golf igrišča treh dežel, a dejstvo je, da se je v Kranjski Gori še ne toliko nazaj kar dobro jedlo, zdaj pa … Zdaj je drugače in edini kolikor toliko zanimiv lokal je v modernem hotelu Skipass. Ja, moštvo ali pa kar družina, ki je nekoč prodajala karte za smučanje, se je lotila gostinstva.

Skipass hotel in restavracija Borovška cesta 95, 4280 Kranjska Gora Telefon: 04 582 10 00 Elektronska pošta: info@skipasstravel.si

Že v začetku je treba reči, da smo tisti petkov popoldan pojedli solidno večerjo v sodobno opremljeni jedilnici. Če sedite prav, imate skozi okno lep pogled na Julijce, kar v teh krajih šteje toliko kot na Obali šteje pogled na morje. Bilo je že malce hladno in v glavni jedilnici je za goste prijetno prasketalo v modernem kaminu, morda pa bi za boljši občutek na mize le lahko dodali kakšne rožice. Imajo pa zato na steni veliko fotografijo domače družine.

Sedli smo pod sliko uspešnih poslovnežev in začeli z belim. Na žalost pri vinih na kozarec ni večje konkurence, zato je bila Kristančičeva Medana še kar dobra rešitev. Na kozarec imajo še Medano v rdeči različici, cviček, Vračkov rumeni muškat, Kupljenov rosé in obe briški Krasni vini. Od penin imajo Radgono, Baguerija in briško penečo rebulo in tudi v tej kategoriji bi lahko imeli kakšno bolj prestižno reč. Za vsak primer.

Po drugi strani smo navajeni, da so vinske karte v naših krajih vse bolj pomanjkljive in v Skipassu so pri vinih, ki jih lahko kupite samo celo steklenico, še kar solidni. Za ne previsoko ceno ob omenjenih najdete še A plus v obeh barvah ter pridelke iz kleti Dveri Pax, Verus, Ščurek, Movia, Batič, Colja, Santomas in Jakončič. Korekten zbir. Škoda je le, da je veliko govora o tromeji, na karti pa ni nobenega italijanskega ali avstrijskega vina.

Iz kuhinje so pozdravili z dvema vrstama masla in kruhom. Za naprej bi veljalo ločiti med pogrinjkom, torej krušnimi izdelki, ki so tako ali tako pri roki, in avtorskim delom, kar naj bi bil pozdravček. Narezek, ki si ga je naročilo naše omizje, je bil močan, konkreten, raznolik in, če hočete, tudi malo gorenjski, zimski.

Sladka gorgonzola s figovo marmelado, dimljena rikota, pekorino in mlad kravji sir iz Srednjega vrha so tvorili mlečni del, mesnega pa domač pršut, kuhana šunka, domača salama, bresaola, goveji jezik in ocvirki. Zadevo so popestrili s hrenovim čipsom in hrenovo smetano, priložili pa so še rezine vloženih orehov, olive, okisane čebulice, kapre ter vložene in hudo kisle zelene in rdeče češnjevce. Ta del ponudbe utegnemo ob priliki ponoviti. Prvič zato, ker so postali slovenski narezki po gostilnah vse manj obilni, in drugič zato, ker so vsaj v glavnem opremljeni z manj pisanimi sestavinami.

Tistega večera so imeli povsem solidno, a ne pretresljivo bučno juho, ki so ji dodali kapljico pripadajočega olja. V prihodnje bi v prid avtorski kuhinji, ki jo bojda po tihem gojijo, dodali kakšno začimbo ali prikuho. Po drugi strani je bila v goveji juhi velika količina rezancev, rumenega korenja in celo mesa, pa ji kljub temu ni uspelo v celoti zmagati … Morda tiči razlog v kompilaciji, ki se je kar preveč glasno vrtela v ozadju. Romunski mojstri panove piščali so preigravali Scorpionse in Eltona Johna, tople jedi pa so kičasto glasbo komaj preglasile. Odprt raviol, ki je bil skoraj lazanja, se je družil z zajčkovim ragujem in bobom. Prevelika porcija, ki je imela na drugi strani konkurenco v še obilnejši in podobno solidno pripravljeni rižoti s sladko gorgonzolo in (tudi) bobom.

Pretiravanje z naročili smo nadaljevali z ramstekom, ki ga cenijo na zmernih 15 evrov. Velik klasično pripravljen kos mesa je spremljal pečen krompir z rožmarinom, pa še solatka z jogurtom, zeljem in s korenjem je bila zraven. Kot rečeno, meso je bilo pripravljeno, kot je treba in enako velja za orjaški, dva evra dražji kos pegatke z ocvrto hrustljavo slanino na mehki polenti. Gromozanski porciji, ki bi jim lahko dodali vsaj manj konkretne priloge. Pa niso.

Dodali pa so rdečo Kristančičevo Medano in ko so opazili, kako so nas osrednje jedi utrudile, so nam brez sramu ponudili še Noninovo grappo. Odprtih rok smo jo sprejeli in nadaljevali z izvrstno pomarančno tortico z oljčnim oljem, peno bele čokolade in kandiranimi koščki taistega sadja z rožmarinom. Cena? Če nimajo kakšnih posebnih popustov, se boste za okoli 30 evrov najedli, da boste pokali po šivih. In morda lahko ob koncu zapišemo samo, da bi v korist avtorske kuhinje, o kateri veliko govorijo, lahko preuredili krožnike oziroma zmanjšali porcije.

Povzetek

Še ena v seriji novih gorenjskih lokacij, ki se hvalijo s kreativno kuhinjo. Ob našem obisku smo jedli zelo dobro in obilno. Bodimo odkriti in objektivni – gostje v snegu in mrazu našega zimskega središča potrebujejo prav takšne večerje.

Vinska karta je za naše razmere solidna in ne predraga, je pa res, da bi na kozarec skoraj morali ponujati tudi kak presežek in ne samo cenene kapljice.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.