Koliko časa pa vi porabite za nakupovanje in tuhtanje, kaj boste kuhali?

Karmen Simoni se je pred tremi leti odločila, da zapusti svet mednarodnih korporacij, in začela sanjati, da bi naredila posel iz tistega, v čemer najbolj uživa – iz hrane. Pred nekaj dnevi se je tako rodila Špecerija, dostava sestavin, potrebnih za pripravo vsakodnevnih obrokov, skupaj z recepti na dom. Nobenih vnaprej pripravljenih jedi, ampak sestavine, ki jih potrebujete, da boste sebi in svoji družini pripravili svež in uravnotežen obrok.

Kako se je rodila zamisel za Špecerijo? Ta koncept se je prvič pojavil pred osmimi leti na Švedskem. Razvili sta ga dve podjetji istočasno in iz istega razloga: ljudje nimajo časa za nakupovanje oziroma ga nočejo porabljati za nakupovanje. Na ta način pa dobiš tako sestavine kot zamisel, kaj skuhati, na dom.

Tako prihraniš čas, ki ga sicer preživiš v trgovini, ob razmišljanju, kaj boš kuhal in kaj potrebuješ za to, za kar običajno porabiš vsaj kakšno uro. Ta čas lahko potem nameniš sebi, družini, prijateljem, skupnemu pripravljanju hrane, vse to ob zavedanju, da je jed, ki si jo pripravil, zagotovo sveža.

Na Švedskem se je koncept izkazal za zelo uspešnega, najprej se je iz velikih mest preselil v manjša, tako da ima praktično vsaka vas nekoga, ki se je odločil, da bo svoje ideje, svoje recepte skupaj z nakupom živil ponudil okoliškemu prebivalstvu. Vodilna podjetja na trgu so idejo prenesla tudi v ZDA, od koder pa se zdaj vrača v Evropo.

Kakšna je vaša povezava s Švedsko? Sem otrok zdomcev, moji starši so leta 1965 odšli na Švedsko, jaz pa sem odraščala v Sloveniji pri starih starših. Starši so se na Švedskem, v Stockholmu, po nekaj letih začeli ukvarjati z gostinstvom in tam se je tudi rodila moja ljubezen do hrane, saj sem jim občasno pomagala.

Ko sem diplomirala na ekonomski fakulteti, me je oče vprašal, kaj nameravam in ali bi prišla na Švedsko. In sem se odločila, da grem. Nato sem slaba tri leta tam vodila svojo restavracijo s kateringom, potem pa sem se zaradi družinskih razlogov vrnila v Slovenijo. Tukaj sem z znanjem švedskega jezika dobila zaposlitev v Ikei, v slovenski nabavni pisarni, ki danes ne obstaja več.

Ikea je bila torej takrat prisotna v Sloveniji? Tako je, ne sicer s trgovino, ampak z nabavno pisarno, ki so jo odprli leta 1985, zaprli pa pred nekaj leti. Nabavna pisarna je skrbela za slovensko proizvodnjo izdelkov, ki so se prodajali v Ikei. Slovenija je bila takrat v Ikei med najmočnejšimi proizvajalci pohištva. Danes tega žal ni več, čeprav se Ikea sem vrača po drugi, prodajni strani.

Delali ste za še eno globalno korporacijo, L'Oreal. Da, leta 1997 je L'Oreal iskal osebo, ki bi zagnala L'Oreal Slovenija, in izbrali so mene. V L'Orealu sem bila 15 let, na različnih položajih, pozneje pa smo se regionalno povezali v L'Oreal Adria in sem prevzela funkcijo vodje kadrovske službe.

Kako ste potem sprejeli odločitev, da vse to pustite za sabo in greste na svoje? Delo v takšnih mednarodnih korporacijah zahteva celega človeka. S tem ni nič narobe, a v nekem trenutku sem si rekla, da je dovolj, in si izbrala drugačno pot. Tako sem se pred tremi leti odločila, da bom delala zase. Odprla sem lokal, kavarno, za katero sem se konec lanskega leta odločila, da jo bom prodala. Vzporedno sem ves ta čas spremljala, kaj se v Skandinaviji dogaja na področju, ki ga zdaj pokrivam s Špecerijo, in jo postopoma razvijala.

Vsakič, ko sem kaj skuhala, sem jed fotografirala, zapisala recept in nastala je zbirka receptov, ki jih zdaj ponujam skozi Špecerijo. Zdaj se s fotografijo ukvarja moja 14-letna hčerka, tako da so naši obroki videti tako, da jaz jed aranžiram na krožniku, potem pa ga ona fotografira. Tako običajno kar čakamo, da lahko začnemo jesti (smeh).

Recepti so trenutno izključno moje delo, v prihodnje pa si želim k razvijanju pritegniti mlade gostince oziroma kuharje, konkretno iz srednje šole za gostinstvo. Ne želim znanih kuharjev, rada bi priložnost ponudila mladim. Zakaj ne, če imam to možnost?

Kako se lotite razvijanja receptov? Moje načelo je, da mora recept omogočati, da je jed pripravljena v največ 45 minutah, lahko pa tudi prej, odvisno od veščin kuharja oziroma kuharice. Med tednom nimamo časa za pripravo na primer govejih zrezkov v omaki, ki traja več ur.

Ob relativno hitri pripravi morajo recepti seveda biti tudi zdravi oziroma uravnoteženi.

Kako izbirate dobavitelje izdelkov in živil, ki jih uvrščate v vrečke? Izbiram tiste, ki jim zaupam iz lastnih izkušenj, ker sem jih preizkusila, in s katerimi se želim povezati, jim dati možnost, da se predstavijo na ta način. Osredotočiti se želim na lokalne, slovenske izdelke in pridelovalce, res pa je, da to ne bo vedno mogoče. Recimo pri zelenjavi, ki je zdaj, v zimskem času, od slovenskih pridelovalcev dobimo bore malo. Včasih se moramo zato obrniti na bližnje sosede, v tem primeru predvsem Italijo.

Vsekakor pa zdaj, pri prvih dostavah, pri potrošnikih preverjamo, česa si želijo.

Tridnevni paket za štiri osebe stane 59 evrov, kar nanese manj kot pet evrov na osebo na dan. Ali se vam izide? Družinski nakupi špecerije, ki jih opravljamo sami, so pogosto dražji. No, en vidik je zagotovo ta, da mi kupujemo večje količine, kar vse skupaj poceni. Še pomembnejši vidik pa je ta, da sami običajno kupimo stvari, ki jih niti ne potrebujemo, in večje količine, kot jih potrebujemo. V trgovino gremo s seznamom, potem pa v voziček pade še marsikaj drugega. Prav tako kupujemo predpakirana živila, na primer dva kilograma krompirja, kilogram čebule in kilogram korenja, pa nam tega sploh ne uspe porabiti. Tako zapravljamo več denarja in obenem hrano mečemo stran.

Če primerjate svoje izkušnje z življenjem na Švedskem in v Sloveniji – kakšne so razlike v usklajevanju službe in doma, preživljanju časa z družino? Švedi želijo z družino čas preživljati kakovostno. Imajo recimo zelo malo velikih nakupovalnih središč, nakupujejo na svojem lokalnem območju, torej tam, kjer živijo, in pri majhnih ponudnikih. Če imajo v soseščini lokalno špecerijo, bodo zagotovo nakupovali tam.

Švedi tudi zelo veliko dajo na ravnovesje med delom in domačim življenjem. Ko sem bila v L'Orealu odgovorna za kadre, sem opazila, kako Švedi pri zaposlitvi dajejo prednost povsem drugim stvarem kot na primer Slovenci. Na prvo mesto vsekakor ne postavljajo plače, ampak jim je pomembno predvsem razmerje med časom, ki ga bodo preživeli v službi, in časom, ki ga imajo zase oziroma za družino.