Sobota, 1. 12. 2018, 12.01
5 let, 4 mesece
Kako je francoska vdova ustvarila enega najbolj znanih šampanjcev na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,43
Veuve Clicquot oziroma vdova Clicquot je bila ena prvih poslovnih žensk na svetu, revolucionarka, ki se ji je z drznostjo uspelo zavihteti na vrh v okolju, ki so ga sicer premočno obvladovali moški.
Ob regionalnem izboru poslovne ženske leta, ki ga prireja znamenita šampanjska hiša Veuve Clicquot, se je v Ljubljani mudil Thomas Bolueuc, mednarodni direktor te znamke.
Z njim smo se pogovarjali o šampanjcih, ki jih zastopa, predvsem pa o izjemni vdovi Clicquot (veuve je vdova v francoščini), ki jim je dala ime. Barbe Clicquot je bila namreč ena prvih samostojnih poslovnih žensk na svetu, s svojimi poslovnimi in življenjskimi odločitvami je orala ledino in s svojo drznostjo še vedno velja za izjemen navdih.
Thomas Bolueuc, mednarodni direktor Veuve Clicquot
Prihaja december in z njim obdobje prazničnih slavij. Za vas je to verjetno najpomembnejši čas v letu?
Da, zagotovo, to je vrhunec sezone za vsako šampanjsko hišo. Na bolj ali manj vseh trgih po svetu, kjer smo prisotni, v tem obdobju prodamo največ. To je čas, ko si ljudje še posebej radi privoščijo šampanjec.
Po drugi strani pa mnogi šampanjec radi pijejo čez vse leto. Poletje je idealen čas za šampanjec, no, za šampanjec je pravzaprav vsak čas pravi. Absolutno pa je silvestrovo za nas najpomembnejši trenutek.
Tokrat ste prvič v Sloveniji, prišli ste podelit nagrado Veuve Clicquot Business Woman Awards. Kako se je rodila zamisel za to nagrado?
Pravzaprav se je začelo s samo gospo Clicquot. Imamo izjemno srečo, da je simbol našega podjetja tako karizmatična osebnost. Na neki način je v podjetju še vedno prisotna, saj nas vedno znova navdihuje. Vsi v hiši Veuve Clicquot, od gospodarja kleti do ljudi v trženju, jo imajo pri svojem delu vedno v mislih, ona je naš kompas.
Bila je izjemna oseba, njen moto je bil: "Obstaja le ena kakovost – najvišja." Tega se držimo vse do danes, ob vsaki odločitvi se vprašamo, kako bi se odločila ona, in držimo se principov, s katerimi je ustanovila to podjetje. In zato se je hiša Veuve Clicquot leta 1972, ob 200-letnici ustanovitve, odločila, da bo v čast gospe Clicquot začela podeljevati nagrade izjemnim poslovnim ženskam.
Danes te nagrade podeljujemo na že 15 trgih, ravno sem bil na podelitvi v Moskvi, pred tem v Parizu, letos smo podelitev prvič organizirali v Tokiu, do zdaj pa smo nagradili že več kot 300 žensk. Vedno znova me navduši to, kako močan vtis pusti zgodba gospe Clicquot ne glede na državo ali kulturo.
Kdo je bila vdova Clicquot in zakaj velja za tako revolucionarno osebnost?
Barbe Clicquot je ovdovela in prevzela družinski posel, ko je imela le 27 let.
Zgodba gospe Barbe Clicquot je resnično posebna. Ovdovela je leta 1805, ko je imela 27 let, in namesto da bi šampanjsko hišo, ki jo je vodil njen mož, prepustila drugim, se je odločila, da bo posel prevzela sama. To je bil čas, ko ženske niso smele voditi podjetja, edina izjema so bile vdove, ki so jim oblasti to dovolile, ker so morale nekako poskrbeti za družino.
Gospa Clicquot je bila izjemna ženska v več pogledih, bila je na primer prava "vinska piflarka", vinarstvo jo je izjemno zanimalo in v kleti je uvedla vrsto revolucionarnih novosti. Bila je tudi zelo sposobna poslovna ženska, ni se bala tveganj in bila je zelo karizmatična vodja. Radi jo opišemo z izrazom "jeklena pest v žametni rokavici" (smeh, op. a.).
Katere lastnosti pa so skupne prejemnicam vaše nagrade?
Če bi moral izbrati eno besedo, bi rekel drznost. To je beseda, ki ima za nas veliko pomenov, označuje ženske, ki si upajo, ki živijo svoje sanje, ki se držijo svojih načel in jih ne skrbi, kaj bodo rekli drugi. Ne gre le za poslovno uspešnost, ta je le del naših meril, pomembna je osebnost, pomemben je pozitiven učinek, ki ga imajo te ženske in njihovo delo.
Naših nagrajenk in tudi nominirank ni mogoče ukalupiti, prihajajo z najrazličnejših področij, odličen primer je tokratna podelitev v Ljubljani. Vsem pa je skupna drznost. Tako kot je v svojem času rekla gospa Clicquot – vodila bom svoje podjetje in ni mi mar, kaj si ljudje mislijo o tem.
Omenili ste več revolucionarnih novosti, ki jih je Barbe Clicquot uvedla v pridelavi šampanjca. Katere so bile najpomembnejše?
Njena zapuščina je izjemna, med drugim je ustvarila prvi letniški šampanjec, domislila se je novega načina pridelave rosé šampanjca, izumila pa je tudi stojalo za "ritlanje", v katerem so steklenice med zorenjem obrnjene poševno navzdol ter jih redno stresamo in obračamo, da se usedlina nabere v vratu steklenice.
Vse to so tehnike, ki so zdaj samoumevne v vseh šampanjskih hišah in zato so ji nadeli vzdevek La Grande Dame du Champagne, velika šampanjska dama. To ime, La Grande Dame, zdaj nosi naš najprestižnejši šampanjec, ki smo ga ustvarili leta 1972, takrat ko smo začeli podeljevati tudi poslovne nagrade. To je šampanjec, ustvarjen z vini z izključno najprestižnejših vinogradniških leg.
In ko sem prej omenil drznost – to je bila vsekakor lastnost gospe Clicquot. Ni se uklanjala pravilom in prepovedim, med drugim je v času, ko je Napoleonova Francija blokirala Rusijo, našla način, kako svoj šampanjec vendarle pripeljati tja, Rusi so ga namreč oboževali.
Šampanjska hiša Veuve Clicquot je danes del multinacionalke LVMH, ki ima v lasti tudi vrsto drugih znamenitih znamk šampanjca, kot so Krug, Moet & Chandon in Ruinart. Po čem se ločite od njih?
Naš zdajšnji glavni kletar Dominique Demarville je šele deseti človek na tem položaju v skoraj 250-letni zgodovini hiše Veuve Clicquot. To pomeni, da je vsak kletar pri nas delal skoraj četrt stoletja, prav vsak od njih pa je v svojem času skrbel za konstantno kakovost in slog naših vin.
Veuve Clicquot je vendarle predvsem vino, šele nato je blagovna znamka, in pri prepoznavnih lastnostih naših vin ne odstopamo. Od nekdaj slovimo kot mojstri modrega pinota, ki našim šampanjcem daje moč in strukturo, pa tudi eleganco. Drugi bistven in prepoznaven element naših šampanjcev pa so arhivska vina. V vsaki steklenici našega najbolj znanega šampanjca Yellow Label je ob vinu aktualnega letnika še od 30 do 45 odstotkov arhivskega vina, to je vino, ki smo ga prihranili iz prejšnjih letin. S tem zagotavljamo konsistenten slog, prav ta slog pa je bistvo, po čemer smo drugačni od drugih.
Kako gledate na vse močnejšo konkurenco drugih penečih vin, predvsem prosecca, ki je postal izjemno priljubljen?
Če se vse več in več ljudi navdušuje nad mehurčki, je to zagotovo lahko le dobro, to moram poudariti. Vsekakor pa je na nas, da ljudi poučimo o razliki med tem, kaj delamo mi in kaj delajo drugi.
Pri našem delu smo ponosni na veliko stvari, imamo edinstvene vinograde z vrhunskim grozdjem, ponosni smo na našo zgodovino in ponosni smo na slog naših vin. Ob tem ne morem mimo zorenja šampanjcev, po čemer se prav tako razlikujemo od drugih. Vsaka steklenica Veuve Clicquot je zorela najmanj tri leta, kar je skoraj dvakrat več od zakonsko predpisanega obdobja za šampanjce. La Grande Dame zori celo trikrat toliko, zdaj na primer na trg pošiljamo letnik 2008.
Prav to dolgotrajno zorenje je zagotovo ena najpomembnejših razlik med nami in večino preostalih penečih vin. Z zorenjem dobimo bolj kompleksne arome in dolg pookus in pri tem ni bližnjic, tega v šestih mesecih ne moreš doseči.
Omenili ste, da so za vas zelo pomembni trgi ZDA, Japonska in Južna Afrika. Kaj pa tukajšnja regija, recimo ji Alpe-Adria?
Vsekakor je to zelo vznemirljiv trg, razvija se zelo hitro, in to zaradi več razlogov. Eden je zagotovo vse močnejši turizem, po drugi strani pa je tudi vse več domačih pivcev šampanjca. Sicer pa za Veuve Clicquot niste nov trg – v Slovenijo smo namreč prve steklenice poslali že leta 1808. To so bile seveda majhne količine, a vendar smo tukaj prisotni že zelo dolgo.
Menda velja pravilo, da je šampanjec edina alkoholna pijača, ki jo je povsem sprejemljivo piti tudi za zajtrk. Ali to drži?
(Smeh, op. a.)
Lepota šampanjca je tudi v tem, da o njem kroži veliko trditev in rekov. Všeč mi je na primer Napoleonov stavek: "Ob zmagi si ga zaslužim, ob porazu ga potrebujem."
Sicer pa se mi povezava z zajtrkom zdi povsem smiselna, pravzaprav naše šampanjce na številnih trgih zelo uspešno tržimo kot spremljavo ob brunchu.
