Sobota, 1. 12. 2018, 13.58
6 let
Davit Ugrekhelidze
Iz Gruzije ga je v Slovenijo pripeljala košarka, zdaj pa od tam uvaža vino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,15
2
Pred skoraj 20 leti je prišel iz Gruzije v Slovenijo igrat klubsko košarko, zdaj pa Davit Ugrekhelidze, ki se je z družino ustalil v Mariboru, svojo rodno deželo v Sloveniji promovira na povsem drug način - z vinom.
V zadnjih nekaj letih se v slovenske kozarce vse bolj prebijajo tudi gruzijska vina, predvsem tista, pridelana na tradicionalen način - v kvevrijih, velikih lončenih posodah, zakopanih v zemljo, ki jih uporabljajo tako za fermentacijo kot zorenje in shranjevanje vina. Najprej smo jih srečevali na specializiranih dogodkih, posvečenim maceriranim, ali če hočete, oranžnim vinom, zdaj so stalnica na že skoraj vseh velikih vinskih festivalih. Prav tam je mogoče pogosto srečati tudi Davita Ugrekhelidzeja, 208 centimetrov visokega nekdanjega profesionalnega košarkarja, ki zdaj iz rodne Gruzije v Slovenijo, ki je postala njegov dom, uvaža vina.
Prihod v ljubljanski Slovan
V Slovenijo je prišel leta 1999, ko je imel 16 let, takratni direktor ljubljanskega Slovana Janez Rajgelj ga je v klub povabil skupaj s še dvema rojakoma in tako se je začela njegova profesionalna košarkarska kariera. "Takrat smo imeli le en cilj – trening. Treningi in tekme so bili naš vsakdan, prostega časa niti nismo imeli, tako da neke razlike med življenjem v Sloveniji in Gruziji niti nisem občutil," se je prehoda izpod Kavkaza pod Alpe spomnil Davit, ki je začel hitro osvajati tudi slovenščino.
"Gruzijščina sicer ni slovanski jezik, je povsem drugačen, imamo tudi svojo pisavo. Smo se pa v šoli učili tudi rusko, zato mi slovenščina ni bila tako tuja. V treh mesecih sem se naučil osnov, poznal sem izraze, ki smo jih potrebovali na treningih, znali sem se sporazumeti za kosilo in podobno. Ob tem pa mi je bilo v veliko pomoč, da sta z nami, Gruzijci, živela dva Slovenca, ki sta nam ogromno pomagala pri učenju jezika."
Pozneje je Davit igral tudi v Grčiji in Nemčiji, proti koncu kariere v Gruziji, nato pa se je z ženo Biserko, ki jo je spoznal v Sloveniji, in njuno hčerko vrnil v Slovenijo. "Za odločitev, da bomo živeli tu, in ne v Gruziji, je bilo več razlogov," je dejal Davit, "predvsem pa hčerka, ki je imela takrat že šest let in je šla v šolo."
Plusi in minusi Gruzije ter Slovenije
Pritrdila mu je Biserka, ki jo je skrbel tudi gruzijski zdravstveni sistem: "Podoben je ameriškemu, za vse moraš plačati sam in ne veš, kaj imaš pri zdravljenju pokrito in česa ne. Za to je v Sloveniji neprimerno bolje poskrbljeno. Po drugi strani pa so Gruzijci veliko bolj odprti ljudje kot Slovenci, sprejme te čisto vsak, zaradi česar sem se kot tujka tam res dobro počutila. V Sloveniji pa tujcem nismo tako zelo naklonjeni, to opažam pri odzivih na najin priimek."
"V Gruziji je izjemno močan občutek skupnosti, ko je treba, vsi stopijo skupaj," je domovino svojega moža opisala Biserka.
Zdaj Davit košarkarsko kariero nadaljuje kot trener mladih igralcev, ob tem pa sta se z ženo odločila, da se lotita še enega posla - uvoza gruzijskih vin v Slovenijo. "Vina so namreč tisto, po čemer Gruzija resnično izstopa, saj ima izjemno, osemtisočletno tradicijo vinarstva, in to sva želela predstaviti Sloveniji," je pojasnil Davit.
Gruzija se zaveda, kakšen potencial se skriva v vinu
Močno podporo pri tem poslu imata tudi v Gruziji, tamkajšnje oblasti so namreč hitro ugotovile, da lahko s pomočjo vina ponesejo ime Gruzije v svet. "Ustanovili so posebno agencijo, namenjeno izključno promociji vina ter podpori vinarjem in izvoznikom njihovega vina. S tem močno olajšajo delo tako pridelovalcem kot nam, ki to vino izvažamo po svetu, priskočijo na pomoč pri vsem, kar potrebujeva," je domovino pohvalil Davit, "to področje so v zadnjih nekaj letih resnično izpilili, država ogromno vlaga v tovrstno promocijo."
Kljub večtisočletni tradiciji je bilo namreč gruzijsko vinarstvo po razpadu Sovjetske zveze v zatonu. V času komunizma je bilo treba skrbeti za količino, in ne za kakovost, po osamosvojitvi pa je Gruzija padla še v državljansko vojno. A v zadnjih letih se je stanje povsem obrnilo.
"Država razume, da je to področje, ki ga velja razvijati, da je treba spodbujati male pridelovalce, saj bo njihov razvoj pripomogel tudi državi," je pojasnil Davit, "zaradi podpore države pa so ljudje začeli obnavljati stare kleti in obujati avtohtone, že skoraj pozabljene vinske sorte. Gruzija ima namreč več kot 500 avtohtonih sort trte."
Najbolj znano rdeče gruzijsko vino je saperavi, med belimi je najbolj razširjen rkatsiteli.
Povpraševanje po gruzijskih vinih je vse večje, Slovence pritegneta njihova zgodba in tradicija, ki jo nosijo s sabo, sta opazila. "Ljudje, ki jih vina zanimajo, cenijo zgodbo, ki jo ta vina nosijo, vso tradicijo in zgodovino vinarstva v Gruziji. Ta njihova drugačnost je tudi njihova prednost," je prepričana Biserka.
"Se mi je pa na kakšnem festivalu tudi zgodilo, da se je kdo začudil, češ, kakšno vino pa je to," je dodal Davit. "Sploh bela, dolgo macerirana vina, ki imajo intenziven okus in temnejšo barvo, so sprožila takšen odziv."
Kvevri, starodavna gruzijska posoda za vino
Sicer pa so gruzijska vina na radar Slovencev prišla tudi zaradi slovenskih, predvsem zamejskih vinarjev, ki so trend pridelave vina v kvevrijih, amforam podobnih glinenih posodah že v 90. letih prinesli v naše konce. "Znanje gradnje kvevrijev se je v Gruziji prenašalo iz roda v rod, to je bila skrivnost, ki so jo ohranjali znotraj družine," sta pojasnila zakonca Ugrekhelidze.
Gruzijski kvevri
Kvevrije v kleti zakopljejo v tla.
Gre za zahtevno obrt, nič manj zahtevno, kot je gradnja hiše, gradnja kvevrija namreč traja od dva do tri mesece. Tudi to znanje je izumiralo, dokler ga v zadnjih letih niso začeli spet obujati in so ustanovili celo akademijo, kjer se je te obrti mogoče naučiti. "Kljub temu je trenutno skoraj nemogoče dobiti kvevri, razprodani so vsaj leto vnaprej, če ne dve," je dodala Biserka, "pa tudi sicer ni preprosto, za nakup kvevrija je treba imeti priporočilo kakšnega vinarja, ki je že sodeloval z mojstrom."
Prvi, ki je kvevrije in gruzijski princip pridelave vina pripeljal v naše kraje, je legendarni zamejski vinar Joško Gravner:
Davit in Biserka nameravata vinsko povezovanje Slovenije in Gruzije še širiti, v ponudbo bosta dodala vina, pridelana na klasičen način, ki bodo bliže širši javnosti, organizirati pa nameravata tudi potovanja v Gruzijo. "Ponuditi želiva drugačno izkušnjo, kot bi jo turistična agencija, predstaviti želiva predvsem najine vinarje, da lahko ljudje vidijo in začutijo, kje in kako nastajajo ta vina," sta pojasnila svojo vizijo.
Gruzija in Slovenija imata veliko skupnih točk
Nedvomno je Gruzija destinacija, ki bo pritegnila marsikaterega Slovenca, ne nazadnje ima s Slovenijo ogromno skupnih točk. "Ima morje, ima gore, ima vino, vse v majhni državici z okoli štirimi milijoni ljudi," je svojo domovino opisal Davit. Ne gre pozabiti niti, da sta glavni mesti Slovenije in Gruzije pobrateni - zato je v Ljubljani ena od ulic Tbilisijska, v Tbilisiju pa imajo Ljubljansko.
2