25 let Slovenije: kje in kako smo jedli ob osamosvojitvi

Naj začnemo z ljudskim rekom: "Človek ni nikoli tako sit, da ne bi mogel pol klobase pojesti in pol litra vina spiti." In naj še poudarimo, da se je v Sloveniji kar dobro jedlo tudi pred osamosvojitvijo. Hrana je bila sicer obilnejša in težja kot danes, tako je bilo takrat moderno. Vegetarijanskih ali celo veganskih restavracij ni bilo in tudi mednarodna kuhinja je bila zožena na srbsko ali bosansko ter na kitajsko. A vseeno, veljalo je, da so bile najboljše gostilne konec osemdesetih v že zelo utrujeni Jugoslaviji prav v Sloveniji.

Kaj je povedal Goran Bregović

Goran Bregović in Zdravko Čolić, velika zvezdnika jugoslovanske zabavne glasbe, sta tiste dni odprla svoje podjetje Kamerad v Domžalah, kjer so bili davki nižji. A tega se ni kar tako razlagalo občinstvu. Goran Bregović, ustanovitelj in kitarist sarajevske skupine Bijelo Dugme, je takrat v nekem intervjuju izjavil, da so se v Slovenijo preselili zato, ker ima Ljubljana dve najboljši gostilni v Jugoslaviji, Pen klub in Brinje.

Nekoč priljubljena gostilna Brinje za Bežigradom je že nekaj let zaprta:

Pen klub ali Klub slovenskih pisateljev, če hočete, zraven nacionalne operne hiše še miga in še vedno ponuja fižolovo juho, jetrca, makov mousse, kuhano govedino ter jadranske lignje. Gostilna Brinje za Bežigradom pa je že nekaj časa zaprta.

V Brinje so hodili poslovneži in družine, v Pena so zahajali umetniki in politiki. V Penu sta sedela tako Janez Janša in Igor Bavčar kot Milan Kučan in Janez Kocijančič. V Penu so pili in jedli tako Peter Božič kot Niko Grafenauer in Dimitrij Rupel. Tisti iz Mladine in Rolanja po sceni in tisti iz Nove revije. Vsa nova in večji del stare politike in da ne bo pomote, Pen je imel na vratih vratarja, ki je določal, kdo lahko vstopi in kdo ne.

V prvem nadstropju vile na Tomšičevi 12 v Ljubljani, kjer so tudi prostori Slovenskega centra Pen in Kluba kulturnih delavcev, še vedno deluje legendarna restavracija Pen klub. Foto: Tina Deu

Kaj je bil ob solidni hrani glavni adut Pena? To, da je bil odprt do treh zjutraj. In Pen ima še vedno najlepši balkon v Ljubljani z razgledom na Tivoli ter obe galeriji in del starih gostov še vedno prihaja na njihove klasike. Mimogrede, v času osamosvojitvene vojne sta najemnika Oli in Miki Miklič restavracijo zaprla in se pozneje vrnila. Mikija je pred nekaj leti izdalo srce. Oli pa ima namen še nekaj časa vztrajati z lokalom.

Telečja jetrca za pisatelje in politike: zgodba o Pen klubu

Kje so jedli osamosvojitelji

Ljubljana z okolico je, kot rečeno, že v osemdesetih nudila obilo gostiln, ki niso bile več samo v lasti družbenih podjetij. Dobro, pri Mačku ob Ljubljanici so bile ribe, pri Vitezu na levem bregu so imeli divjačino in kopuna. Saj veste, kako poje Majda Sepe Strniševo Čez šuštarski most: "Tam za večerjo Vitez kopuna ti da / in Maček cvička rdečega."

A tovrstni lokali so se počasi izgubljali, podobno kot Daj dam ali Emona v samem središču mesta. Popularne so postajale družinske gostilne v okolici Ljubljane. Lieber, Gorjanc ter še posebej Spodnji in Zgornji Kirn. Zgornji – Janez - s preprosto hrano in z aktivnim članstvom v stranki LDS. Spodnji – Stane - s hrano, ki naj bi sledila svetovnim trendom, je bil bližje Kučanu in njegovim prijateljem.

Na osamosvojitveno noč je vodstvo LDS veseli dogodek praznovalo v gostilni Kirn v Podpeči. Foto: Matej Leskovšek

Ravno zato se sliši čudno, da je vodstvo opozicijske LDS, na čelu s predsednikom Jožefom Školčem praznovalo osamosvojitev pri Spodjem Kirnu v Podpeči. Prišli so pozno, po vseh proslavah, ura je bila gotovo že enajst, a to ni nikogar motilo. Tudi v gostilnah je ob osamosvojitvi vladala evforija. Pripravili so jim hrano in vino (menda se je pri Spodnjem Kirnu takrat jedlo zlatovščice, kozličke, divjačino in najboljše torte v Sloveniji), potem pa so jim dali ključe. Ko so se ob treh ali štirih zjutraj vračali prek Brezovice v Ljubljano, so ob cesti na Dolgem mostu že videli okupatorske tanke.

Tam, kjer so jedli Havel, Prodi, dalajlama in španski kralj

V istem času sta takrat nerazdružljiva Janez Janša in Igor Bavčar, obrambni in notranji minister, že vedela, da se osamosvojitev ne bo končala brez strelov. Namesto da bi šla po proslavah, sta se zabarikadirala v majhni sobi na vladi. Čez nekaj dni sta se preselila v klet Cankarjevega doma. Morda ni šlo za hotelsko oskrbo, sta pa jedla protokolarno hrano in v tistih časih so na vladi in na predsedstvu znali pripraviti dobre stvari.

Kako sta se stepla gradbenika

Omenili smo, da so konec osemdesetih iz starih okorelih družbenih gostiln nastajale manjše družinske. Ivan Zidar iz SCT, morda najlegendarnejši slovenski direktor, ki je aktivno deloval v obeh sistemih, je imel kar nekaj svojih najljubših. Največ je uradoval na Pšati, v gostilni Janežič, neredko pa je zavil tudi h Kovaču, v Tomačevo. Obe gostilni sta zgolj z manjšimi popravki v pogonu še v današnjih dneh.

Gostilna Kovač v Tomačevem:

Kovača se občinstvo spominja po srditem pretepu v začetku devetdesetih, ko sta se v njej stepla Jože Brodnik, šef Darsa, in omenjeni Ivan Zidar. Kakšen je bil rezultat dvoboja, ni povsem jasno, a bivši boksar Zidar in bivši deseterobojec Brodnik sta veljala za pravi zverini. Je pa seveda res, da kljub razbitemu lokalu ni prišlo do tega, da bi SCT in Dars prekinila sodelovanje. Saj vemo, da je SCT zgradil praktično vse naše avtoceste.

Politiki in poslovneži so znali vedno najti dobre gostilne. Najprestižnejša je bila Maxim, ki so jo leta 1973 odprli nasproti parlamenta. V devetdesetih je začel svoj razcvet Vrbinc na Rudniku, tudi to je bila zelo draga gostilna. Podobno je bilo z rdečimi lučmi opremljenim Jesihom na Dolenjski cesti. Prihajal pa je tudi Pok na Brezovici, kamor je Lojze Peterle rad vabil člane prve slovenske vlade.

Gostišče Pri Poku, o katerem kroži zanimiva politična anekdota:

Pri Poku je sicer leta 1996 Janez Drnovšek z Marjanom Podobnikom v tajnosti sestavljal novo (četrto) koalicijsko vlado in anekdota pravi, da ju je skozi okno videl Janez Janša. Tako rekoč zasačil ju je. Pok že nekaj let ne deluje več kot javna gostilna, ostal pa je Kapetanovićev Ljubljanski dvor, kjer je bil "glavni štab" krščanskih demokratov tudi v času prvih volitev, plebiscitov in praznovanj. Dalmatinski Ljubljančan Ivan Kapetanović je bil pač član Peterletove stranke in če spomin ne vara, tudi drugi človek njihovega planinskega društva.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.